1. Bo 6-tonski satelit eksplodiral?

Satelit Boeing 702. Foto: Boeing
Satelit Boeing 702. Foto: Boeing

Obstaja nevarnost, da bo velik komunikacijski satelit eksplodiral in onesnažil orbito s tisoči nevarnih "šrapnelov".

Gre za 6-tonski komunikacijski satelit Spaceway-1 v geostacionarni orbiti, ki se nahaja na višini dobrih 35.000 kilometrov, poroča portal SpaceNews.

Okvarila se je baterija, ki se lahko vžge in poči.

Upravljavec zdaj bije bitko s časom. Baterijo je izključil in satelit preklopil neposredno na elektriko iz sončnih celic. Toda februarja bo satelit vstopil v senco Zemlje in takrat bo povratek na baterijo nujen, nevarnost eksplozije pa velika. Do takrat se mora dvigniti vsaj 300 kilometrov višje, kjer ne bo več potencialna nevarnost ostalim "prebivalcem" geostacionarne orbite, pa še potrošiti 73 kilogramov goriva, kar ga je še ostalo na krovu.

Gorivo je samo po sebi še ena potencialna nevarnost za eksplozijo.

Upravljavec je že ocenil, da v enem mesecu vsega tega ne more storiti, torej bo satelit ostal tempirana bomba.

Satelit Spaceway-1 podjetja DirecTV je naredil Boeing, izstreljen je bil leta 2005 na ruski raketi Zenit-3SL. DirecTV ga je želel uporabljati do leta 2025.

Večina satelitov je v nižji orbiti Zemlje, ti prej ali slej padejo in zgorijo v ozračju. Geostacionarna orbita pa je predaleč in tam stvari ostanejo.

Vesoljske smeti postajajo vse večji problem. Odsluženi umetni sateliti, kamenje, ki se je ujelo v orbito, stopnje raket, vse to se skozi čas nabira. Strokovnjaki se bojijo predvsem verižne reakcije. Če se dva satelita zaletita, naokoli pošljeta stotine ali tisoče delcev pri visoki hitrosti, ki so sami po sebi projektili in lahko uničijo, kar zadenejo. To lahko pomaga sprožiti tudi eksplozija satelita.

Vesoljske agencije zato tuhtajo, kako orbito učinkovito in poceni čistiti.


2. Hitreje iz tirnice za manj vesoljskih smeti

Ponazoritev modula, ki pospešeno niža tirnico. Za nekatere višje ležeče satelite bi to namesto več kot sto let padanja pomenilo okoli 25 let, ocenjujejo pri proizvajalcu. Foto: Tethers Unlimited
Ponazoritev modula, ki pospešeno niža tirnico. Za nekatere višje ležeče satelite bi to namesto več kot sto let padanja pomenilo okoli 25 let, ocenjujejo pri proizvajalcu. Foto: Tethers Unlimited

Ena izmed poti do manj nastlane orbite je samoodstranjevanje satelitov, ko pridejo do konca življenjske dobe. Kot rečeno, to velja predvsem za nižjo Zemljino orbito, ki se razteza od slabih 300 do 2000 kilometrov nadmorske višine. Višje v tem razponu kot je satelit, zahtevnejše in počasnejše se deorbitira. To lahko traja tudi stotine let.

Prejšnji teden so uspešno testirali nov mehanizem, ki postopek precej pospeši. Gre za neke vrste plug, ki satelit upočasnjuje in vleče nizdol, piše v sporočilu za javnost.

Vse skupaj je potekalo na satelitu Prox-1 ameriških zračnih sil. Izstreljen je bil junija lani na raketi Falcon Heavy in je bil prvenstveno namenjen testiranju sistemov za opazovanje neposredne okolice v orbiti. Po koncu osnovne misije pa so preizkusili še sistem Terminator Tape podjetja Tethers Unlimited.

Terminator Tape je 70 metrov tankega, prevodnega traku, in kot prenosni računalnik velika plošča na koncu. Ima dober kilogram mase.

Spočetka je bil Terminator pripet ob strani satelita, septembra so ga raztegnili. Iztegnjen je narival na redke, a še vedno prisotne molekule plinov, pa tudi na Zemljino magnetno polje ter plazmo. Prox-1 bo zato deorbitacijo opravil 24-krat hitreje, so sporočili s podjetja.

Sistem razvijajo že desetletja, spodaj je zelo star promocijski video.


3. Na postaji sprehoda in peka piškotov

Astronavt se vrača z vesoljskega sprehoda. Foto: Nasa
Astronavt se vrača z vesoljskega sprehoda. Foto: Nasa

Tudi Mednarodna vesoljska postaja (MVP) se spušča in bi brez posegov v nekaj letih padla v uničenje. Vsako toliko jo je treba dvigniti. Ta teden je delo opravila ruska vesoljska ladja Progres 74. Priključena na postajo je dvakrat pognala motorje, kar je MVP pospešilo in posledično dvignilo, je sporočila ruska vesoljska agencija Roskozmos. Tako se MVP zdaj giblje med 415 in 473 kilometri nadmorske višine.

Posadka je opravila še enega v seriji vesoljskih sprehodov, namenjenih popravilu postaje. V ponedeljek sta se Jessica Meir in Christina Koch (Nasa) skoraj sedem ur bavili z baterijami. Odstranili sta paket starih nikelj-vodikovih in ga premaknili na zunanjo platformo. Tam bo paket počakal na japonsko vesoljsko ladjo HTV, ki ga bo ob odhodu odnesla s sabo, da razpade v ozračju. Nadomestil ga je šesti – in poslednji – paket novih baterij na litijeve ione. Celoten postopek menjave vseh baterij je trajal več let.

Video: Posnetek sprehoda

Pravkar poteka še en, dodaten sprehod, namenjen dokončnemu popravilu detektorja kozmičnih žarkov AMS-2. To je že deveti vesoljski sprehod trenutne, 61. odprave na MVP, ki traja od oktobra (poglavje 3).

Videoprenos v živo:

Prvič v zgodovini so v vesolju pekli hrano.

Surovi piškot. Foto: Nasa/Christina Koch
Surovi piškot. Foto: Nasa/Christina Koch

Na Mednarodno vesoljsko postajo so novembra lani izstrelili vesoljsko ladjo Cygnus. V njej je bila prva pečica, narejena za peko v mikrotežnosti, in testo. Posadka je nekaj tednov zatem naposled dobila čas za dišeči podvig. Spekla je šest piškotov, deloma v lastno slast, deloma v imenu znanosti. Tri so pojedli, tri tesno zapakirali in jih 7. januarja poslali na Zemljo, piše v sveže izdanem sporočilu za javnost.

Pečeni. Foto: Nasa/Christina Koch
Pečeni. Foto: Nasa/Christina Koch

Pri peki na tleh konvekcija premika zrak, toplejši gre gor, hladnejši dol. V orbiti konvekcije ni. Vesoljska pečica ima zato grelce z vseh strani.

Hrana ni pri miru, temveč lebdi in leta naokoli, zato so piškote dali v etui iz kovine in plastike, pa z ventilom, da omogoča kroženje zraka in sproščanje plinov. S tem so tudi preprečili širjenje drobtin, zelo nezaželenih zadev na postaji.

Izkazalo se je, da se piškoti v vesolju pečejo precej dlje. Medtem ko so konkretne piškote na tleh pekli od 16 do 18 minut (pri 300 stopinjah Celzija), je astronavt še po pol ure ugotavljal, da je testo še vedno napol surovo.

Drugi piškot so zato podvrgli 325 stopinjam Celzija in 75 minutam, šele takrat so astronavti zavohali vonj sveže pečenega. Sledeče kose so noter pustili za kar dve uri, ti so bili najboljši.

Eksperiment je naročilo in plačalo zasebno podjetje, Double Tree, pečico so pripravili v Zero G Kitchen. Vse to je v okviru komercializacije Mednarodne vesoljske postaje, kjer lahko zasebniki pošljejo tovor na MVP in najamejo astronavte, da zanje počnejo stvari.


4. Zmaj pobegnil načrtovani eksploziji

Trenutek, ko je Crew Dragon prižgal motorje in začel bežati. Foto: SpaceX
Trenutek, ko je Crew Dragon prižgal motorje in začel bežati. Foto: SpaceX

SpaceXova kapsula za prevoz posadke Crew Dragon je uspešno prestala preizkus sistemov za pobeg sredi poleta.

Video: Posnetek dogodka

V nedeljo ob 15.30 po našem času je s Cape Canaverala, Florida, poletela raketa Falcon 9, z njo pa Crew Dragon. Po minuti in pol poleta, ko je mehanska obremenitev naprave največja, so simulirali katastrofičen scenarij. Z raketo je bilo "nekaj" narobe, zato je kapsula "morala" pobegniti. Osem motorjev SuperDraco, vdelanih v samo kapsulo, se je za nekaj sekund prižgalo in jo poneslo daleč stran. SpaceX je medtem namenoma ugasnil motorje na Falconu 9. Raketa se je obrnila, ob veliki hitrosti razpadla in dejansko eksplodirala, tako da je bilo občinstvo priča spektakularnemu dogodku, čeravno ta prizor za sam test ni bil zares potreben. Zmaj se je medtem obrnil s toplotnim ščitom nizdol in malo pozneje vklopil padala. Osem minut po izstrelitvi je padel v morje in kaj kmalu končal v varnih nedrjih ladje. Vse je šlo kot po maslu, zato kaj kmalu sledi prvi polet Dragona s posadko vred na Mednarodno vesoljsko postajo. Na ta trenutek ZDA čakajo že skoraj deset let.

Raketa je razpadla in eksplodirala, kar je dobro ujel fotograf Reutersa. Foto: REUTERS/Joe Rimkus Jr
Raketa je razpadla in eksplodirala, kar je dobro ujel fotograf Reutersa. Foto: REUTERS/Joe Rimkus Jr
Kapsula je hipotetične astronavte potegnila na varno. Foto: REUTERS/Joe Rimkus Jr
Kapsula je hipotetične astronavte potegnila na varno. Foto: REUTERS/Joe Rimkus Jr
Starliner po neuspešni misiji varno pristal v Novi Mehiki

Slabše kaže SpaceXovemu konkurentu Boeingu, ki je v isti namen razvil kapsulo CST-100 Starliner. Pred mesecem dni bi moral prvič (brez ljudi) poleteti na MVP, a je poskus spodletel. Starliner je namesto tedna preždel dober dan v orbiti in nato pristal.

Sprva je kazalo, da jo je zagodla "samo" notranja ura, zato se motor ni vključil, ko bi se moral. Medij ArsTechnica pa poroča, da so na tapeti tudi potisniki. Starliner ima 28 šibkejših potisnikov za orientacijo in 20 močnejših, ki ga po izklopu stopnje rakete poženejo do MVP-ja. Po poročanju medija je kar osem potisnikov na neki točki odpovedalo, medtem ko se en sploh ni vključil.

Sprva se je špekuliralo, da bo Nasa navkljub delnemu neuspehu Boeingu pogledala skozi prste in dovolila polet s posadko kot naslednji korak. Vse bolj pa kaže, da bo moral Boeing temeljito prevetriti svojo napravo in spodleteli test ponoviti.


5. Masivni SLS na stojalo iz dobe Apolla

Foto: NASA/SSC
Foto: NASA/SSC

Prva stopnja rakete SLS je naposled prispela v vesoljsko središče Stennis, sporoča Nasa. Namestili so jo v velikansko stojalo B2, ki jo bo držalo pri miru. To bo pomembno pri sledečih testih, ko bodo raketo prižigali in celo simulirali njen celotni polet (t. i. green run).

Dogodek ima nekaj zgodovinske perspektive. SLS je ključna raketa za Nasin program vrnitve človeka na Luno, Artemis. Prav na stojalu B2 pa so več kot 50 let nazaj testirali rakete Saturn V, ki so poganjale program Apollo.

In ko smo že pri programu Apollo: drugi človek na Luni, Buzz Aldrin, je ta teden praznoval 90 let. Kljub starosti se ga najde na Twitterju.

Nalaganje SLS-a. Foto: NASA/SSC
Nalaganje SLS-a. Foto: NASA/SSC
(Skoraj) končno stanje. Stojalo B2 so morali za SLS posodobiti in povečati. Spodaj ladja Pegasus, ki je raketo pripeljala. Foto: NASA/SSC
(Skoraj) končno stanje. Stojalo B2 so morali za SLS posodobiti in povečati. Spodaj ladja Pegasus, ki je raketo pripeljala. Foto: NASA/SSC

Nasa si obeta, da bo testiranje v Stennisu končano do konca poletja. Tako bi lahko SLS prepeljali na Florido, združili z Orionom in izstrelili še letos. Bolj je verjetno, da bodo odkrili pomanjkljivosti ali nepravilnosti (temu je test namenjen), naleteli na nepredvidene zaplete, in da se bo misija Artemis 1 zavlekla najmanj na drugo polovico leta 2021.

Nekaj več o proizvodnji SLS-a je razkril portal NasaSpaceFlight, ki se je dokopal do dokumentov o pogajanjih med Naso in Boeingom. Sodeč po njih proizvodnja ene same rakete SLS terja kar tri leta, Boeing pa zagotavlja, da je sposoben peljati tri linije hkrati. To zagotavlja po eno izstrelitev na leto.


6. Samo še pet dni vesoljskega teleskopa Spitzer

Spitzer in vesolje v infrardeči svetlobi. Podoba je simbolična. Foto: NASA/JPL-Caltech
Spitzer in vesolje v infrardeči svetlobi. Podoba je simbolična. Foto: NASA/JPL-Caltech

Nasa bo 30. januarja upokojila vesoljski teleskop Spitzer.

Ena izmed bolj znanih Spitzerjevih fotografij. Oblaki prahu in plinov učinkovito ustavljajo nam vidno svetlobo. Infrardeča pa se pretežno prebije skoznje. Spitzer je zato lahko vpogledal v prašnata ogromna prašnata območja, v katerih pride do zgoščenin, včasih tako natlačenim, da se jim lahko reče zvezda. Ena izmed takšnih zvezdnih porodnišnic je Rho Ophiuchi, Zemlji najbližja pri 410 svetlobnih letih oddaljenosti. Foto: NASA/JPL-Caltech//Harvard-Smithsonian CfA
Ena izmed bolj znanih Spitzerjevih fotografij. Oblaki prahu in plinov učinkovito ustavljajo nam vidno svetlobo. Infrardeča pa se pretežno prebije skoznje. Spitzer je zato lahko vpogledal v prašnata ogromna prašnata območja, v katerih pride do zgoščenin, včasih tako natlačenim, da se jim lahko reče zvezda. Ena izmed takšnih zvezdnih porodnišnic je Rho Ophiuchi, Zemlji najbližja pri 410 svetlobnih letih oddaljenosti. Foto: NASA/JPL-Caltech//Harvard-Smithsonian CfA

Spitzer je bil v vesolje izstreljen 25. avgusta 2003. Odtlej Zemlji sledi na krožnici okoli Sonca, v nasprotju s slavnim Hubblom, ki kroži okoli Zemlje. Vesolje opazuje v infrardeči svetlobi. Sprva bi moral delovati le dve leti in pol z možnostjo petletnega podaljšanja, vse dokler ne bi zmanjkalo hladilnega sredstva, ki je instrumente ohranjalo pri minus 267 stopnjah Celzija. Neizogibno je napočilo, hladilnik je leta 2009 ugasnil. Toda Nasa je našla način, kako iz teleskopa še kaj iztisniti. Začel se je t. i. topli del misije, kjer deluje le še en instrument, IRAC, in še to z dvema od štirih kamer. Topli del bi se moral končati leta 2018, ko bi Spitzerja nadomestil vesoljski teleskop James Webb, prav tako namenjen infrardeči svetlobi. A ker Webba kar ni in ni (za zdaj velja leto 2021), je agencija odobrila podaljšek.

Foto: 15 let, 15 največjih odkritij vesoljskega teleskopa Spitzer

Spitzerja je naposled ugonobila orbita. Ves čas se namreč oddaljuje od Zemlje, kar ga je pripeljalo do neugodnega položaja glede na Zemljo in Sonce. Ko danes obrne anteno proti Zemlji, da domov pošlje zbrane podatke, njegovi paneli sončnih celic niso obrnjeni proti zvezdi. Skozi čas je to žongliranje postalo vse zahtevnejše, do točke, ko ni več smiselno. "Misija je dosegla svoj naravni konec," so zapisali na Nasi.

Več o ključnih dosežkih je opisano na povezavi desno.

Video: Ponazoritev Spitzerjeve tirnice

Video 2: Spitzerjeva opazovanja so uporabili tudi za spodnjo, sveže izdano vizualizacijo Rakove meglice v več valovnih dolžinah svetlobe

Video 3: Daljši dokumentarec o Spitzerju


7. Curiosityju se leta poznajo, naslednik dobiva ime

Fotografija roverjeve robotske roke, posneta prejšnji konec tedna. Rover mora ves čas poznati točen položaj glede na okoliš. Foto: NASA/JPL-Caltech
Fotografija roverjeve robotske roke, posneta prejšnji konec tedna. Rover mora ves čas poznati točen položaj glede na okoliš. Foto: NASA/JPL-Caltech

Marsovski rover Curiosity se je prebil skozi še eno okvaro.

V ponedeljek je upravljavec sporočil, da je rover "izgubil zmožnost orientacije". Nekaj je bilo narobe z njegovo interno rekonstrukcijo okolice, torej podatki, ki jih je zbral in shranil v računalniškem spominu. Te podatke preveri pred vsakim premikom, da ne bi zadel ob oviro, se prevrnil ...

Endurance (vzdržljivost)
Tenacity (trdnost)
Promise (obljuba)
Perseverance (vztrajnost)
Vision (videnje)
Clarity (jasnost)
Ingenuity (domiselnost)
Fortitude (odločnost)
Courage (pogum)

Curiosity je zaradi napake – ki je JPL ni podrobneje opisal – zamrznil oziroma končal v varnem načinu delovanja, čakajoč na navodila z Zemlje. Inženirji so pripravili reševalni načrt in v torek sporočili, da je deloval. Rover nadaljuje pohajkovanje po vznožju gore Sharp.

Lepše za oči

Na Zemlji medtem pripravljajo njegovega naslednika, še nepoimenovanega roverja Mars 2020. Ime bo kmalu dobil. Iztekel se je javni natečaj, v katerem so za predloge pobarali ameriške osnovnošolce. V finale se je uvrstilo devet kandidatov, naštetih desno.

Foto: NASA/JPL-Caltech
Foto: NASA/JPL-Caltech

Rover je v minulem mesecu opravil vozni preizkus. 10 ur se je samostojno premikal in pri tem uporabil vse sisteme, da so inženirji preverili, ali zadeva deluje tudi kot celota. Sodeč po sporočilu za javnost je svoje "vozniško" prejel brez pripomb.

Video 1: Povzetek prve vožnje

Video 2: Prenos iz laboratorija v živo


8. SKOK V ZGODOVINO: Voyager mimo Urana

Planet Uran, kot ga je leta 1986 posnel Voyager 2. Foto: NASA/JPL-Caltech
Planet Uran, kot ga je leta 1986 posnel Voyager 2. Foto: NASA/JPL-Caltech

24. januarja 1986 je Nasina sonda Voyager 2 opravila oblet Urana pri 81.500 kilometrih oddaljenosti. To je bil prvi in doslej edini obisk Uranovega sistema. Odkritih je bil 11 lun, prstani, opravljene so bile meritve magnetnega polja, posnetih kup fotografij, ki so planet predstavile človeštvu. Voyager 2 je oddrvel naprej, oktobra lani je dosegel medzvezdni prostor in ima pred seboj še približno pet let delovanja.

Vabilo

Smo kak pomemben dogodek na področju vesolja izpustili? Vabljeni, da ga opišete v komentarju pod člankom.