Da se je kopel dovolj spenila, so morali na snemanju uporabiti detergent za posodo – v kad so ga zlili toliko, da je mešanica Julii uničila rdečo barvo las. Foto: IMDb
Da se je kopel dovolj spenila, so morali na snemanju uporabiti detergent za posodo – v kad so ga zlili toliko, da je mešanica Julii uničila rdečo barvo las. Foto: IMDb
Julia Roberts je leta 1990 na podelitev zlatih globusov prišla v malo preveliki moški obleki Giorgia Armanija - in se v hipu vpisala v modne anale. Zlati globus je dobila za stransko vlogo v Jeklenih magnolijah; že leto pozneje jo je čakal zlati kipec za glavno vlogo v Čednem dekletu. Foto: IMDb
Julia Roberts je leta 1990 na podelitev zlatih globusov prišla v malo preveliki moški obleki Giorgia Armanija - in se v hipu vpisala v modne anale. Zlati globus je dobila za stransko vlogo v Jeklenih magnolijah; že leto pozneje jo je čakal zlati kipec za glavno vlogo v Čednem dekletu. Foto: IMDb

Čedno dekle režiserja Garryja Marshalla – skupaj s še leto dni starejšo uspešnico Ko je Harry srečal Sally Roba Reinerja – velja za dvojček, ki je na pragu devetdesetih na prvi tir pripeljal žanr romantične komedije. Seveda šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta niso bila čisto brez romantičnih filmov – omenimo le klasiki, kakršni sta Annie Hall in Diplomiranec a mnogi med njimi so praviloma ponujali ciničen ali pa vsaj sarkastičen pogled na zadeve srca; najosnovnejša postavka klasične romantične komedije – srečen konec – je pogosto umanjkala. Čedno dekle pa, oviram družbenega razreda in premoženja navkljub, verjame v končno zmago ljubezni.

Potrošniška pornografija
Če film pogledamo z malce zgodovinske perspektive, je precej jasen odsev svojega časa: v kinematografe je prišel ob izteku osemdesetih, ki jih je zaznamovala obsedenost z luksuzom, dizajnerskimi oblačili in premoženjem. V filmu tako ne manjka razkošnih hotelskih sob, dekadentnih obedov in izstopajočih oblačil, ki jih Vivian nabere med svojim nakupovanjem na Rodeo Drivu. (Spomnite se samo enega izmed antologijskih prizorov, v katerem se zdaj uglajena Vivian vrne v butik, iz katerega jo je prej brcnila naduta prodajalka, in ji zabrusi, da je napravila "veliko napako. Ogromno.")

Film je bil silna uspešnica že leta 1990, danes pa velja za prototip romantične komedije. Obenem gredo Čednemu dekletu zasluge za razcvet kariere Julie Roberts; 22-letnici je film prinesel prvo oskarjevsko nominacijo. S svojo rdečo grivo in varnostnimi zaponkami na škornjih iz umetnega usnja je v isti sapi izžarevala seksapil in simpatično prizemljenost, ki ji je prinesla etiketo "ameriške ljubljenke".

Med Richardom Gerom in Julio Roberts je precejšnja razlika v letih: v času snemanja je bil star 40 let, ona pa 22. Foto: IMDb
Med Richardom Gerom in Julio Roberts je precejšnja razlika v letih: v času snemanja je bil star 40 let, ona pa 22. Foto: IMDb
Umrl Gary Marshall, mojster romantične komedije

Lahko je pozabiti, da je bila vloga Vivian za svoj čas kontroverzna: pred Julio so jo zavrnile Meg Ryan, Molly Ringwald, Winona Ryder, Michelle Pfeiffer, Jennifer Connelly, Mary Steenburgen, Daryl Hannah in Jennifer Jason Leigh; sklenile so pač, da nočejo igrati prostitutke (vlogo Edwarda je, preden jo je sprejel Richard Gere, zavrnil Al Pacino).

V več pogledih Čedno dekle uteleša "ameriški sen" v najbolj klasičnem pomenu besede, vzpon "majhnega človeka", ki sam spleza po družbeni lestvici. In če so sanje, da se bo od nekje pojavil šarmanten bogataš in rešil vse naše težave, danes manj aktualne kot še pred tridesetimi leti, Čedno dekle ostaja zabavna eskapistična zgodba.

Dediščina Čednega dekleta ni bila zanemarljiva: po njenih sledeh so v kratkem času sledile Romanca v Seattlu (1993), Nimaš pojma (1995) in Pred sončnim vzhodom (1995), nato pa še naslednja generacija z Dnevnikom Bridget Jones (2008) na čelu.

Zgodba o čedni prostitutki, ki jo "reši" njen princ na belem konju v obliki premožnega poslovneža, je seveda absurdna na več ravneh; upravičeno bi ji lahko očitali, da odvrača oči od grde, vse prej kot glamurozne resničnosti prostitucije ter da je seksistična in patriarhalna pravljica, ki utrjuje vrednote potrošništva.

Richard Gere je na začetku snemanja Edwarda skušal upodobiti kot dejavnejši lik, a mu je Marshall to preprečil z besedami:
Richard Gere je na začetku snemanja Edwarda skušal upodobiti kot dejavnejši lik, a mu je Marshall to preprečil z besedami: "Ne, ne, ne. Richard. V tem filmu je en lik statičen. Drugi je dejaven. Ugani, kateri si ti?" Foto: IMDb

Kritiki so se zmrdovali nad "prazno lepoto" Julie Roberts in "antipatičnimi liki"
Že v času nastanka seveda ni manjkalo kritikov, ki so hiteli udrihati po "manjvrednem" žanru. Entertainment Weekly je filmu prisodil kilavo oceno D in še največ prostora namenil oceni videza glavne igralke ("Ni lepa na tak način kot filmske zvezde. Kljub temu da ima eno markantno potezo – širok nasmeh, ki si ga deli z bratom Ericom – je njen obraz anonimen kot pri modelih na naslovnici revije Vogue. Enako velja za njeno igro.") Recenzent za The Time je šel še dlje: "Nihče še ni posnel romantične komedije, v katerem se zaljubita na primer teroristični ugrabitelj in odlagalka toksičnih odpadkov, a Čedno dekle se temu približa: kot da so se trudili ustvariti čim manj simpatična protagonista, okrog katerih bi zgradili film."

Filmska kritika, v kateri je seveda prevladoval moški pogled, se je zmrdovala tudi nad frivolnostjo žanra, ki je domnevno namenjen ženskam in zato manj vreden resne obravnave kot denimo vojne drame.

Jasno je, da se o Čednem dekletu trideset let pozneje pogovarjamo predvsem po zaslugi magnetične karizme Julie Roberts. Scenarist J. F. Lawton je prvo različico zgodbe naslovil 3000 (to je cena za teden dni druženja z bogatim poslovnežem) ter izrisal veliko bolj temačen (in najbrž realističen) potek dogodkov: protagonistka predlog sprejme, ker denar potrebuje za droge, njena sostanovalka umre zaradi prevelikega odmerka, na koncu pa Edward Vivian brcne iz svojega avta in za njo vrže denar. A brezskrbni šarm glavne igralke je producente prepričal k lahkotnejšemu pristopu k temi.

Kot protiutež očitkom, da film
Kot protiutež očitkom, da film "poveličuje prostitucijo", je treba navesti argument, da film prostitucijo pravzaprav upodablja kot poklic, primerljiv s katerim koli drugim, da vso odgovornost za spolno nasilje nedvoumno naloži storilcu in da spolno delavko obravnava kot avtonomno osebo. Foto: IMDb

Zgodba, stara kot čas?
Mojster korporativnih prevzemov Edward Lewis (Richard Gere) odnose z uslužbenci in ženskami v svojem življenju obravnava kot poslovne transakcije. Ko se nekega dne po naključju znajde v četrti rdečih luči v Hollywoodu, mu pot prekriža Vivian (Julia Roberts), ki ima na uličnem lokalu svoje delovno mesto. Preprosta prošnja za napotke do hotela preraste v poslovni dogovor: Edward za tri tisočake najame Vivian za cel teden. Kar je v izhodišču za oba samo kratkoročna rešitev (ona ima težave s solventnostjo, on z nenehnim begom pred zvezami), se bo postopoma razvilo v kompleksen odnos.

Zgodba čustveno otopelega bogataša, ki smisel življenja poišče v objemu prizemljene, trdožive lepotice, seveda ni nova: tako ali drugače ta motiv preigravajo številni filmi, od Ljubezenske zgodbe (1970) pa do Delovnega dekleta (1988) in pozneje Zgodilo se je na Manhattnu (2003). Čedno dekle se deloma opira na strukturo drame Pigmalion, ki je seveda danes bolj znana v obliki glasbene komedije Moja draga dama (1964).

Čedno dekle se deloma opira na strukturo drame Pigmalion, ki je seveda danes bolj znana v obliki glasbene komedije Moja draga dama (1964). Foto: IMDb
Čedno dekle se deloma opira na strukturo drame Pigmalion, ki je seveda danes bolj znana v obliki glasbene komedije Moja draga dama (1964). Foto: IMDb
Režiser Garry Marshall in Julia Roberts na snemanju filma. Foto: IMDb
Režiser Garry Marshall in Julia Roberts na snemanju filma. Foto: IMDb

Toda ali je Vivian res podobna Elizi v Pigmalionu? Mar ni bolj res, da je od začetka do konca zvesta sama sebi, pa čeprav to pomeni, da ne zna jesti finih sendvičev in da je njeno merilo kakovosti opere to, da se je ob njej "skoraj polulala od užitka"? Film se sicer boleče očitno potrudi podčrtati, da Vivian ni "običajna prostitutka" (v kopalnico se ne skrije, da bi vzela droge, ampak zato, da bi si nitkala zobe), a je vsaj nikoli ne naslika kot naivno žrtev, ki bi jo razkošna darila zaslepila. V tem pogledu je veliko bolj revolucionaren lik kot denimo Anastasia Steele v Petdesetih odtenkih sive. Svojega statusa spolne delavke ne dojema z občutkom sramu ali manjvrednosti, ampak kot poslovno pogodbo, kar je stališče številnih novodobnih feminističnih teorij.

In potem je seveda tu še prizor z Edwardowim priskutnim odvetnikom Philipom Stuckeyjem (Jason Alexander), ki arogantno sklene, da je Vivian zaradi svojega poklica predmet, s katerim lahko dela, kot se mu zljubi. Njegov poskus posilstva v kontekstu dobe #MeToo postane osupljivo zgovoren in relevanten.

Imamo lahko Čedno dekle z mirno vestjo radi v 2020?
Preambiciozno bi bilo trditi, da je Garry Marshall s Čednim dekletom odstopil od prevladujoče dikcije moškega pogleda kamere: ko se enkrat vseli v luksuzni hotel, je Vivian prikazana samo še s perspektive moških likov, pa naj bo to Edward, njegov pritlehni pribočnik ali pa dobrodušni hotelir (Hector Elizondo); njene skrbi, misli in upi se umaknejo načrtom, ki jih imajo drugi z njo. Pravljični – "Pepelkin" element zgodbe je nezgrešljiv in od gledalca terja odpoved realizmu, brezsramna potrošniška sla pa prav tako film zelo jasno datira.

Če bi Čedno dekle posneli danes, verjetno ne bi potrebovala princa, da bi jo rešil, morda bi film celo režirala ženska ali pa bi se bolj posvetili stiski prijateljice Kit (Laura San Giacomo), ki ne najde bližnjice z družbenega roba.

A tudi če se vsega tega zavedamo, je Čednemu dekletu – takšnemu, kot je – treba priznati neoporečen tempo, sijajno glasbeno podlago (vključno z Orbisonovo popevko, ki je filmu posodila naslov) in nezgrešljivo kemijo med protagonistoma. In predvsem neponovljivi šarm Julie Roberts.