Maja Simoneti. Foto: ZAPS
Maja Simoneti. Foto: ZAPS

Dr. Maja Simoneti deluje na Inštitutu za politike prostora. Je velika zagovornica javnega interesa v urejanju prostora in varstvu okolja in tako idealna sogovornica za temo pomena dreves v urbanem okolju in urbanih gozdov. Lani smo se njihovega pomena zavedeli zlasti ob obsežnih sečnjah dreves v Ljubljani in tudi ob napovedi in izvedbi sečnje velikega kostanja pred ljubljansko Dramo.

Lahko je reči: zasajamo nova drevesa. A preden zrastejo, potečejo leta. Na ozadju teh dogodkov in tudi svetovnega foruma o urbanih gozdovih, ki je oktobra potekal v Washingtonu, smo se pogovarjali z Majo Simoneti, ki se je foruma tudi udeležila.


Kaj velja za urbani gozd? So to ’pravi’ gozdovi, kot denimo Rožnik-Šišenski hrib ali poplavni gozd pri Koseškem bajerju? Ali so urbani gozdovi tudi zasaditve dreves ob cestah, na trgih … ?
Urbani gozd je načeloma vsak gozd, ki raste v območju naselja ali njegovem neposrednem zaledju. Včasih se je o teh gozdovih pri nas govorilo tudi kot o mestnih in primestnih gozdovih. Gre za gozdove, pri katerih so zaradi njihove lege in dostopnosti posebej izražene njihove koristi za ljudi in njihovo bivalno okolje in so zato njihove socialne in ekološke funkcije pomembnejše kot gospodarske. Običajno so takšni gozdovi razglašeni za gozd s posebnim namenom in temu statusu primerno upravljani.

V zadnjem času pa se, bolj v mednarodnem okolju kot pri nas, govori o urbanem gozdu tudi precej bolj široko oziroma vključujoče. Nekateri tako kot urbani gozd pojmujejo vsa drevesa, tako gozdne sestoje kot druge vrste drevesnih zasaditev in posameznih dreves, ne glede se na to, kje in kako ta drevesa v urbanem okolju rastejo. Ta način rabe izraza urbani gozd se veže na spoznanja o pomenu dreves za urbano okolje in s tem povezano prizadevanje za celovito in povezano obravnavo vsega drevesnega fonda v urbanem okolju, ki naj bi povečala koristne učinke dreves. Ni pa ta nova raba pojma urbani gozd za zdaj enotna in vseprisotna. Ne nazadnje pomeni določen odmik od ustaljene rabe pojmov v praksi, kjer so razmere za rast in vzdrževanje dreves v gozdovih, strokovno gledano, precej drugačne kot pri drevesih v parkih, ob cestah in na trgih ali celo na stavbah.

Kljub velikim naporom in vedno boljši ozaveščenosti o pomenu strokovnega ravnanja z drevesi, se drevesa pri nas še vedno obravnava tudi nestrokovno, slabo varuje pred nepotrebnim sekanjem in tudi nestrokovno sadi in goji po saditvi.

...

Nedavno nas je pretresla obsežna sečnja na Rožniku. Župan Zoran Janković večkrat poudarja, kako zeleno mesto je Ljubljana. To drži? Kako vi vidite razvoj v Ljubljani?
Ljubljana je seveda zelena, ne nazadnje segajo mestni gozdovi v samo središče mesta in več kot očitno zaznamujejo prepoznavno podobo naše prestolnice. Manj zelena pa je bližnja slika mestnega prostora. Čeprav smo priča ozelenjevanju ulic in trgov, hkrati iz mesta ob novih gradnjah in prenovah izginjajo številne majhne zelene ureditve in posamezna drevesa, krčijo se tudi vrtovi ob hišah in zaostaja preskrba prebivalstva z dobro dostopnimi in uporabnimi oziroma kakovostnimi, javnimi zelenimi površinami. Še posebno nove stanovanjske gradnje ne spremlja ustrezno ambiciozno urejanje novih javnih zelenih površin, prebivalce napotujejo na rabo obstoječih zelenih površin, ki niso nujno dovolj blizu in nimajo ustreznih kapacitet za vsakodnevni večji obseg novih uporabnikov.

Bi lahko navedli kakšno mesto, po katerem bi se po negovanju mestnega zelenja lahko zgledovali?
Primerov je res veliko, urejanje zelenih površin in ozelenjevanje urbanega okolja sta v 21. stoletju močno pridobila pomen. Zelene in ozelenjene javne površine so prepoznavna hrbtenica urbane prenove in razvoja. Lani sem imela možnost videti, kako razvijajo območja nove stanovanjske gradnje v Gradcu v Avstriji in Antwerpnu v Belgiji, dosegle so me zgodbe iz Barcelone, Amsterdama in Rotterdama. Povsod so zelo očitna prizadevanja za ambiciozno ozelenjevanje mestnega prostora in sočasno urejanje novih uporabnih zelenih površin.

Za Ljubljano lahko rečemo, da je resnično zeleno mesto, saj gozd sega praktično v samo mestno jedro. Foto: Maja Simoneti
Za Ljubljano lahko rečemo, da je resnično zeleno mesto, saj gozd sega praktično v samo mestno jedro. Foto: Maja Simoneti

Obstajajo kakšna priporočila, kolikšna naj bi bila oddaljenost stanovanjskih sosesk od zelenih površin? Torej da bi ljudje na neki način živeli skupaj z naravo, četudi prebivajo v urbanem okolju. V publikaciji, ki je spremila svetovni forum o urbanih gozdovih, sem prebrala, da inovativni pristopi zagovarjajo tezo, da naj bi človek iz svojega stanovanja videl vsaj tri drevesa.
Največkrat je v smislu priporočene oddaljenosti zelenih površin od doma citirano priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije, da naj bi vsakdo imel največ 300 metrov do prve urejene zelene površine za regeneracijo in rekreacijo. Ta razdalja, ki jo zdrav odrasel človek prehodi v kakšnih 5 minutah, če pa hodi s pripomočki, pelje otroški voziček ali ga spremlja malček, pa potrebuje nekaj več časa, ampak ne dosti več kot 10 minut, je preverjeno določena kot tista, ki motivira k odhodu iz stanovanja in prispeva k temu, da se posameznik vsak dan razbremeni in regenerira v stiku z zelenjem in drugimi ljudmi.

Kaj pravzaprav pomeni 'pravilo' 3-30-300?
Gre za precej pragmatično pravilo, ki ga je v času epidemije sestavil mednarodno priznani nizozemski raziskovalec Cecil Koninendijnk in povezuje znanstvena spoznanja o koristih zelenih površin in dreves za zdravje človeka, okolje in podnebje z urbanističnim načrtovanjem in urejanjem zelenih površin. Pravilo pravi, da naj lokalna oblast, lastniki nepremičnin in prebivalci skupaj poskrbijo, da se iz vsakega stanovanja vidijo vsaj tri drevesa, da bo vsaj 30 odstotkov vsake soseske prekrite s krošnjami dreves in da naj ima vsakdo največ 300 metrov do prve urejene zelene površine za regeneracijo in rekreacijo.

V glavnem je ravnanje z mestnim drevjem enako kot urejanje javnih zelenih površin pri nas v celoti prepuščeno občinam in strokovno izrazito podcenjeno.

...

Kakšno je stanje na področju urbanih gozdov v Sloveniji? V primerjavi z drugimi državami?
Glede stanja urbanih ali mestnih gozdov nisem specialistka, ampak bi rekla, da stanje ni zelo slabo ali vsaj da ni pretežno slabo. Mestni gozdovi se večinoma upravljajo kot gozdovi s posebnim namenom. So pa razmere od primera do primera lahko različno dobre. V primerjavi z drugimi državami se pri nas mestni gozdovi redkeje upravljajo povezano z drugimi zelenimi površinami in mestnimi drevesi kot deli zelenega sistema naselij v okviru urejanja zelenih in javnih površin.

Glede ravnanja z uličnimi in drugimi mestnimi drevesi, ki ne rastejo v gozdovih, pa je stanje precej slabše. Ne povsod, ampak marsikje. Kljub velikim prizadevanjem in vedno boljši ozaveščenosti o pomenu strokovnega ravnanja z drevesi se drevesa pri nas še vedno obravnavajo tudi nestrokovno, slabo varujejo pred nepotrebnim sekanjem in tudi nestrokovno sadijo in gojijo po saditvi. Ob tem pa smo priča tudi precejšnjim razlikam med mesti oziroma občinami in tudi med primeri ravnanja z drevesi v istih naseljih. V glavnem je ravnanje z mestnim drevjem, tako kot urejanje javnih zelenih površin pri nas, v celoti prepuščeno občinam in strokovno izrazito podcenjeno. V nasprotju z dobro prakso in priporočili stroke so pristojnosti za urejanje dreves in zelenih površin pri nas razdeljene med različne organe upravljanja in lastnike, zato je stanje neizenačeno, urejanje nepovezano, učinki urejanja pa so mnogo slabši, kot bi lahko bili.

V zadnjem času so veliko razburjenja in protestov povzročili obsežni poseki v bližini parka Tivoli in na grajskem griču ter posek kostanja pred SNG Dramo. Foto: Maja Simoneti
V zadnjem času so veliko razburjenja in protestov povzročili obsežni poseki v bližini parka Tivoli in na grajskem griču ter posek kostanja pred SNG Dramo. Foto: Maja Simoneti

Obstajajo države/mesta, kjer še posebej negujejo urbane gozdove?
Gozdarstvo ni moje področje in glede tega tako oceno težko podam. Bi pa rekla, da je vsaj v evropskih mestih in državah tradicija upravljanja urbanih gozdov v skupno dobro lokalnega prebivalstva in okolja precej podobna in da se razlike v upravljanju, ki so morda bolj posledica lokalnih in družbeno kulturnih okoliščin kot strokovnih doktrin, začenjajo zmanjševati.

Kar je v tujini drugače kot pri nas, je morda predvsem to, da raziskovalce, praktike in politiko pri razvoju dobre prakse ravnanja z drevesi vse bolj povezujejo in vodijo spoznanja o pomenu gozdov in dreves za obvladovanje podnebnih tveganj in ohranjanje narave v urbanem okolju. Iz tega izhaja široko vključujoča uporaba pojma urbani gozd in v tem okviru je v zadnjih dveh desetletjih posebne pozornosti deležno mestno drevje, ki ne raste v gozdovih. Na tem področju je stroka izjemno napredovala praktično povsod. Težko bi v tem smislu posebej poudarila kakšno mesto ali državo, neverjetno zanimivih in navdihujočih zgodb o dobrih praksah je nešteto.

Kdaj, zgodovinsko gledano, so pravzaprav urbani gozdovi postali pogosta tema razprav krajinskih arhitektov, arhitektov in urbanistov?
Z drevesi in gozdnimi drevesnimi sestoji ter gaji in vrtov, so bivalno okolje naselij urejali in oblikovali že v antiki. Zgodovina razvoja naselij je neločljivo povezana z urejanjem zelenih površin, in to v smislu ustvarjanja podobe, mikroklime in zagotavljanja različnih drugih koristi. Pri gozdovih na primer so tu preskrba s kurjavo, pašo za živino, pa tudi lov ali les za gradnjo in obrt. Gozdove so ljudje vedno potrebovali, in so zato tudi skrbeli, da so ti bili v bližini naselij in da so koristili skupnosti, ne le svojim lastnikom. V Frankfurtu so menda mestne oblasti zato že v 14. stoletju kupile prve mestne gozdove.

V renesansi so, ko je ta močno pospešila razvoj mest v Evropi, lastniki najprej odprli svoje vrtove in gozdove za mestne prebivalce. Gozdovi, parki in vrtovi ter druge zelene površine so tako postali pomembna urbana infrastruktura mest ter predmet in vsebina vse bolj ambicioznega prostorskega načrtovanja in oblikovanja mest in mestnih ambientov. Zelene površine in drevesa imajo pomembno vlogo v praktično vseh konceptih urbanističnega načrtovanja, so temeljni gradnik kakovosti in vrednosti urbanega okolja tudi v kontekstu obvladovanja podnebnih tveganj v urbanem okolju.

Izkušnje kažejo, da veliko posajenih dreves nikoli ne doseže polne zrelosti. Po nekaterih podatkih že v prvih treh letih propade 30 odstotkov sadik, velika večina pa jih ne preživi več kot 10 let.

...

V Ljubljani se veliko govori o nadomeščanju posekanih dreves z novimi zasaditvami ob cestah. A vemo, da traja več let, da drevesa zares zrastejo do takšnih dimenzij, da lahko dajejo dobro senco in imajo omembe vredne krošnje. Nekatera se tudi posušijo. Kakšne so najnovejše tehnike zasajanja dreves v urbanem okolju? Kako se prepreči, da bi se posušila?
Nadomeščanje posekanih dreves je nujno, hkrati pa je saditev novih dreves danes tako negotova, da sta res pomembna tudi ohranjanje in strokovna obravnava vsega obstoječega drevja. Izkušnje kažejo, da veliko posajenih dreves nikoli ne doseže polne zrelosti. Po nekaterih podatkih že v prvih treh letih propade 30 odstotkov sadik, velika večina pa jih ne preživi več kot deset let.

Uspešnost novih saditev je odvisna od prostora za saditev, priprave sadilne jame in sadilnega substrata, sadike in tudi od nege po saditvi. S tehnikami sajenja, substrati in pripravo sadik se ukvarja vedno več raziskovalnih skupin in prakso povsod po svetu, podobno kot tudi v Ljubljani, zaznamuje preizkušanje različnih rešitev, katerih cilj je zagotoviti naseljem čim bolj učinkovito saditev in koristi odraslega drevja, ki so bistveno večje od koristi mladega drevesa. Ena od teorij pravi, da je dobro, če posadimo manjše sadike novih dreves, ker se bolje vraščajo in imajo drevesa tako večje možnosti, da bodo dosegla visoko starost. Kar se tiče sušenja, pa je v praksi največ govora o pomenu zalivanja, in tu mnoge strokovne službe opozarjajo na vlogo prebivalcev pri spremljanju stanja in zalivanju po potrebi.

Ni dovolj, da drevesa posadijo. Pomembne so tudi tehnike zasajanja in razmislek o tem, od kod bo drevo črpalo za rast potrebne snovi. Veliko v urbanem okolju posajenih dreves se namreč posuši. Foto: Maja Simoneti
Ni dovolj, da drevesa posadijo. Pomembne so tudi tehnike zasajanja in razmislek o tem, od kod bo drevo črpalo za rast potrebne snovi. Veliko v urbanem okolju posajenih dreves se namreč posuši. Foto: Maja Simoneti

Na kakšen način lahko urbani gozdovi prispevajo k zmanjševanju družbenoekonomske neenakosti? Zdi se, da ti dve zadevi nimata nič skupnega, a vendar se ta naveza pogosto pojavlja v besedilih, ki spremljajo konference ali druge dogodke na tem področju.
Preprosto je. Ko govorimo o urbanem gozdu, govorimo o javnem prostoru in javnih zelenih in ozelenjenih površinah, ki so zelo pomembna družbena infrastruktura vsakega naselja. Tako kot javni park ali ulica je tudi mestni gozd javni prostor in zelena površina, namenjena svobodni rabi vseh prebivalcev pod enakimi pogoji, in kot tak je to prostor družbene enakosti, medsebojnega povezovanja in vključevanja v skupnost. Posledično se družbena enakost v urejanju prostora ustvarja s kakovostnimi javnimi zelenimi površinami in dobro ozelenjenim odprtim prostorom trgov, dvorišč, ulic in cest, medtem ko se neenakost odraža v manjšem obsegu in kakovosti javnega prostora in zelenih površin v območjih zunaj mestnih središč in tam, kjer živijo socialno in ekonomsko šibkejši prebivalci.

Krajinska arhitektka ste že več desetletij. Ali se je tudi v vaši stroki v tem času spremenilo razumevanje (pomena) urbanih gozdov?
Krajinski arhitekti se v osnovi pomena mestnih gozdov in dreves po moje kar dobro zavedamo. Smo pa sočasno seveda skupaj s celotno družbo tudi sami priča vedno novim spoznanjem in ugotovitvam takih in drugačnih raziskav o pomenu dreves v urbanem okolju. In hkrati seveda krajinski arhitekti kot načrtovalci, raziskovalci, projektanti in operativci v praksi skupaj z drugimi prispevamo tudi k razvoju novega znanja na področju ravnanja z mestnimi gozdovi in z drevesi v mestu.

Relativna novost so tudi ozelenjene strehe – jih lahko prištevamo k urbanim gozdovom? Čeprav se zelene strehe ocenjuje kot ekološke, pa se lahko pojavijo tudi težave. Znan je primer kitajskega mesta Čengdu, kjer so zgradili sosesko stanovanjskih stolpnic s celo 'goščavo' na balkonih, kar so poimenovali vertikalni gozd, ljudi pa so začele pestiti množice komarjev, ki so se zadrževali v rastlinju …
Ne bi rekla, da so zelene strehe urbani gozd, so način ozelenjevanja stavb. Drevesa na njih skupaj z drugo vegetacijo prinašajo določene koristi lokalnemu okolju, hkrati pa na okolje in ljudi delujejo tudi precej drugače kot tista v mestnem gozdu in na ulicah. Tudi sicer je ta primer mogoče eden tistih, ki kažejo na slabosti razširjene opredelitve pojma urbani gozd. Ampak nazaj k zelenim streham. Ja, več zelenih in ozelenjenih površin ter večja biotska pestrost le-teh samodejno pomeni, da bo v mestih tudi več živali in da nam vse morda ne bodo niti posebno všeč niti ne bodo vse do nas prijazne.

Je torej ozelenitev stavb lahko rešitev za urbana območja z velikim dotokom prebivalstva, ki potrebuje stanovanja?
Načeloma so najboljša rešitev za ljudi in naselje še vedno javne zelene in ozelenjene površine v parterju, to je na tleh, kjer je največ ljudi. Ozelenjene stavbe so dopolnilna rešitev, ki koristi ozelenjevanja zagotavlja predvsem uporabnikom stavb. Njihove ekosistemske koristi za lokalno okolje so v primerjavi s stavbami, ki niso ozelenjene, gotovo večje, ne vemo pa še, ali odtehtajo stroške njihove naložbe in vzdrževanja.

Zadnji čas pa se to stopnjuje, ker se je pod vplivom epidemije in podnebnih sprememb v različnih medijih zelo okrepilo število prispevkov, ki širijo znanje o koristih dreves in krepijo zavedanje ljudi o njihovem pomenu ter dodatno spodbujajo kritične odzive na nestrokovno ravnanje in sekanje dreves v naših krajih.

...

Vsa drevesa niso primerna za vse podnebne razmere. Ali se od mestnih/državnih arboristov pričakuje, da bodo sestavo urbanih gozdov prilagajali podnebnim spremembam? Morda poznate kakšen primer, ko je obstoječe urbano rastje zaradi spreminjanja povprečne temperature začelo propadati in ga je bilo treba zamenjati?
Res je, vsa drevesa niso primerna za vse lokacije. Tega se morajo dobro zavedati vsi, ki delajo v urejanju mestnih zelenih površin in dreves in pripravljajo nabore dreves za nove saditve. Večina mest ima izdelane sezname dreves, ki so primerna za njihovo okolje in sistematično posodablja nabor glede na izkušnje ter skrbi za optimalno vrstno mešanico glede na to, da se klima spreminja in so razmere za rast v mestih vedno zahtevnejše. Podnebne razlike so že med kraji v naši državi lahko zaznavne in hkrati se tudi kar aktivno spreminjajo.

V Nemčiji se parkovni menedžerji povezano ukvarjajo s tem vprašanjem, oblikujejo seznam vrst in sort dreves, ki jih posebej priporočajo kot podnebno odporne in tudi spremljajo, kako se v urbanem okolju po saditvi razvijajo ter temu primerno razvijajo priporočila. Sicer pa podnebne spremembe, predvsem dvig temperatur in sušna obdobja, ogrožajo vsa mestna drevesa, mlada, odrasla in še posebej tudi starejša in neprimerno vzdrževana, ki vse pogosteje kritično obolevajo, se lomijo v neurjih in tudi sušijo. Za nadomestne in nove saditve arboristi ne izberejo vedno enake vrste dreves, ker nekatera drevesa postajajo vse manj primerna za saditev in ker drevesnice razvijajo nove kultivarje, ki so odpornejši glede na možnosti rasti v pregrevajočem mestnem podnebju.

Se ozaveščenost ljudi glede pomena dreves spreminja? Bi pred leti zaradi posekov dreves prišlo do takšnih odzivov kot v zadnjem času pri nas; denimo v primeru kostanja pred SNG Dramo?
Velike občutljivosti ljudi na ravnanje z drevesi predvsem v urbanem okolju se zavedam še iz študijskih časov. V odnosu ljudi do dreves je nekaj globoko prvinskega, in to izvira iz zgodovinske povezanosti življenja človeka z gozdom in daleč presega vedenje oziroma znanje posameznika o drevesih. Hkrati smo še kar burnim odzivom ljudi na ravnanje z drevjem pri nas priča že vsaj kakšnih 10 do 15 let. Zadnji čas pa se to stopnjuje, ker se je pod vplivom epidemije in podnebnih sprememb v različnih medijih zelo okrepilo število prispevkov, ki širijo znanje o koristih dreves. Poleg tega se je okrepilo zavedanje ljudi o njihovem pomenu ter dodatno spodbudilo kritične odzive na nestrokovno ravnanje in sekanje dreves v naših krajih.

Je kaj znanega o tem, kdaj v preteklosti so ljudje ali pa ljudje v Evropi začeli načrtno zasajevati drevesa?
Zgodovina sicer ni moje področje, ampak ja, ljudje so vedno živeli v sožitju z gozdovi in tudi urejali svoja bivališča v sožitju z njimi. Drevesa so postala pomemben simbol in ljudje so posamezna drevesa vključevali v svoje zaselke in tudi načrtno sadili, da bi z njimi označili pomembne prostore, kot so središča naselij in stavbe. Pri nas so znane zgodbe o vaških lipah, spet drugje so se ljudje zbirali pod murvami in figami. Ljudem je cesarica Marija Terezija ob poteh posadila sadna drevesa, da bi s podeželja pregnala stradež in skorbut, Franc Jožef pa je priporočil saditev dreves pred vhodom v hiše za ureditev podobe vhoda na primer.

Izkušnje kažejo, da veliko posajenih dreves nikoli ne doseže polne zrelosti. Sajenje dreves ob cestah oziroma sredi betonskih ali asfaltiranih površin je zelo zahtevno. Foto: Maja Simoneti
Izkušnje kažejo, da veliko posajenih dreves nikoli ne doseže polne zrelosti. Sajenje dreves ob cestah oziroma sredi betonskih ali asfaltiranih površin je zelo zahtevno. Foto: Maja Simoneti

Obstajajo morda tudi poskusi, kako obnoviti, lahko bi rekli restavrirati gozd, kakršen je nekoč obstajal na neki lokaciji?
Težko povem o tem res veliko, ampak ja, znano je, da so ljudje že v zgodovini skušali s sajenjem obnavljati gozdove, ki so jih izkoriščali za pridelavo hrane ali pa, kot pri nas na Krasu, pretirano izsekavali za potrebe prodaje lesa. Verjetno je naša najbolj široko znana zgodba o obnovi gozda ta o pogozdovanju Krasa. Ampak tudi v urbanem okolju so ljudje že včasih skušali ponovno posaditi drevesa, ki so bila posekana iz različnih razlogov, na primer med vojnami za kurjavo, da bi obnovili drevesni fond in bi v okolje vrnili koristi, ki so jih drevesa zagotavljala.

Je Evropa ali celo EU-okolje, kjer je najbolj uveljavljeno zavedanje o pomenu zelenih površin v urbanem okolju – tema je dobila mesto tudi v politiki EU-ja. Strategija biotske raznovrstnosti zastavlja cilj zasaditi vsaj tri milijarde dreves do leta 2030. Veste kaj o tem, kako naj bi bila ta drevesa med državami razporejena in ali je to sploh uresničljivo?

Ne bi rekla, da je Evropa bolj ozaveščena glede pomena zelenih površin v urbanem okolju od preostalih delov razvitega sveta. Pomen zelenih površin za zdravje in dobro počutje ljudi, za okolje in naravo ter za družbeno enakost in povezanost in odpornost urbanega okolja na podnebne spremembe je že dalj časa, kakšnih 30 let močno izpostavljen v kontekstu različnih svetovnih prizadevanj za dolgoročno vzdržen, ali tudi trajnostni, razvoj in obvladovanje podnebnih tveganj. O tem med drugim pričajo dokumenti in priporočila Organizacije združenih narodov, Svetovne zdravstvene organizacije in tudi poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) ter številne študije in raziskave in primeri dobre prakse, ki se izmenjujejo med mesti in raziskovalci.

Ambiciozna zaveza o zasaditvi treh milijard novih dreves v EU-ju do leta 2030 je odziv Evropske komisije na aktualna spoznanja o velikem ekosistemskem pomenu dreves v gozdu, agrarni ali kmetijski krajini in v urbanem okolju. Državam niso določene kvote dreves, ampak se pričakuje, bo vsaka država pri številu in tipologiji novih saditev ukrepala v skladu s svojimi specifičnimi potrebami in cilji. V posebni prilogi nove EU-strategije za gozdove je pojasnjeno, da naj bi predvsem nove saditve res skrbno načrtovali in skrbeli, da posadimo in gojimo pravo drevo na pravem mestu. Poudarjena sta tako skrb za kakovost saditve in vzdrževanje dreves po saditvi. Hkrati pa se pričakuje, da bodo države sočasno tudi res skrbno varovale in negovale obstoječa drevesa.

V tem duhu naj bi bila zaveza o treh milijardah novih dreves res ambiciozna, ampak uresničljiva. Glede na različne akcije množičnega sajenja novih dreves v bližnji preteklosti ne dvomim o številu posajenih dreves, si pa zelo želim, da bi nam predvsem uspelo, da bi jih čim več uspešno raslo in se razvilo v velika in zdrava drevesa.

Kako pomembne so mreže mest, ki so si za cilj zadale trajnost, odpornost na podnebne spremembe in ozelenitev?
Podobno, kot so pomembne mreže ljudi v našem življenju. Dobro je imeti prijatelje, ki jih lahko vprašaš za nasvet, ki s tabo delijo svoje izkušnje in znanje, kdaj skupaj z njimi rešiš kakšen problem in si pomagaš živeti. Na našem inštitutu (IPoP – Inštitut za politike prostora) tako kot v programu URBACT in tudi vedno več drugih EU-programskih okvirih močno verjamemo, da so tematske mreže mest zelo koristna oblika izmenjave izkušenj, prenašanja znanja in res dobra priložnost za učinkovito uveljavljanje novih rešitev med političnimi oblastmi in lokalnimi strokovnimi službami.

Ljudem je cesarica Marija Terezija ob poteh posadila sadna drevesa, da bi s podeželja pregnala stradež in skorbut, Franc Jožef pa je priporočil saditev dreves pred vhodom v hiše za ureditev podobe vhoda.

...

Da gre za zadevo vsestranskega zanimanja, dokazuje tudi svetovni forum o urbanih zasaditvah dreves, katerega zadnje edicije ste se oktobra v Washingtonu tudi sami udeležili. Kaj so bili ključni poudarki in ugotovitve foruma v Washingtonu?
Drugi svetovni forum o urbanih gozdovih (World Forum on Urban Trees) lani je bil organiziran okoli treh krovnih tem: zdravja, družbene enakosti in odpornosti mest. Živahno dogajanje je v konferenčnih prostorih potekalo tri dni in se je končalo s sporočilom z Washingtonsko deklaracijo. Dogodek je, podobno kot prvega, soorganizirala ekipa strokovnjakov, povezanih z mednarodnim združenjem arboristov (ISA), milansko fakulteto za politehniko in Organizacijo združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. Pritegnil je več kot 900 udeležencev z vsega sveta.

Program je bil izjemno poln in se je podobno kot na prvem forumu v Mantovi leta 2018 končal s sprejetjem deklaracije. Deklaracija iz Washingtona je nekakšno sklepno sporočilo organizatorjev in udeležencev za javnost, s katerim ti, po slišanem in doživetem, ponovno potrjujejo izjemno vrednost in strateški pomen mestnih gozdov in dreves v mestih za reševanje težav urbanega okolja in svetovnih podnebnih izzivov ter urbane gozdove predstavljajo kot sredstvo za ustvarjanje bolj zdravih, vključujočih in odpornih urbanih skupnosti.

Deklaracija se navezuje na svetovne cilje trajnostnega razvoja in poudarja, da se morajo bistveno okrepiti prizadevanja za zagotavljanje koristi zelenih in vodnih površin v urbanem in intenzivno naseljenem okolju. Izraža tudi prepričanje, da je lahko dobro načrtovana in upravljana narava v urbanem okolju izjemno močno orodje za spodbujanje družbene povezanosti, izboljšanje javnega zdravja in zniževanje družbene neenakosti med marginaliziranimi in prikrajšanimi posamezniki ter tudi za spodbujanje občutkov identitete, dediščine in pripadnosti. Sporoča tudi, da se udeleženci zavedajo, da je kljub vedno večjemu zavedanju o izjemnem pomenu gozdov, dreves in zelenih površin za urbano okolje in ljudi treba vložiti več truda v to, da bi ljudem v urbanih okoljih zagotovili večjo in bolj izenačeno dostopnost do koristi dreves in zelenih površin in povečati okoljsko pravičnost med urbanim prebivalstvom povsod na svetu.

Ozelenjene strehe koristijo lokalnemu okolju. A kot pravi Maja Simoneti, lahko povzročijo tudi prihod živali, denimo komarjev, ki prebivalcem ne bodo preveč ljube. Foto: EPA
Ozelenjene strehe koristijo lokalnemu okolju. A kot pravi Maja Simoneti, lahko povzročijo tudi prihod živali, denimo komarjev, ki prebivalcem ne bodo preveč ljube. Foto: EPA

V nadaljevanju deklaracija nagovarja odgovorne za odločanje o urbanističnem načrtovanju in razvoju urbanega okolja ter jim sporoča:
- da morajo biti dobrine in storitve gozdov in zelenih površin na razpolago in dostopne vsem prebivalcem brez razlikovanja glede na spol, starost, etnične in družbenoekonomske razmere;
- da lahko slabo vzdrževanje gozdov in zelenih površin vodi v tržno vodene pristope, ki povzročajo gentrifikacijo, zmanjšujejo dostopnost zelenih površin in iz zelenih površin izrivajo marginalizirane prebivalce ter povečujejo socialne razlike;
- da morajo biti urbani gozdovi in zelene površine dostopni in vključujoči, enakomerno razporejeni in večfunkcionalni, da bi ponujali izenačeno in enakovredno dostopnost do njihovih koristi in zmanjševali fizične, socialne in kulturne razlike med uporabniki.

Na koncu deklaracije sledi še pet priporočil za načrtovalce in upravljavce, ki napotujejo k pripravi interdisciplinarnih ocen stanja in dolgoročnih strategij; k vključevanju lokalnih skupnosti v načrtovanje, oblikovanje in vzdrževanje; k vključevanju drugih zainteresiranih strank v procese načrtovanja in upravljanja; k razvoju vključujočih rešitev in preprečevanju nevarnosti gentrifikacije ter k podpori, financiranju in izvajanju študij, ki lahko prepoznajo pomanjkljivosti v znanju, promovirajo dobre prakse in okrepijo orodja za merjenje enakosti, podprejo znanstveno sodelovanje med regijami ter potrjujejo nove modele soustvarjanja in vključevanja v procesih načrtovanja in upravljanja urbanih gozdov.