Med zahodnoafriškimi državami je najbolj prizadeta Liberija, kjer je več kot polovica smrtnih žrtev. Foto: Reuters
Med zahodnoafriškimi državami je najbolj prizadeta Liberija, kjer je več kot polovica smrtnih žrtev. Foto: Reuters
Igor Jurič
Igor Jurič je voditelj Globusa. Foto: MMC RTV SLO

Tudi po tolikšnem času in takih posledicah pa se najbrž ne bi zgodilo nič, če okužbe z ebolo avgusta ne bi odkrili pri dveh Američanih, ki sta delovala v zahodni Afriki.

Vabljeni k ogledu oddaje Globus ob 17.55 na prvem programu TV Slovenija in k ponovitvi ob 23.10.

Mednarodna skupnost je nenadoma odkrila, da so razmere v treh najbolj prizadetih zahodnoafriških državah, Gvineji, Sierri Leone in Liberiji, tako rekoč apokaliptične. Oboleli za ebolo in umrli pogosto ležijo po cestah, saj so bolnišnice prepolne; veliko bolnišnic je tudi zaprtih, ker so jih zdravstveni delavci iz strahu pred okužbo zapustili. Zaradi nezadržnega širjenja okužb in naraščanja števila umrlih (predvsem v Liberiji) je Varnostni svet Združenih narodov sredi septembra epidemijo ebole razglasil za grožnjo svetovnemu miru in mednarodni varnosti.

Ameriški predsednik Obama je sporočil, da na prizadeto območje pošilja 3.000 vojakov. Pomoč v opremi in strokovnjakih so obljubile tudi nekatere druge države, Združeni narodi pa so prejeli obljube držav, da bodo za območje, ki ga je prizadela ebola, zbrale milijardo ameriških dolarjev pomoči. Denarna pomoč bo seveda dobrodošla, saj se vse tri najbolj prizadete države tako ali tako spopadajo z veliko revščino. Še bolj pa potrebujejo zdravstveno opremo in predvsem zdravnike, ki jih na tem območju zelo primanjkuje.

V Liberiji, ki ima približno 4 milijone prebivalcev, je bilo komaj 50 zdravnikov (skoraj toliko jih je v vsakem večjem slovenskem zdravstvenem domu)! Kljub okrepljenim ukrepom za zajezitev širjenja ebole je do zdaj v zahodni Afriki umrlo že več kot 4000 ljudi, še vsaj 8300 pa je okuženih. Strokovnjaki so prepričani, da epidemije ne bo mogoče obvladati še nekaj mesecev, saj je to do zdaj najhujši izbruh bolezni, odkar so leta 1976 v današnjem Kongu prvič odkrili virus ebole (ime je virus dobil po tamkajšnji reki Ebola).

Ker hemoragična mrzlica ebola spada med zoonoze, se pravi, da se virus prenaša z divjih ali domačih živali na človeka, naprej pa z medsebojnimi stiki, vira bolezni, ki je v tropskem gozdu, ne bo mogoče kar tako izkoreniniti. Marsikdo upa, da bo velik korak naprej v boju proti eboli odkritje primernega cepiva ali zdravila. Do zdaj človeštvo učinkovitega sredstva ne pozna, so pa v ZDA in Kanadi začeli okužene bolnike, ki so jih pripeljali iz zahodne Afrike, zdraviti tudi s poskusnimi zdravili, ki sicer še niso bila klinično preskušana. Čeprav tovrstna uporaba zdravil iz etičnih razlogov ni dovoljena, pa je zaradi razsežnosti epidemije ebole Svetovna zdravstvena organizacija uporabo nepreverjenih zdravil izjemoma dovolila. Razvoj treh cepiv so v naslednjega pol leta napovedali tudi v Rusiji.

Kot vse kaže, bo farmacevtska industrija končno spremenila svoj odnos do odkrivanja cepiva ali zdravila proti eboli. Ker so bili vsi izbruhi ebole do zdaj v Afriki, med revnimi ljudmi in z le nekaj sto mrtvimi, se farmacevtska industrija ni želela resno lotiti tovrstnih raziskav. Se namreč ni izplačalo! Zdaj, ko se epidemija hitro širi, prve okužbe pa so se pojavile že tudi v ZDA in Evropi, je svoj odnos do tovrstnih (sicer dragih) raziskav očitno le spremenila.