Kitajski disidentski umetnik in aktivist v svojem besedilu razmišlja predvsem o tem, kako se je avtoritarnim političnim sistemom uspelo učinkoviteje spoprijeti z aktualno krizo. Med izbruhom virusa je bil Aj v italijanski prestolnici, kjer se je posvečal svoji produkciji opere Turandot na odru Teatro dell’Opera di Roma. Istočasno se je ukvarjal tudi s snemanjem dokumentarnega filma o covidu-19, pri čemer je po lastnih besedah zelo pozorno spremljal razvoj epidemije.

Aj Vejvej je poleg režije zasnoval tudi scenografijo in kostume za klasično opero Giacoma Puccinija Turandot iz leta 1926, premiera katere je načrtovana za letos. Foto: AP
Aj Vejvej je poleg režije zasnoval tudi scenografijo in kostume za klasično opero Giacoma Puccinija Turandot iz leta 1926, premiera katere je načrtovana za letos. Foto: AP

"Kitajski ukrepi za obvladovanje covida-19 so pokazali dobre rezultate. Domači izbruh je v osnovi pod nadzorom. Vendar je svetovna situacija težja, saj se je v več kot 100 državah izkazalo, da se trend poslabšuje do te mere, da nekatere, na primer Italija in Švica, razmišljajo o prenehanju zdravljenja ali nujne oskrbe starejših od 80 let in hudo okuženih. Epidemija je spodbudila razmišljanje o življenju in smrti v človeški družbi in predstavlja velik izziv za gospodarstvo, kulturo in moralo," beremo v Ajevem besedilu, objavljenem v The Art Newspaper.

Epidemija je spodbudila razmišljanje o življenju in smrti v človeški družbi in predstavlja velik izziv za gospodarstvo, kulturo in moralo.

Aj Vejvej

Prikrivanje kot osnovno sredstvo za ohranjanje politične moči
Nadalje poudari, da ljudi vselej skrbijo vprašanja, kot so: Kdaj bo virus pod nadzorom? Kdaj se bo končal? Se bo vrnil? V zapisu, ki sledi, Aj nakaže možnost, da nemara ne gre nujno za naravno nesrečo: "Če gre za naravno nesrečo (kar morda ni nujno), so zgodnja opozorila in nadzor ključni dejavniki, ki prispevajo k uspehu ali neuspehu boja proti njej. Očitno je kitajska vlada enako ukrepala pri obravnavi javnih incidentov: prikrivanje resnice. Prikrivanje je priročna taktika. Ne gre samo za cenzuriranje nezaželenih glasov. Je osnovno sredstvo za ohranjanje politične moči, brez katere obstoj tega režima skoraj ne bi bil mogoč. Prikrivanje zgodnjih faz epidemije je v kratkem času povzročilo eksplozijo primerov, ki je hitro postala neustavljiva. Od takrat je Kitajska še enkrat dokazala svetu, da je s svojo avtoritarno vladavino in militantnim upravljanjem minimizirala grožnjo epidemije režimu. Celotno državo je uspešno zamrznila za dva meseca s karanteno, osamitvijo in blokado, nadzorujoč tako virus kot tudi javno mnenje. Stvari so se razvile v smeri, ki vodi k stabilnosti režima."

Leta 1957 v Pekingu rojeni Aj Vejvej je eden najbolj mednarodno prepoznavnih kitajskih umetnikov in glasnih kritikov kitajske, pa tudi drugih oblasti. Foto: Reuters
Leta 1957 v Pekingu rojeni Aj Vejvej je eden najbolj mednarodno prepoznavnih kitajskih umetnikov in glasnih kritikov kitajske, pa tudi drugih oblasti. Foto: Reuters

Aj opomni, da je Kitajska po tej prestani veliki katastrofi danes veselo razpoložena. Svetu dokazuje učinkovitost avtoritarnih pravil, poudarja slabosti in strokovne napake svobodnih in demokratičnih družb pri nadzoru epidemije. Očitno so se številne države s svobodo tiska in ukrepi socialne varnosti na to epidemijo odzvale nemočno in celo nesmiselno, je prepričan.

Kitajska je dokazala, da je s svojo avtoritarno vladavino zmanjšala grožnjo virusa.

Aj Vejvej

Vprašanje je, ali je Zahod pripravljen
"Razvoj in vzpon Kitajske v zadnjih nekaj desetletjih sta Kitajsko in svet neločljivo povezala. Po združitvi dveh organov iz različnih življenj pride do zavrnitve presajenega. Eden trmasto zavrača drugega. Lahko si predstavljamo, da je scenarij vzajemnega poraza neizogiben, ostalo je samo vprašanje, kdo preživi in ​​kdo umre. Kitajska je v času svojega razvoja razrešila številne družbene težave. Obenem ni nikoli zanikala svoje prvotne namere, ki je izgradnja socialistične družbe s kitajskimi lastnostmi. Ne priznava univerzalnega vrednostnega sistema Zahoda: demokratičnih volitev, svobode govora in neodvisnega pravosodnega sistema. Kitajska je jasno povedala, da nikoli ne bo sklepala kompromisov o nobeni načelni zadevi. Vprašanje je, ali je Zahod pripravljen. Zahod, ki ga poganja povečevanje kapitala, je dolgo verjel, da bo kopičenje bogastva pospešilo uresničevanje demokracije in svobode na Kitajskem. Ta iluzija se je očitno razblinila," je prepričan Aj.

Svoja razmišljanja sklene z dejstvom, da čedalje pomembnejša vloga Kitajske v svetovnem gospodarstvu predstavlja potencialno grožnjo svetovnemu redu, zlasti na področjih politike in kulture, kjer prevladuje Zahod. "Ta grožnja bo postajala čedalje pogostejša s čedalje večjo močjo Kitajske in svet bo priča spopadu dveh skrajnih ideologij. Zanimivo je, da sta že vzpostavila soodvisen odnos. Prava ideološka vojna se je šele začela, izbruh covida-19 je le izhodišče," zapiše za konec Aj, ki od leta 2015 ne živi več v svoji rodni deželi.