Pred desetimi leti se je prek civilne iniciative izvedla zasedba nekdanjih poslopij tovarne Rog, ki so bila predtem prav tako več kot deset let zapuščena, s čimer je nastopila tudi potreba po ureditvi možnosti začasne rabe zapuščenih objektov. V kompleksu Roga, se pravi same tovarna in spremljajočih objektov, danes deluje okoli 15 kolektivov in mnogi avtonomno delujoči posamezniki, ki so prostore zapolnili s kulturno, umetniško, socialno in družabno naravnanimi vsebinami. Za nekatere rog izobilja, tako rekoč.

"Jaz njej rog izobilja, ona meni rogove"
Po navidezni vzpostavitvi gradbišča z bagrom na območju Roga v tem tednu Mestna občina Ljubljana (MOL) vztraja, da bodo letos najprej porušili pet stavb, ki so del kompleksa, in da se bo potem čez približno leto dni začela obnova, ki ne bo tako obsežna, kot se je sprva načrtovalo.

Zamišljeno je bilo, da bi se z javno-zasebnim partnerstvom do leta 2017 poleg obnove glavne stavbe in gradnje podzemnih parkirišč zgradilo še hotelsko-stanovanjski kompleks in veliko razstavno dvorano. Po umiku investitorja pa je zdaj v načrtu poleg obnove glavne stavbe in gradnje podzemnih parkirišč le še ureditev parka. V obnovljeni stavbi tovarne naj bi zaživel Center sodobnih umetnosti - Rog, namenjen kreativnim industrijam in vizualnim umetnostim. Začetek rušenja drugih objektov je napovedan za 14. junij, vendar občina še nima zagotovljenih sredstev za svoj projekt, v njenem oktobrskem proračunu naj pa bi bilo 15 milijonov zagotovljenih za obnovo tovarne.

Zmanjšanje heterogenosti dejavnosti
Rogovci pravijo, da zadnjih deset let zapolnjujejo pomanjkanje prostorov v mestu, kjer bi lahko delovali mladi, ki se še iščejo v svojem umetniškem ustvarjanju. Tukaj se med drugim pokaže tudi težava dodeljevanja prostorov v tem načrtovanem centru, za katere bi se sedanji uporabniki Roga lahko potegovali prek prijave na razpise. Razpisni pogoji pa so seveda pogosto togi in prek njih zelo detajlno usmerjajo ustvarjalce.

Poglavitni argument rogovcev za to, da ne sprejemajo MOL-ovih načrtov, pa je, da bi se na ta način bistveno zmanjšala heterogenost dosedanjih dejavnosti. Predvsem Socialni center je tisti, ki bi izpadel, ta pa je pravzaprav edina točka v Ljubljani, kjer se lahko begunci ne le družijo, ampak tudi učijo jezikov. "Če bi občina predlagala sprejemljiv načrt, bi z njo tudi sodelovali. Vendar pa je res tudi, da sčasoma predlogov in odločitev občine - tudi glede rušenja - ni šlo več resno jemati, saj so njeni pretekli načrti v zvezi z Rogom že večkrat padli v vodo," pravi Jernej Kastelic iz rogovskega Modrega kota.

Skozi desetletje delovanja je šel Rog skozi različna - tudi neugodna - obdobja, ne le z vidika napetosti z MOL-om. "Če ne bi tukaj delovali ustvarjalni ljudje, bi to zagotovo postalo zbirališče narkomanov. In ti so pred nekaj leti res bili težava, zaradi česar so uporabniki Roga dejansko večkrat stopili v stik z občino, vendar je bil odziv vselej, da naj sami uredimo zadeve, kar je bila nasploh pozicija občine do nas." Takrat se je torej nekako priznavala avtonomnost Roga, njegovi uporabniki so tako "sami skrbeli za varnost in konsistentnost tega prostora, saj se je spontano organizirala skupina ljudi, ki je poskrbela za to težavo," še doda Kastelic.

Kaj je z nekdaj obljubljenim mirnim odhodom?
V zadnjih dneh je pogosto izpostavljen argument rogovcem nenaklonjenega dela javnosti, ki temelji na izjavi za javnost, ki jo je rogovska skupščina objavila septembra 2007. V tej med drugim beremo, da se je občina odločila, da ne bo podpisala dogovorjene in z obeh strani usklajene pogodbe, na podlagi katere bi se v Rogu poskrbelo za varnost, rogovci bi dobili elektriko, in kot beremo v izjavi: "bi se še enkrat zavezali k mirni zapustitvi tovarne ob začetku prenove kompleksa nekdanje tovarne Rog." Glede tega Kastelic pojasni, da je "narava skupščine fluidna. V teh desetih letih so se uporabniki tudi zamenjali, je pa še vedno prisotnih precej tistih, ki so tukaj od samega začetka. In koncept Roga s časom tudi mutira."

"Preden se je Rog zasedel, ga je občina pustila deset let propadati. Če bi občina že takrat z zagraditvijo povsem onemogočila njegove zasedbe, bi ta še teh nadaljnjih deset let propadal in bi cene okoliških nepremičnin padale. Poudariti je treba, da seveda ni bilo denarja, kaj šele ideje, kaj bi naredili s tem tovarniškim kompleksom," pove Miha Poredoš iz Socialnega centra v Rogu. Šele ko so že nekaj časa ustvarjale kulturne in umetniške vsebine v Rogu, je nastopila MOL-ova ideja, da se tukaj realizira kulturni projekt, kar je bilo takrat vezano tudi na željo po pridobitvi naziva Evropske prestolnice kulture (EPK) v letu 2012.

… in že smo pri gentrifikaciji
Izraz gentrifikacija je plod britanske sociologinje Ruth Glass, ki ga uporabila že leta 1964 in ga v ožjem smislu lahko opredelimo kot proces preobrazbe in obnove stanovanjskih ter opuščenih industrijskih območij v starejših delih mesta. Skozi pretekla desetletja se je gentrifikacija izkazala za zelo priročno orodje za izključevanje, ki prek prvotne fizične izključenosti nato zlahka doseže še družbeno izključenost. In Center sodobnih umetnosti, kakor je zamišljen, gre v načrtovani kulturni četrti Tabor lepo skupaj s pojmom kulturne porabe, ki običajno vpliva tudi na zaželeno rast vrednosti nepremičnin. Ob tem pa postaja tudi nedostopnost določenih dobrin, ki jih ponuja urbano okolje, za nekatere družbene sloje vse večja.

Ne samo, da je kulturniško-umetniška dejavnost avtonomnih skupnosti, kot je rogovska, naravnost dobrodošla za oblastnike, dokler ne nastopi ugodnejša gospodarska situacija, ampak tovrstne "odbite" lokacije radi izkoristijo tisti, ki - poenostavljeno povedano - spodbujajo potrošništvo. To je seveda popolnoma v nasprotju z vrednotami, za katere se zavzemajo te avtonomne skupnosti. Na spletni strani AKC Metelkova mesto tako beremo zapis, ki nagovarja "agente marketinških agencij, mlade podjetneže in povzpetnike kreativnih industrij", ki uporabljajo metelkovsko lokacijo za kuliso svojih oglaševalskih kampanj in se konča z besedami: "Z ignorantskim hlastanjem po profitu, s povzpetništvom, parazitiranjem na skupnem na eni strani in z malomeščanskim potrošniškim konformizmom na drugi, se brišejo vsaka kulturna in produkcijska raznolikost in s tem tudi vsi avtonomni prostori /…/."

Zakaj nastajajo samonikle utopične skupnosti?
Utopijo v ozkem smislu razumemo kot zamisel idealne družbene ureditve v prihodnosti, ki pa se jo označuje za neuresničljivo. Vendar smo skozi zgodovino priča mnogim realnim vzpostavitvam alternativnih družbenih skupnosti, ki temeljijo na tej utopični idealnosti - posamezniki se prostovoljno povežejo na osnovi skupnih vrednot in na podlagi teh sprejmejo skupna pravila.

Gre za prizadevanje po soustvarjanju boljšega sveta, ki bi omogočal, da bi lahko člani družbe sami svobodno urejali svoje zadeve. Svoboda pa pogosto stoji nasproti varnosti, po kateri je v današnji družbi tveganja potreba pač vse večja. Zato tudi načela, kot so avtonomija, prostovoljno povezovanje, samoorganizacija, vzajemna pomoč in neposredna demokracija mnoge prej plašijo kot odrešujejo spon jasno začrtane vpetosti v družbo. Nezadovoljstvo z obstoječim splošnim stanjem pa je tisto, ki sploh prinese željo po vzpostavljanju alternativnih skupnosti.

Angleškemu renesančnemu humanistu Thomasu Moru, avtorju filozofsko-literarnega dela Utopija, naj bi popotnik Hitlodej razkril geografski položaj otoka Utopija. Vendar je služabnik Moru ravno takrat prišel nekaj prišepnit na uho, ob čemer je drugi služabnik glasno zakašljal, zaradi česar je ta informacija ostala za vselej preslišana. Ni pa ostalo neznano, da zakoni, ki prinašajo pretirano rigorozno stanje v družbi, ne prispevajo k njenemu izboljšanju. Prisvajanja tuje lastnine se pač ne bo izkoreninilo z nasiljem nad prestopniki, temveč s podukom in s skrbjo za stalna sredstva.

Od utopije k ironiji in nazaj
Nekoliko ironično je, da če Rog postane še ena stagnirajoča gradbena jama, se število teh v Ljubljani pravzaprav ne bo povečalo. V Šiški so namreč na mestu, kjer je več let zevala z vodo zalita jama, prav v tem tednu simbolno položili temeljni kamen za 40 milijonov evrov vreden stanovanjski projekt Belle vie Tivoli. Po pisanju portala Siol.net je okoliške prebivalce presenetilo to, da je bil lansko poletje zgrajen priključek prej slepe Frankopanske ulice na Celovško cesto, za kar si je Društvo za urbano okolje, ki deluje pri Odboru za lepšo Staro Šiško, že dalj časa prizadevalo. Po besedah članice društva Julijane Dolenc je pred leti župan njihove "zahteve zavračal kot nemogoče", nato pa je to, kar je bilo za župana nekoč torej nemogoče, izvedel na stroške MOL-a, čeprav naj bi bil glede na gradbeno dovoljenje dolžan to storiti investitor.

Kot je nemški filozof in kulturni teoretik Peter Sloterdijk izjavil pred kratkim, so dandanes vse bolj zaznavne "neomonarhistične težnje". Po njegovem mnenju te v vzhodni Evropi nihajo "med sultanatom in carizmom", kar je zanj "ogromna ironija zgodovine", ki je bila najbrž za večino še do nedavna popolnoma nezamisljiva. Morda se gre obrniti od tega stanja z vsaj približno utopično naravnanostjo in pragmatično usmerjenimi sistemskimi rešitvami, ki pa ne bi smele tako zlahka pozabiti na to naravnanost.