SCT-jev slogan je bil Gradimo prihodnost. Foto: MMC RTV SLO
SCT-jev slogan je bil Gradimo prihodnost. Foto: MMC RTV SLO

Treba je hoditi med ljudmi, in ne po ljudeh. Kdor misli obratno, ne bo uspel.

Ena najbolj znanih izjav Ivana Zidarja (vir: Mladina)

Vem, kako je, če otroci nimajo česa jesti. Pa sem naredil tako - enemu sem dal kamion, da je lahko začel voziti, drugemu buldožer - tako je nastalo 60 novih podjetnikov, rošadica tu, rošadica tam, nekaj se jih je upokojilo.

Pred leti za Sobotno prilogo o tem, kako je pomagal ljudem, ki jih je moral odpustiti (vir: Mladina)
Ivan Zidar
Na čelu SCT-ja je tri desetletja kraljeval Ivan Zidar, za katerega velja, da se je povezoval z vsemi političnimi opcijami in gradil vse in za vse - od cest za Titove prijatelje do sakralnih objektov za Katoliško cerkev. Foto: MMC RTV SLO

Sem profesionalni menedžer in nič drugega, in tista stvar, ki jo vodim jaz, ne propade. Mene lahko najamete in bom svoje delo opravil. Lahko vodim 'kupleraj', gradbeno 'firmo' ali kar želite.

Ivan Zidar, SCT
Dore, kot mu pravijo prijatelji, velja za enega najbolj karizmatičnih menedžerjev v Sloveniji. Foto: MMC RTV SLO
Gradnja predora Šentvid
Gradnja predora Šentvid se je od začetka do konca podražila za približno trikrat - z 48 na 138 milijonov. Foto: RTV SLO

Gradimo ceste, mostove, viadukte, nadvoze, podvoze, predore, železnice, letališča, pristanišča, stanovanjske soseske, industrijske in energetske objekte, poslovne in reprezentančne objekte, hotele, bolnišnice, šole, sakralne objekte, športna središča, čistilne naprave ter še vrsto drugih objektov.

Iz predstavitve podjetja SCT
Gradnja sarajevske obvoznice
Čeprav je bil stečaj skoraj neizogiben, si je Zidar (vsaj navzven) še vedno prizadeval pridobivati nove posle. Eden izmed takih je bila tudi gradnja sarajevske obvoznice. Ker SCT ni imel niti sredstev za obratovanje, so naročniki kmalu razveljavili pogodbo. Foto: MMC RTV SLO
Kako je SCT gradil Karavanke

Letališče Brnik (danes letališče Jožeta Pučnika Ljubljana), predor Karavanke, številni železniški in (avto)cestni predori, cerkve in drugi sakralni objekti, bolnišnice, ljubljanski klinični center, Cankarjev dom, stavba RTV Slovenija, ljubljanska tržnica in še marsikaj je nastajalo tudi pod spretnimi rokami delavcev današnjega (propadlega) SCT-ja.

Zgodba nekoč veličastnega gradbenega podjetja, ki je v 80. letih gradilo ne samo po Sloveniji in drugih državah nekdanje Jugoslavije, ampak tudi v državah gibanja neuvrščenih (predvsem Libiji, Iraku ...), se je začela kmalu po drugi svetovni vojni, leta 1947, ko je bilo ustanovljeno Gradbeno podjetje za ceste LSR.

Začelo se je s cestami, z letališči, avtocestami
Nekaj let pozneje, leta 1953, je to podjetje dobilo novo, še danes prepoznavno ime: Splošno gradbeno podjetje Slovenija ceste. Sledil je prvi večji projekt - gradnja Avtoceste bratstva in enotnosti med Ljubljano in Zagrebom. Ker so se nekaj let pozneje izkazali pri gradnji brniškega letališča, so podjetju zaupali tudi gradnjo splitskega, puljskega in zadrskega letališča.

V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih se je podjetje Slovenija ceste združilo še z dvema ljubljanskima gradbenima podjetjema, najprej s Tehniko, nato pa še z Obnovo, in nastal je SCT - podjetje, ki je delo v najboljših časih omogočalo več kot 10.000 zaposlenim, ki je prevzemalo velike posle tako doma (v tedanji Jugoslaviji) kot v tujini (predvsem v Libiji in Iraku ob posredovanju takratne politike), ki je kruh dajalo okoli 1.000 podizvajalcem in od katerega naj bi bilo posredno in neposredno odvisnih več kot 100.000 ljudi po vsej nekdanji Jugoslaviji.

V videu na desni si lahko ogledate arhivske posnetke, ki so nastali ob začetku gradnje predora Karavanke.

V poznih 60. letih se je v podjetju Slovenija ceste zaposlil tudi danes vsem znani Ivan Zidar, strojni inženir, ki je kmalu napredoval v direktorja Mehaničnih obratov, leta 1974 pa postal direktor podjetja Slovenija ceste in se na položaju obdržal tudi po združitvi oz. nastanku SCT-ja vse do danes. Nekateri ga zaradi več kot 30-letnega staža na vrhu SCT-ja imenujejo tudi "oče treh črk".

Delali so povsod - od Evrope do Bližnjega vzhoda in Afrike
Takrat, se je pred tedni v pogovoru za MMC spominjal eden izmed nekdanjih delavcev SCT-ja Rifat Hrnić, je bilo zanje dela povsod po Evropi, severni Afriki in na Bližnjem vzhodu dovolj: "Delali smo v Iraku, stanovali smo v SCT-jevem kompleksu v Abu Graibu, ko so začele padati granate, v Alžiriji, v Nemčiji ... kamor nas je poslalo podjetje."

Že konec 80. in na začetku 90. let so se v gradbeništvu in posledično v SCT-ju začele težave, saj so naročila (predvsem tista iz nekdanje skupne države in "neuvrščenih" držav) postala izjemno redka. Podjetje je moralo tudi zaradi splošne gradbene krize odpustiti več kot polovico zaposlenih - sredi devetdesetih, ko je izmed večjih gradbenih projektov SCT-ju ostal "le" še avtocestni križ, je tako družba zaposlovala le še slabih 3.000 ljudi.

Po dokončnem preoblikovanju v delniško družbo (leta 2000) je Zidar počasi začel odkupovati delnice podjetja - do leta 2003 je Zidar uspešno izpeljal delavsko-menedžerski odkup družbe, ko je zaposlene prepričal, da odkupijo celoten sklad delnic. S temi so nato dokapitalizirali družbo Delfi, ki je postala več kot polovična lastnica "treh črk". Pozneje je deleže počasi odkupoval, tako da ima zdaj 76-odstotni delež družbe SCT Holding, krovne družbe (ta ima v lasti večinske deleže v več kot 20 drugih družbah, z 10 pa je lastniško povezana), ki je od torka tudi uradno v stečaju.

Zadnje desetletje SCT pogosto povezan z aferami
Novo tisočletje so sicer zaznamovala razkritja številnih, z SCT-jem povezanih afer - najprej afera Disketa, pozneje Čista lopata, nato razkritje Zemonskega sporazuma, da domnevnih sumljivih poslov družbe ter obtožb načrtnega siromašenja podjetja in prelivanja kapitala prek slamnatih podjetij sploh ne omenjamo.

Začelo se je leta 2001 s t. i. afero Disketa - po odprtju ponudb, ki so prispele na Darsov razpis za predor Podmilj na trojanskem avtocestnem odseku, je nekdo zamenjal disketo, priloženo SCT-jevi ponudbi (zamenjavo so kar hitro ugotovili, saj ni bila drugačna le vsebina, ampak tudi barva diskete - namesto črne rumena). Takrat se je kriminalistična preiskava končala brez kazenskih ovadb. Razlog naj bi bil preširok krog osumljencev - teh naj bi bilo več kot 60 -, zato je bilo nemogoče ugotoviti, kdo je disketi zamenjal.

Sedem let pozneje, 12. februarja 2008, se je Zidar znova znašel pod žarometi, ko so kriminalisti zaradi suma storitve kaznivega dejanja dajanja daril pri razpisu Kontrole zračnega prometa za gradnjo stolpa na brniškem letališču začeli preiskavo na njegovem domu, njega na sedež družbe pripeljali v policijskem kombiju, noč pa je moral preživeti na policijski postaji - izbruhnila je afera Čista lopata, ki prav zdaj dobiva epilog v sodni dvorani.

Ne samo afere, javnost je postrani gledala tudi vedno "težje" anekse
V tem času se je resno začel krhati tudi SCT-jev ugled - k temu so prispevali predvsem številni aneksi k raznim gradbenih pogodbam - na primer pri gradnji onkološkega inštituta, pa predora Šentvid (ta je na koncu namesto predvidenih 48 milijonov evrov stal kar 138 milijonov), pediatrične klinike ... Ko so se pojavili še namigi o tem, kako mačehovsko se SCT obnaša do svojih zaposlenih (več let naj bi "pozabljali" na plačilo prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje), se je odnos javnosti do gradbenega velikana še poslabšal.

Aprila lani je na dan prišel tudi domnevni kartelni dogovor med več gradbenimi podjetji, ki je bil podpisan leta 1998 na gradu Zemono in v okviru katerega naj bi si razdelili posle tako pri gradnji cest in avtocest kot pri drugih projektih. Podjetja so bila po dogovoru razdeljena v dve skupini, v veliko in malo koalicijo. Veliki koaliciji (SCT, Primorje, skupina Gradis, Kraški zidar) je pripadalo 82 odstotkov del v okviru nacionalnega programa, mali koaliciji (CM Celje, CP Ljubljana, CP Maribor in CP Novo mesto) pa preostanek. Pobudniki dogovora naj bi bili trije največji gradbeniki SCT, Primorje in Vegrad, takratno dogajanje pa še vedno preiskuje tudi parlamentarna preiskovalna komisija za izgradnjo avtocest.

Objavljeni dokumenti dokazujejo, da so si gradbena podjetja s sporazumom delila dela iz avtocestnega programa, dogovarjala pa so se tudi pri drugih projektih.
Iz dokumentov, ki jih je pridobil časnik Finance, je razvidno, da so bila gradbena podjetja s t. i. zemonskim sporazumom iz leta 1998 povezana v kartel. Podjetja so bila po njem razdeljena v dve skupini, v veliko in malo koalicijo. Veliki koaliciji (SCT, Primorje, skupina Gradis, Kraški zidar) je pripadalo 82 odstotkov del v okviru nacionalnega programa, mali koaliciji (CM Celje, CP Ljubljana, CP Maribor in CP Novo mesto).

Zadnja rešilna bilka - pogodba z libijsko vlado
Zaradi gospodarsko-finančne krize je SCT-ju v zadnjih letih število poslov drastično upadlo, denar, ki je nekako pritekel, naj bi tudi skrivnostno odtekal, podjetju pa je šlo vedno bolj za nohte. Medtem ko se je javnost ubadala s propadom Vegrada, si je Zidar obupano prizadeval rešiti potapljajoče se podjetje. Ko je nato pred dobrim letom podpisal pogodbo z libijsko vlado v vrednosti 330 milijonov evrov za gradnjo avtocestne vpadnice v mesto Bengazi, se je zdelo, da se bo gradbeni velikan morda vseeno obdržal na nogah.

Zidar je takrat podpis pogodbe pripisoval prav temu, da ga v Libiji že poznajo. Za časnik Finance je med drugim dejal: "Ne pozabite, da sem na tem trgu delal od leta 1968. Jaz in libijski voditelj Moamer Gadafi imava skoraj enako dolgi karieri in brez dobrih referenc SCT tega posla ne bi mogel dobiti."

Po težavah z garancijami še revolucija - in posel je padel v vodo
Vendar kljub njegovemu optimizmu ni šlo vse tako gladko - zapletlo se je že pri bančnih garancijah, ki jih SCT ni in ni mogel dobiti. In potem se je, seveda, zgodila še arabska pomladna revolucija. V mestu Bengazi so potekali siloviti spopadi med silami vrhovnega poveljnika Gadafija in uporniki. Slednji so si mesto, potem ko so iz njega spodili Gadafijeve vojake, izbrali za začasno prestolnico.

Govorice o 'prisilki' so pred novim letom postale realnost
Že jeseni so se zato začele pojavljati govorice, da SCT-ju grozi vsaj prisilna poravnava, če ne celo stečaj. Zidar se je upnikom dolgo izogibal, dokler mu ni preostalo drugega, kot da soglaša s prisilno poravnavo. Drug za drugim so stečaj razglašala tudi SCT-jeva hčerinska in z njim povezana podjetja (kamor so, kako pripravno, malo prej premestili delavce). Konec decembra je tudi krovna družba "ugotovila", da ni plačilno sposobna, in napovedala začetek prisilne poravnave. Zidar je celo soglašal s spremembo statuta družbe in prehodom z enotirne na večtirno upravo.

Sledili so zapleti s prisilno upraviteljico - naprej je sodišče s pomočjo računalniškega programa izbralo Darjo Erceg, ki pa je hkrati tudi predsednica nadzornega sveta Gradbenega podjetja Grosuplje (GPG), ki je bil SCT-jev tekmec in še dolžnik, zato se je Ercegova umaknila, sodišče pa je namesto nje nato imenovalo Marijo Magdaleno Šantl.

Zidar se je z vsemi štirimi otepal stečaja
A že nekaj mesecev pozneje, aprila, je bilo jasno, da prisilna poravnava ni prava rešitev, vendar se je SCT stečaju še vedno izogibal in iskal morebitnega vlagatelja. Ko je obupalo še Cestno podjetje Ljubljana, je bilo jasno, da je zgodbe SCT-ja konec. A Zidar še vedno ni želel razglasiti stečaja - dokler ni stvari v svoje roke vzelo sodišče in odločilo: če podjetje ne bo našlo denarja za plače, bo razglašen stečaj.

V torek je upravni odbor družbe (v njem sta poleg Zidarja še Aleksander Meze in Janez Jamnik) umaknil predlog prisilne poravnave, sodišče pa je nato razglasilo stečaj. Samo krovna družba SCT naj bi si v tem času nabrala za več kot 250 milijonov evrov dolgov. Slabo pa kaže tudi 760 zaposlenim, ki so v podjetju še ostali - v zadnjih mesecih, od začetka postopka za prisilno poravnavo, se je število zaposlenih namreč že znižalo za okoli 250. Prokurist SCT-ja Dušan Mes je pred dnevi pojasnil, da je podjetje zapustila večina inženirjev in drugih visoko kvalificiranih kadrov, ostalo jih je le še okoli 200.

Podjetje, ki je desetletja gradilo Slovenijo, ki je kruh dajalo tisočim, je tako zdaj zares končalo na smetišču zgodovine. Kratko so seveda potegnili delavci. Delavci, ki so v podjetju pustili celo svoje življenje in predvsem zdravje. Eden izmed nekdanjih zaposlenih Durđić Kajtez se je v pogovoru z MMC-jem pred tedni spominjal: "Takrat so bile dobre plače. Dobili smo tudi po 1.200 evrov mesečno, saj je bilo veliko nadur. Na koncu pa je bila mesečna plača od 300, 400 do 500 evrov." In takih zgodb ni malo. Da, brez dvoma, kratko so (spet) potegnili delavci.

Treba je hoditi med ljudmi, in ne po ljudeh. Kdor misli obratno, ne bo uspel.

Ena najbolj znanih izjav Ivana Zidarja (vir: Mladina)

Vem, kako je, če otroci nimajo česa jesti. Pa sem naredil tako - enemu sem dal kamion, da je lahko začel voziti, drugemu buldožer - tako je nastalo 60 novih podjetnikov, rošadica tu, rošadica tam, nekaj se jih je upokojilo.

Pred leti za Sobotno prilogo o tem, kako je pomagal ljudem, ki jih je moral odpustiti (vir: Mladina)

Sem profesionalni menedžer in nič drugega, in tista stvar, ki jo vodim jaz, ne propade. Mene lahko najamete in bom svoje delo opravil. Lahko vodim 'kupleraj', gradbeno 'firmo' ali kar želite.

Gradimo ceste, mostove, viadukte, nadvoze, podvoze, predore, železnice, letališča, pristanišča, stanovanjske soseske, industrijske in energetske objekte, poslovne in reprezentančne objekte, hotele, bolnišnice, šole, sakralne objekte, športna središča, čistilne naprave ter še vrsto drugih objektov.

Iz predstavitve podjetja SCT
Kako je SCT gradil Karavanke