Zbiranje podpisov pred ljubljansko upravno enoto. Foto: MMC RTV SLO
Zbiranje podpisov pred ljubljansko upravno enoto. Foto: MMC RTV SLO

Tako so v Zbornici komunalnega gospodarstva pri GZS-ju in Sindikatu komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije (SKVNS) začeli zbiranje podpisov podpore za zakonodajno ponudbo, po kateri bi odpravili omejitve zakona, ki je bil sprejet leta 1998.

Težave se pojavljajo zaradi zakona o znesku povračil stroškov v povezavi z delom in nekaterih drugih prejemkih, ki je bil sicer sprejet leta 1998 in delno velja še danes. Ta zakon določa med drugim višino povračila za stroške prehrane. Leta 2012 pa je zakon ob sprejetju Zakona za uravnoteževanje javnih financ prenehal veljati za vse razen za družbe v večinski državni lasti ali lasti lokalnih skupnosti.

V praksi to pomeni, da za komunalne delavce, ki so zaposleni pri zasebnem podjetju koncesionarju, velja kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, ki določa, da je višina nadomestila za prehrano 6,12 evra, medtem ko so zaposleni pri javnem podjetju upravičeni zgolj do 4,61 evra nadomestila. Zupanc ob tem opozarja, da gre za delavce, ki ne delajo v pisarnah, temveč opravljajo fizična dela in so zato podvrženi tudi večji izčrpanosti. "To pomeni, da na istem gradbišču delata dva delavca, eden gre lahko na toplo malico, drugi pa si lahko iz žepa le potegne sendvič."

Več let praznih obljub o urejanju
Pobudo so skupaj z Zbornico komunalnih dejavnosti vložili v Sindikatu komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenije (SKVNS). Predsednica sindikata Majda Marolt je ob tem poudarila, da so že vrsto let opozarjali na anomalijo, ki povzroča razlike med delavci glede na lastništvo delodajalca. "Na vlado smo že večkrat naslovili podobno pobudo, a smo vedno prejemali odgovore, da je zadevo treba sistematično reševati, z obljubo, da bodo uredili, a se to nikoli ni zgodilo."

Še toliko bolj so v sindikatu zgroženi nad odgovori, ki so jih v preteklih letih prejemali na svojo pobudo v preteklih letih. Leta 2016 so podobno predlagali zakonsko pobudo, ki bi z dvema členoma odpravila omejitve zastarelega zakona. A je pobuda kljub soglasju gospodarskega ministra obtičala na delovni mizi. Leto pozneje je pobuda prav tako prejela naklonjenost ministrstev, a je zaradi odstopa predsednika vlade znova obtičala.

Ministrstvo: Javna podjetja niso podvržena tržnim tveganjem
V letošnjem letu pa so na vprašanja poslancev in državnih svetnikov od vlade prejeli dopis, v katerem na ministrstvu za delo odgovarjajo, da je bil pri medresorskem usklajevanju izražen pomislek, da bi ob morebitnem prenehanju veljavnosti zakona sledila neenakopravna obravnava zaposlenih v državni upravi in zaposlenih v javnih podjetjih.

Kot dodaten argument so na ministrstvu navedli, da gre v teh primerih pogosto za podjetja, ki "so ustanovljena s posebnim namenom, da zadovoljujejo potrebe splošnega interesa, in ki ne delujejo v pogojih proste konkurence na trgu z drugimi subjekti", in da pri omejitvah pri izplačilu nadomestila za malico ne gre prezreti tega, da ta podjetja niso podvržena tržnim tveganjem.

Tako Maroltova kot tudi Zupanc označujeta ta argument kot neživljenjski. "Mar ima delavec, zaposlen v javnem podjetju, manjši želodec od delavca, zaposlenega v zasebnem?" se sprašuje Zupanc in dodaja, da se številni direktorji javnih podjetij obračajo nanje, saj se srečujejo z nezadovoljnimi delavci. "Upoštevati je treba, da na letni ravni za delavca to pomeni za 400 evrov nižje nadomestilo za prehrano, in če upoštevate, da gre za delavce, katerih plače se gibljejo okoli 800 evrov, to ni zanemarljiv znesek."

Sosednje države ne poznajo omejitev dialoga
Ob tem so predlagatelji opozorili, da gre za unikaten primer, saj v sosednjih Avstriji in Italiji ne poznajo zakonodaje, ki bi omejevala socialni dialog in posegala v višino nadomestil, ki so dogovorjena s kolektivno pogodbo. Obe državi imata namreč omejitve nadomestil določene le z vidika meje, do katere so nadomestila še neobdavčena, sama višina pa je prepuščena socialnemu dialogu med delodajalci in delavci.

V Sloveniji je od januarja 2019 določena najnižja višina nadomestila za prehrano 3,81 evra razen za funkcionarje, za katere znaša po ZUJF-u 3,52 evra, najvišji še neobdavčen znesek pa znaša 6,12 evra. Pri določanju višine nadomestila pa je treba upoštevati tudi morebitne veljavne kolektivne pogodbe za posamezne dejavnosti. Te določajo različne višine nadomestil, kolektivna pogodba za komunalno dejavnost določa najvišjo še neobdavčeno nadomestilo, kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo določa višino nadomestila pri 4,9 evra, kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije pa zneska nadomestila ne opredeljuje.

Bodo poslanci prisluhnili pobudi?
Na vprašanje, ali se ne bojijo, da bi kljub zbranim podpisom zakonodajna pobuda obtičala v prvi obravnavi, pa Zupanc odgovarja, da pričakuje, da bodo poslanci vendarle prepoznali, da gre za anomalijo, katere posledice najbolj občutijo zaposleni v javnih podjetjih. Maroltova pa napoveduje, da bodo v tem primeru posegli po drugih pravnih sredstvih, kot je denimo ustavna presoja.