Po končanem šolanju na Obali in sodelovanju pri več filmskih projektih, se je odpravil v Pariz na študij filmske režije na filmski šoli EICAR v Parizu, kjer je leta 2005 diplomiral in naslednja tri leta tam tudi poučeval. Odločitev za odhod v Pariz je bila precej pogumno dejanje, saj takrat ni znal niti besede francosko. Danes pa prizna, da je bil Pariz njegova najboljša izbira v življenju. V Slovenijo se je vrnil leta 2009 z v svoj življenjepis vpisanim celovečernim filmom "paris.love" in celovečernim omnibusom Desperado Tonic. Dve leti za tem je posnel zelo dobro ocenjen dokumentarni film V letu hip hopa (2011) in v hiphoperski sceni ostal še s filmom Utrip ljubezni (2015).

Z Borisom Petkovičem smo poklepetali po podelitvi druge zlate role, ki so jo ustvarjalci filma Košarkar naj bo! (2017) prejeli od Koloseja in Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU). Ob prevzemu nagrade je Boris dejal: "Zlata rola je priznanje, ki je za nas, filmske ustvarjalce, zelo pomembno. Dokazuje, da današnji filmski izdelki doživljajo zanimanje publike, kar je krasna spodbuda za film. Iskreno upam, da si bo film tudi zaradi zlate role ogledalo še več gledalcev."

Ekipa Košarkarja je pravzaprav zmes izkušenih igralcev in naturščikov. Kako ste izbirali in ne nazadnje tudi izbrali glavne igralce?

"Med mladimi igralci, žal, ne najdemo izkušenih igralcev, čeprav sta Gaja Filač in Matija Brodnik že imela določene igralske izkušnje. Glavni igralec Klemen Kostrevc je bil izbran zaradi svoje višine in znanja košarke, kar sta bila predpogoja za oblikovanje vloge Rante. Ostali igralci so bili izbrani na osnovi mojega videnja karakterjev ter njihove sposobnosti, da vstopijo v nadrealistično oblikovanje vlog."

Se je kombinacija izkušenj in mladostniške zagnanosti izkazala za dober recept?

"Izkušnje in mladostniška zagnanost sta vedno dober recept za ustvarjanje dobre kemije na filmskem snemanju. Mladi igralci se pogosto obrnejo po kakšen nasvet k svojim starejšim kolegom, 'stari mački' pa vedno izkoristijo mladostno energijo, s katero še nadgradijo svojo igralsko kreacijo."

Košarkar je Borisov tretji igrani celovečerni film, nastal pa je po knjižni predlogi Primoža Suhodolčana. Je zgodba o lenem, nerodnem, vedno lačnem in neskončno visokem Ranti, ki se mu življenje postavi na glavo, ko ga nekega dne učitelj telovadbe Salta povabi v košarkarsko ekipo. Pot velike spremembe otroka v mladostnika film prikazuje z razigranostjo, humorjem in naklonjenostjo ter predstavlja pozitiven pristop k otroškemu razmišljanju, ponuja upanje za vsakega učenca, da lahko s prizadevanjem uspe tako v šoli kot drugje. Borisovo režisersko oko je pritegnila fantazijskost, prisotnost nadrealističnih momentov v formi scenarija. Poleg občutka, da si lahko kot režiser obeta nekaj filmskega baroka, ga je pritegnila sijajna zgodba in priljubljenost knjige. Kot pravi, pa je jeziček na tehtnici premaknil nadrealizem.

Koliko časa ste snemali film in kako ste izbirali lokacije?

"Film je bil po treh mesecih intenzivnih priprav posnet v dvaindvajsetih snemalnih dnevih, potem pa smo še devet mesecev delali v postprodukciji (montaža, glasba, obdelava slike in zvoka). Lokacije so bile izbrane na osnovi barvne in celotne vizualne podobe filma."

Kaj vam je pri snemanju predstavljalo največji izziv?

"Največji izziv pri snemanju je bilo ustvarjanje nadrealnega sveta Suhodolčanove literature. Vse v tem filmu je bilo podrejeno kreiranju skoraj pravljičnega sveta, v katerem tudi igralci ves čas 'lebdijo' pol metra nad tlemi. Pri takem pristopu je črta, prek katere lahko prestopiš v karikaturo, zelo tanka. Vendar so vsi sektorji (kamera, kostum, maska, scenografija) opravili odlično delo, na katerem so potem igralci zlahka prilagajali svoje igralske kreacije ter tako vedno ostajali na meji resnične nadrealnosti."

Kateri prizor v filmu ste morali največkrat ponoviti?

"Načeloma ni bilo prizorov, ki bi terjali veliko ponavljanj, razen celotnega segmenta košarkarskih tekem in treningov, kjer je bilo potrebnega veliko usklajevanja in ponavljanja."

Nam lahko morda zaupate kakšno zanimivo anekdoto iz zakulisja?

"V filmu je prizor, v katerem Ranta trenira košarko, medtem ko pada dež. Tisti dan je scenograf prinesel na snemanje napravo, s katero bi ustvarili privid dežja. Kot že tolikokrat na filmskih snemanjih, se je tudi ta naprava izkazala za neuporabno. Potem pa so na delo stopile naravne sile, začelo je deževati, tako da smo prizor posneli v pravem dežju."

Film Košarkar naj bo si je do danes ogledalo že več kot 50.000 gledalcev, pohvali pa se lahko z lepo zbirko nagrad. Poleg dveh zlatih rol je prejel še dve nagradi na letošnjem Festivalu slovenskega filma – nagrado vesna v kategoriji za najboljšo scenografijo, občinstvo pa mu je podelilo nagrado za najboljši film. Košarkarjeva ekipa z veliko mero optimizma zre v prihodnost, saj jih odličen odziv mlajše in malce starejše generacije navdaja z upanjem, zato na skrivaj že pogledujejo proti naslednji nagradi. "Pustimo se presenetiti," je na vprašanje o naslednji zlati roli z nasmeškom na obrazu odgovoril Boris.