V termovkah, ki so v osebni prtljagi na potniškem letalu prispele na Inštitut za tropsko medicino v drugem največjem belgijskem mestu, so bili vzorci krvi belgijske redovnice, ki je delovala v Zairu, danes Demokratični republiki Kongo, in je zbolela za skrivnostno boleznijo.

"Ko smo termovke odprli, smo videli, da se je ena od stekleničk razbila in kri se je zmešala vodo od staljenega ledu," se spominja belgijski znanstvenik v nedavnem pogovoru za BBC, enem od številnih intervjujev, ki jih je dal v zadnjem času za svetovne medije, ko svet z zaskrbljenostjo spremlja epidemijo ebole v zahodni Afriki.

Piot je namreč med najbolj zaslužnimi za odkritje virusa, za katerega v skoraj štirih desetletjih niso našli ne cepiva in ne zdravila. Skupaj s sodelavci so septembra leta 1976 prejete vzorce krvi obravnavali kot vse druge prej, a ko so pozorno pogledali skozi mikroskop, so opazili nekaj nenavadnega.

Gromozanska črvasta struktura, dokaj nenavadna oblika za viruse, jih je spominjala le na eno – virus Marburg, ki so ga prvič prepoznali leta 1967 v nemškem mestu Marburg, Frankfurtu in Beogradu, odkritje pa je bilo povezano laboratorijskim osebjem, ki je delalo z okuženimi opicami iz Ugande. Zbolelo je 31 ljudi, sedem jih je umrlo.

Toda po posvetovanjih z drugimi strokovnjaki po svetu je ugotovil, da ne gre za omenjeni virus, ampak nekaj popolnoma novega in doslej ne videnega. "Težko je opisati, ampak preveval me je občutek prave in neverjetne vzhičenosti," pripoveduje in dodaja, da se je ob tem odkritju počutil zelo privilegiranega.

Medtem so izvedeli, da je v Zairu umrla redovnica, katere vzorce krvi so pregledovali, in da je na odročnem območju na severu države zbolelo še več ljudi, vsi s podobnimi simptomi, med njimi vročina, driska in bruhanje, ki jim je sledilo krvavenje in nato smrt.

Pot v osrčje Afrike in epidemije
Čez dva tedna je bil Piot že na letalu za Kinšaso, na prvem potovanju v Afriko za nadobudnega 27-letnega znanstvenika, ki ga je gnalo navdušenje ob odkrivanju neznanega virusa in upanje v ustavitev epidemije.

Iz prestolnice Zaira je bilo še tisoč kilometrov do kraja Bumba v tropskem pragozdu, kamor so poleteli z vojaškim transportnim letalom, ki jim ga je priskrbel sam takratni predsednik Mobutu Sese Seko in na katerega so naložili terensko vozilo, gorivo in drugo potrebno opremo.

Ob pristanku je bilo po Piotovih besedah čutiti strah zaradi skrivnostne bolezni in pilota nista ugasnila motorjev, saj se jima je mudilo poleteti nazaj. Tudi njune ob besede ob slovesu, "zbogom" in ne "na svidenje", niso obetale ničesar spodbudnega.

A Piota ni bilo strah, in ko gleda zdaj nazaj, se spominja, da je le želel čim prej začeti svoje delo. Prihajale so namreč novice o novih žrtvah in epidemijo je bilo treba ustaviti.

Iz Bumbe jih je pot vodila do 120 kilometrov oddaljene vasi Yumbuku, kjer je bil katoliški misijon z bolnišnico in šolo, ki so ga vodili duhovnik in redovnice iz Belgije.

Skupina redovnic in duhovnik so se umaknili v tamkajšnje gostišče in svoj "cordon sanitaire", ob njem pa izobesili napis v lokalnem jeziku lingala, ki se je glasil: "Prosim ustavite se. Vsak, ki prečka, lahko umre." Piota to ni ustavilo in prišel je do skupine, ki je že izgubila štiri svoje sodelavce in je tam molila ter čakala na smrt.

Skupaj s kolegi se je takoj lotil detektivskega raziskovanja in najprej je bila na vrsti kopica vprašanj, s katerimi so hoteli predvsem ugotoviti, kako se virus prenaša, saj so samo tako lahko odkrili, za kakšno bolezen gre.

Problematične bolnišnice
Prvi znani bolnik z ebolo je bil 44-letni učitelj Mabalo Lokela, ki so ga v Yambuku začeli zdraviti 26. avgusta, potem ko se je vrnil potovanja ob reki Ebola pri meji s Srednjeafriško republiko. Ker so simptomi njegove bolezni spominjali na malarijo so ga zdravili s kininom, vendar je 8. septembra umrl. Ker so iglo, ki so jo uporabili pri njemu, uporabljali tudi pri drugih bolnikih v bolnišnici, kamor je prihajal, se je okužilo še več ljudi in prišlo je do epidemije.

Piot je s svojo skupino obiskal vse sosednje vasi in počasi se je začela izrisovati celotna slika. Primeri okužbe so bili tesno povezani z območji, kjer so bile bolnišnice. Pri raziskovanju okuženih posameznikov so ugotovili, da je bilo med njimi več žensk kot otrok, še posebej ženske med 18. in 30. letom starosti.

Izkazalo se je, da so bile mnoge od teh žensk noseče in zaradi tega obiskale bolnišnico, kjer so v okviru rednih pregledov prejele injekcije, in to z iglami, ki so bile večkrat uporabljene. Bolnišnica je vsako jutro namreč prejela le pet novih igel, in te so morali zato uporabiti na več bolnikih.

Odkrili so tudi, da so ljudje zboleli, potem ko so se udeležili pogrebov, kjer je obstajala velika nevarnost okužbe bo stiku z umrlim brez zaščite.

Naslednji korak je bila ustavitev epidemije in odpravili so se od vasi do vasi, kjer so izolirali vsakega, ki je kazal znake okužbe, in tiste, ki so bili z njim v stiku. Domačine so tudi podučili, kako pravilno pokopati žrtve bolezni. S temi ukrepi in zaprtjem bolnišnice so počasi ustavili bolezen, ki pa je vseeno zahtevala skoraj 300 življenj.

Po treh mesecih na terenu se je Piot vrnil v domovino, še prej pa so poiskali ime za virus, ki so ga odkrili. Najprej so pomislili na Yambuku, vendar niso hoteli zaznamovati vasi, zato so se odločili virus poimenovati po reki in najbližja na zemljevidu je bila Ebola.

Piotov nasvet enak kot pred 38 leti
Letos februarja se je Piot vrnil v Yambuku, kjer je bil od svojega prvega obiska nato le še enkrat leta 1986, ko je raziskoval virus HIV. Tam se je srečal s Sukatom Mandzombo, ki je leta 1976 delal kot medicinski tehnik in bil eden od redkih okuženih z ebolo, ki je preživel ob sicer 90-odstotni smrtnosti. Po okrevanju je nadaljeval oskrbo bolnikov in Piotu pomagal pri njegovih raziskavah. Še danes živi v Yamubuku in dela v tamkajšnji bolnišnici, kjer si je naredil tudi preprost laboratorij.

Od leta 1976 smo bili še nekajkrat priča izbruhu ebole, vedno v Afriki, a nikoli do letos v zahodnem delu celine, kjer pa je trenutna epidemija najhujša do zdaj in se prvič razteza na območju več držav, kar povzroča še dodatne težave pri obvladovanju virusa. V Gvineji, Liberiji in Sierri Leone je zahtevala že skoraj 2.800 smrtnih žrtev. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ugotavlja, da je pri okuženih smrtnost 70-odstotna.

Ker za ebolo še ne poznamo cepiva ali zdravila, je Piotov nasvet še vedno enak pristopu, ki ga je uporabil pred 38 leti. "Milo, rokavice, izolacija bolnikov, uporaba sterilnih igel," svetuje, a vseeno dodaja, da je v teoriji to lažje uresničevati kot v praksi.

Kot je pojasnil v pogovoru za Financial Times, smo ljudje postranski gostitelj virusa, ki se skriva drugje, po dosedanjih dognanjih najverjetneje v sadjejedih netopirjih, medtem ko prosto v naravi ne more preživeti. Okužimo se tako popolnoma naključno, pri lovu ali pripravi mesa, saj so netopirji v mnogih delih Afrike še vedno del prehrane. In dodaja, človek ni ravno dober gostitelj, saj ga virus v dveh tednih od okužbe ubije in s tem izgubi gostitelja.

Gre za bolezen revščine in nedelujočih zdravstvenih sistemov, vsi dosedanji izbruhi so se začeli na območju bolnišnic, kjer se niso upoštevala osnovna pravila higiene, med drugim uporaba sterilnega zdravstvenega pribora. Po navadi so prav zdravstveni delavci med prvimi in najpogosteje okuženimi. Če bi se okuženi z ebolo pojavil v Londonu, je prepričan, da ne bi prišlo do epidemije.