Ob tem je vlada zapisala, da ga ustanavlja s ciljem, da se na enem mestu zbira, ohranja in preučuje gradivo, povezano z osamosvojitvijo. A to že počnejo drugi muzeji, med njimi tudi državni – Muzej za novejšo zgodovino Slovenije.

Ministrstvo za kulturo na Metelkovi ulici v Ljubljani. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Ministrstvo za kulturo na Metelkovi ulici v Ljubljani. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Na Roški so nekdaj zaradi afere JBTZ protestirali nevladniki, civilna družba, zdaj bo nedaleč stran muzej slovenske osamosvojitve. Njegov direktor lahko ima še pomočnika, čeprav bo v zavodu, ker nima strokovnega sveta, očitno zaposlenih manj kot dvajset ljudi.

"Gre za enega tipičnih rokohitrskih pripravljenih odlokov in zakonov institucije, ki naj bi poudarjala naš pogled na preteklost; naš z vidika vladajočega režima," je za Televizijo Slovenija povedal Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino.

Vlada prerazporedila denar za ustanovitev Muzeja osamosvojitve Slovenije

Tukaj ne vidi le ideološkega vprašanja, idejnega. "Težavo vidim tudi v tem, da naša oblast sploh ne razume koncepta kulturnega turizma. Predstavljajmo si nekega tujca, kot sem sam, ko grem v tujino in želim nekaj videti in spoznati, grem v neki osrednji prostor, kjer se bom lahko z dediščino tega naroda seznanil. Kaj mi delamo? Razbijamo, eno bomo imeli tu, drugo tam, tretjo nekje drugje. To je popolno rušenje enega celovitega koncepta muzejske predstavitve naše države," še poudarja.

Kaj pa sam zgodovinski vidik? Pri tem Gabrič opozarja na dve stvari: "Že v utemeljitvi – zakaj potrebujemo takšen muzej – najdemo floskule, ki so pravzaprav že zdavnaj presežene v zgodovinopisju. To dokazuje rokohitrstvo predloga in dokazuje to, da naj bi bil narativ tovrstnega muzeja natanko že vnaprej predpisan. Kar se tudi vidi v tem, da so z muzejskega vidika gledano zahteve za pomočnika direktorja torej večje, da se mora spoznati na stroko, za direktorja pa ne. Kot bi bil nekomu na roko pisan. Mogoče že kakšnemu odstavljenemu direktorju, direktorici, ne vemo. Ko tako predpisujemo narativ, kakšen mora biti, pravzaprav ponavljamo napake, ki smo jih v tej državi že ponavljali. Tudi naš inštitut je bil ustanovljen z določenim političnim predznakom, kot da se iz tega nismo nič naučili, in je bilo potrebno desetletje ... tako kot pod prvo Janševo vlado ustanovljen študijski center za narodno spravo."

Zgodovinarji pozivajo Simonitija k javni razpravi o načrtovanem muzeju osamosvojitve

Vprašanje je tudi, kaj bo v muzeju razstavljeno. Kaj bo na primer z delom zbirke osrednjega Muzeja novejše zgodovine Slovenije, smo želeli vprašati novega direktorja Jožeta Dežmana, a ni bil dosegljiv.

Tone Kregar iz Muzeja novejše zgodovine Celje poudarja, da sam kot zgodovinar in muzealec nikakor ni a priori proti nastajanju novih muzejev, tudi sam predmet po njegovem mnenju pravzaprav v ničemer ni sporen. "Gre za eno najpomembnejših, najprelomnejših obdobij v procesu novejše zgodovine in končno se tudi iz tega razloga številni slovenski muzeji s to vsebino že ukvarjamo. Vključeno imamo v svoje stalne postavitve, pripravljamo občasne razstave." Konkretno ob 30-letnici osamosvojitve bo njihov muzej pripravil tri tako ali drugače s tem obdobjem povezane razstave.

Tudi domoljubne in veteranske organizacije kritično o načrtovanem muzeju osamosvojitve

"Če pa zdaj kdo misli, politika, ministrstvo, da je tega premalo, pa bi človek pričakoval, da bo najprej opravljena neka resna analiza, da bo opravljena neka strokovna debata in da bo ustvarjen neki konsenz o tem, kaj manjka, kako to nadomestiti, se pravi, kdo in na kakšen način naj to počne. Pri čemer bi bilo treba zasledovati najvišje profesionalne standarde in biti izrazito transparenten," dodaja.

Zato ga ta konkretna problematika v veliki meri spominja na čase in razmere, v katerih so nekoč nastajali muzeji revolucije, ki so bili "namenjeni ukvarjanju z zgodovino, z dediščino, vendarle so to počeli izredno selektivno, na pristranski način. Se pravi, da je bil njihov osnovni namen legitimiranje in utemeljevanje aktualne politike, politične in ideološke agende, vključno s kultom osebnosti".

Odziv Kaje Širok, zgodovinarke in nekdanje direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Odpiranje novih muzejev je med muzealci vedno vir navdušenja in zanimanja, saj se zavedamo pomena in bogastva naše dediščine, obenem pa si želimo čim več javnosti tudi pokazati. Nov muzej pomeni nova znanja, nove senzorične izkušnje, oblikovanje atraktivnih in interpretativno močnih narativ, ki govorijo o nas in naši družbi. Danes so muzeji oblikovani v prostore večplastnih dialogov in naše delo usmerjamo v to, da prekoračimo stereotipna dojemanja muzejev kot prostorov političnih narativ. Naravnani smo k dojemanju muzejev kot relevantnih in etično zavezujočih institucij, ki poskušajo pripovedati širše, večplastne zgodbe, dogodke orisati skozi paleto interpretacij in osebnih izkušenj. Žal v zadnjih letih v posameznih državah v Evropi opažamo tudi vračanje k narativi političnih elit, oblikovanju razstav za potrebe potrjevanja političnih potreb in brisanja tistih delov preteklosti, ki niso v skladu z vladajočo politično strukturo. Ne morem se izogniti misli, da nastajanje novega muzeja ne izkazuje potrebe po ohranjanju in oblikovanju spominov, ki jih je ohranila in zapisala stroka, temveč gre za potrebe sedanje politike. Žal nov muzej nastaja brez sodelovanja stroke muzealcev in zgodovinarjev, brez javnih debat in potrebnih ključnih strategij, ki so značilne za tako kompleksne projekte. Vse daje misliti, da nekje koncept za nov muzej že nastaja in da stroka v ta proces, čeprav gre za nacionalni muzej, ne bo vključena. Da je to tudi prostor za zelo izbrane kadre, nakazuje tudi ustanovni akt muzeja, kjer je zapisano, da mora direktor imeti pet let delovnih izkušenj s področja dela z zbirkami kulturne dediščine iz obdobja slovenske osamosvojitve in nastanka samostojne države. Če temu pogoju dodamo pogoj delovnih izkušenj s področja vodenja kadrovskih virov, ugotovimo, da so razpisni pogoji ozko usmerjeni. Muzealcev, ki imajo opravljen strokovni izpit iz varstva kulturne dediščine, aktivno več let skrbijo za zbirke, vezane na obdobje osamosvojitve, in obenem lahko dokazujejo vodenje kadrovskih virov ter so aktivni v mednarodnem prostoru, med našimi muzealci skoraj ni. Preveč je neznank, da bi se stroka lahko veselila, zavihala rokave in začela skupaj graditi nov muzej. To vprašanje si namreč moramo postaviti, kdo bo v novem nacionalnem muzeju zagovarjal stališča in kakovost dela slovenskega muzealstva.

V povezavi z vprašanji glede muzeja slovenske osamosvojitve so se odzvali z ministrstva za kulturo, kjer so za Televizijo Slovenija pojasnili, da bodo zbirko novega muzeja določili usposobljeni strokovnjaki in ne bo temeljila na že obstoječih zbirkah v drugih muzejih ter da je v stavbi na Roški dovolj prostora za obe ustanovi, torej tudi za državni arhiv. O času predvidenega odprtja pa bi bilo po njihovih besedah v tem trenutku prezgodaj govoriti.

Muzej slovenske osamosvojitve bo na Roški