Predsednik skupščine RS France Bučar je ob razglasitvi rezultatov plebiscita dejal:
Predsednik skupščine RS France Bučar je ob razglasitvi rezultatov plebiscita dejal: "Ta glasovalni izid mi omogoča, da slovesno razglasim pred tem visokim zborom, pred slovensko, jugoslovansko ter vso svetovno javnostjo, da se je slovenski narod na temelju trajne in neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Ideja o jugoslovanstvu, ki je osvajala duha naših prednikov kot zvezda vodnica na poti do osamosvojitve jugoslovanskih narodov izpod gospostva tujcev, je preživela. Naša obramba ni v skupnem postavljanju zidov proti zunanjim pritiskom, pač pa v odpiranju v svet na vseh možnih področjih ljudske ustvarjalnosti." Foto: BoBo
Uroš Lipušček
Uroš Lipušček je za MMC obudil spomine na čas plebiscita o samostojnosti Slovenije. Foto: BoBo
Na prsih marsikoga je bilo v tistih dneh opaziti prav posebne, plebiscitne priponke z napisom "Slovenija – moja dežela je naša država". Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije /Tone Stojko
Kampanja je potekala tudi v madžarskem in italijanskem jeziku. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije /Tone Stojko
Medijska kampanja je potekala v znamenju enotne promocije in podpore plebiscitu. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije /Tone Stojko
Glasovnica za plebiscit leta 1990 Foto: Televizija Slovenija
Za zgodovino je dogajanje v televizijski in radijski arhiv shranila današnja RTV Slovenija. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije /Tone Stojko
Prvi neuradni izid plebiscita so najvidnejši predstavniki slovenske politike ob prisotnosti nadškofa Alojzija Šuštarja in več kot dvestotih domačih in tujih novinarjev pričakali v Cankarjevem domu. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije /Tone Stojko

"Lepo pozdravljeni na dan, ko smo dohrepeneli odločitev o svoji državi," je na dan plebiscita o samostojni in neodvisni poti Slovenije 23. decembra 1990 gledalce TV Dnevnika pozdravil voditelj oddaje Branko Maksimovič. Na volišča se je odpravilo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev. Čeprav je bilo že kmalu po 22. uri jasno, da je plebiscit uspel, saj se je za samostojno Slovenijo izreklo 95 odstotkov tistih, ki so glasovali, ali 88,5 odstotka vseh upravičencev, je skupščina izide plebiscita uradno razglasila čez tri dni, 26. decembra. Na ta dan zato praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.

"Odziv na terenu je bil enkraten, ljudje so bili navdušeni, Slovenci smo bili takrat enkrat za spremembo res enotni," se spominja novinar in urednik Uroš Lipušček. Razglasitev velike podpore projektu osamosvajanja med ljudmi je bila vrhunec nekajtedenskih intenzivnih priprav. Še preden so stranke 6. decembra sprejele odločitev o plebiscitu tik pred božičem, je tedanji Republiški komite za informiranje, ki ga je vodil Stane Stanič, začel z intenzivno kampanjo popularizacije neodvisnosti med državljani Slovenije. Zbral je skupino ljudi, med njimi so bili novinar in trženjski strokovnjak Jure Apih, novinar Dela Boris Jež, urednik na TV Ljubljana Uroš Lipušček, Janez Gril iz Družine in Mirko Fabčič, njegov namestnik v komiteju.

Za sodelovanje pri kampanji so se dogovorili z agencijo Futura Design. Osrednje geslo plebiscitne kampanje "Slovenija – moja dežela je naša država", se je pojavljalo na lepakih, na večjezični Izjavi o dobrih namenih in seveda na osrednjih plebiscitnih plakatih. Drugo pomembno sporočilo s plakatov je ljudem zagotavljalo, da se "deželi s štirimi milijoni pridnih rok ni treba bati samostojne prihodnosti".

Preberite tudi:
- Premier Miro Cerar na osrednji državni proslavi: "Mladost države je lahko tudi prednost"
- Poslanci DZ-ja so se prvič sestali pred četrt stoletja
- Slovenska skupščina je pred 26 leti razglasila ustavo, s katero se je Slovenija tudi pravno odcepila od Jugoslavije

Veliko vlogo so opravili mediji. Ljudi so informirali, predstavljali prednosti osamosvojitve, hkrati pa tipali njihovo razpoloženje. Zakon je namreč določal, da bo plebiscit uspel, če bo za samostojno Slovenijo glasovala večina vseh ljudi, ki so vpisani v volilne imenike. Torej od približno milijona in pol volilnih upravičencev bi moralo za samostojno Slovenijo glasovati najmanj 750.000 volivcev. Takšen visok kvorum je odločitvi volivcev dal še dodatno legitimnost v očeh tuje javnosti.

Razglasitev rezultatov je spremljalo več kot 200 domačih in tujih novinarjev. V Cankarjevem domu so jo veselih obrazov, s petjem in mislimi na prihodnost dočakali najvidnejši predstavniki slovenske politike, strank in drugih javnih sfer. Razlegalo se je petje Zdravljice, zunanji minister Dimitrij Rupel je prinesel osnutek slovenskega potnega lista. Celotno dogajanje pa se je ohranilo tudi v arhivih RTV Slovenija. Kaj se je v dnevih pred tem dogajalo v medijskem zakulisju, za kamerami in mikrofoni, pa nam je v kratkem pogovoru opisal tedanji urednik televizijskega informativnega programa Uroš Lipušček.

Kako se spominjate tednov pred plebiscitom o neodvisnosti? Kakšno vzdušje je vladalo?
Bilo je zelo napeto. Vsi smo vedeli, da Jugoslavija razpada, nismo pa vedeli, kako se bo na vse to odzvala vojska. Tudi večina strank je takrat še nihala med ohlapno federacijo in samostojnostjo. Spomnim se, da sta samo nadškof Alojzij Šuštar in Jože Pučnik odločno zagovarjala samostojno pot, drugi so še malo taktizirali. Vsi skupaj smo se bali puča oziroma možnosti, da bo vojska s silo preprečila izvedbo plebiscita. Vse ankete, ki smo jih izvedli, tudi interne, ki smo jih pripravili s pomočjo dopisnikov po Sloveniji, so govorile, da bodo ljudje z večino podprli samostojnost. Nejasno je bilo samo s kakšno večino. Nekatere stranke znotraj Demosa so zato predlagale nižji cenzus za uspeh referenduma. A izid je pokazal, da so ljudje plebiscitarno glasovali za samostojnost. Rezultati referenduma so bili zato še bolj legitimni. Ideje o samostojni Sloveniji prav vsi niso podprli. Spomnim se na primer, da me je neki tretjerazredni politik iz centralnega komiteja partije klical na zagovor, ker sem po prevzemu uredniške funkcije prekršil zapoved, da lahko tonsko objavljamo samo izjave predstavnikov uradnih državnih organov, izjave predstavnikov Demosa in še posebej tako imenovanega Bavčarjevega odbora pa morajo brati napovedovalci, s čimer bi zmanjšali njihov pomen. Na zagovor seveda nisem šel.

V kampanjo pred plebiscitom ste bili vključeni nekateri novinarji oziroma uredniki. Kako ste razumeli svojo nalogo in vlogo?
Sekretar za informiranje v takratni republiški vladi Stane Stanič je vodil komisijo za medije, ki je koordinirala dejavnost vseh slovenskih medijev. Znotraj komisije se je razvila polemika, ali bodo mediji zgolj v funkciji propagiranja neodvisnosti ali pa bodo bolj nevtralni in bodo poročali tudi o morebitnih pomislekih. Zmagalo je prepričanje, da mediji ne smejo biti enostranski, kar je zahteval posebej Boris Jež z Dela. Ugotovili smo, da kampanja ne sme biti enostranska, na primer, da bi zamolčali nasprotno delovanje. Nihče ni mogel trditi, da smo ga cenzurirali. V tem pogledu je televizija po mojem mnenju odigrala zelo pomembno vlogo. Nekateri politiki v Demosu so zaradi tega trdili, da smo projugoslovansko usmerjeni, kar seveda ni bilo res, res pa je, da nismo bili enostranski v smislu cenzure.

Načrt kampanje je bil verjetno izveden v veliki tajnosti. Čeprav je izvedbo plebiscita ustava dopuščala, je bil odnos jugoslovanske oblasti do tega akta vseeno drugačen. Kako ste torej izvedli priprave?
Na referendum smo se pripravljali z veliko vnemo in v največji tajnosti, ker smo se bali, da ga bo vojska poskušala preprečiti s silo. Zanimivo je, da takrat oficirji v garniziji JLA v Ljubljani vsaj do začetka priprav na referendum niso bili sovražno razpoloženi do nas. Vsak dan so pritiskali na nas, naj objavljamo prispevke o tem, kako vojska pomaga graditi ceste, vodovode, kako se druži z ljudmi. Otmar Pečko, ki je takrat "pokrival vojsko", kot temu pravimo, nas je sproti obveščal o razpoloženju vojske in poskušal ugotoviti, ali nameravajo v skrajnem primeru uporabiti silo. Glavna producentka dnevnoinformativnega programa Danica Filač, ki je na žalost že pokojna, je skupaj z vodjem dopisništev Radom Božičnikom začela organizirati tajne kanale, prek katerih bi v primeru vojaške intervencije lahko spravili v tujino posnetke o dogajanju. Pri organizaciji teh kanalov je imela posebno vlogo, kot se spomnim Mojca Dumančič, pa tudi kolegi iz dopisništev v Slovenj Gradcu in Kranju. Dušan Fortič s koprske TV pa se je s pomočjo svojih zamejskih zvez dogovoril, da bi naše posnetke prek studia Rai v Trstu posredovali Evroviziji. Ker so bili naši avtomobili označeni z emblemi, je Danica angažirala več motoristov, ki bi se laže anonimno prebili mimo morebitnih vojaških kontrol. Omenjena mreža je prišla prav po tem, ko je prišlo do vojaške intervencije. Naj dodam, da je ta mreža do konca ostala tajna, nihče je ni izdal. Pred referendumom smo tudi sklenili, da bodo imeli vsi snemalci in dopisniki kamere pri sebi, da jih vojska slučajno ne bi zaplenila. Dogovorili smo se tudi, da bi v primeru, če bi ocenili, da bo vojska poskušala preprečiti referendum in bi zavzela RTV, snemalci delovali povsem samostojno. Na srečo to ni bilo potrebno.

Kaj so o teh pripravah na plebiscit menili drugi uredniki, novinarji, delavci v informativnih programih?
Velika večina novinarjev je bila za samostojnost, le nekaj se jih je spravilo v mačjo luknjo, kot temu pravimo. Spomnim se na primer, da sem moral zadnji dan preden smo začeli objavljati mnenja strank skupaj z glasbenim opremljevalcem Ilijo Šurevom na hitro izdelati špico posebne oddaje, ker iz neznanih vzrokov ni bila narejena. Zakaj, ne vem. V uredništvu smo se namreč dogovorili, da bomo vsem parlamentarnim strankam dali priložnost, da po koncu Dnevnika v posebni oddaji povedo svoje stališče o referendumu. Danica Simšič, ki je bila takrat moja pomočnica, je organizirala žrebanje o vrstnem redu nastopajočih. Vodja Demosa Jože Pučnik je bil izžreban kot zadnji nastopajoči v kampanji, zato so nas nekateri obtoževali, da smo žrebanje sfrizirali, kar ni bilo res. Nastopi strank naj bi se končali dan pred referendumom, zato da bi imeli ljudje čas za premislek in da bi imeli čas za reagiranje, če bi šlo kaj narobe. Bali smo se namreč, da utegne priti do kakšne diverzije. Ker sta bili magnetoskopi in končna kontrola najbolj kritični točki, je Danica Simšič vsak večer stala poleg magnetoskopov in nadzorovala njihovo delovanje, Danica Filač pa je bila v končni kontroli. Moram sicer poudariti, da so bili kolegi v tehniki, ki jih je vodil pokojni Jože Vesel, zelo zagnani in prizadevni ter zanesljivi. Kljub temu se je naša slutnja, da bo šlo kaj narobe, uresničila. Nekdo je - ker mu očitno v Ljubljani to ni uspelo - izklopil elektriko in oddajnik na Krvavcu je prav v času nastopa Jožeta Pučnika ostal brez toka. Ker smo imeli na voljo še en dan, smo njegov govor predvajali prav na predvečer referenduma. Naklepi Kosa - vojaške obveščevalne službe - očitno niso uspeli. Mene je takrat neki oficir iz kasarne v Mariboru poklical po telefonu in mi zagrozil, da bodo mene in druge novinarje ubili oziroma da se nam bodo maščevali za izid referenduma. Na srečo se je vse srečno izteklo.

Kakšen pa je bil odziv ljudi na terenu? 23. december ste verjetno vseeno pričakali dokaj mirne vesti in brez strahu pred neuspehom?
Odziv na terenu je bil enkraten, ljudje so bili navdušeni, Slovenci smo bili takrat enkrat za spremembo res enotni. V uredništvu smo nameravali po razglasitvi referenduma v studiu organizirati oddajo z vodilnimi politiki. Po razglasitvi rezultatov referenduma sem bil v Cankarjevem domu. Ko sem videl, kakšno enkratno vzdušje je tam, sem se v nekaj minutah odločil, da bomo imeli oddajo o rezultatih referenduma kar v Cankarjevem domu namesto v studiu. Vodila sta jo Lidija Hren in Tadej Labernik. Tako smo enkratno vzdušje, ki je takrat vladalo, ohranili za zgodovino.

TV DNEVNIK 23. 12. 1990



TV DNEVNIK 26. 12. 1990

FRANCE BUČAR - RAZGLASITEV REZULTATA PLEBISCITA, 1990

25 LET PO PLEBISCITU - SLOVENIJA MOJA DRŽAVA