Film Popolni dnevi je Kodžiju Jakušoju prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu. Foto: Kinodvor
Film Popolni dnevi je Kodžiju Jakušoju prinesel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu. Foto: Kinodvor

Hirajama vstane, si pristriže brke, poškropi rastline v lončkih, si obleče modro delavsko obleko, iz avtomata pred hišo vzame kavo in se s kombijem odpelje na delo. Hirajama dela kot čistilec javnih stranišč v Tokiu. Čez dan ga opazujemo pri izjemno natančnem in zavzetem čiščenju arhitekturno modernih in tehnološko inovativnih stranišč, tistih, o katerih se radi razpišejo tudi turisti, ko obiščejo Japonsko.

Pravzaprav naj bi Wim Wenders posnel kratki film po naročilu japonskih mestnih oblasti, s katerim bi počastil njihov najsodobnejši sistem javnih stranišč. Ko je videl stranišča, se je tudi sam nad njimi navdušil, toda ideja je kmalu prerastla v celovečerni igrani film z naslovom Popolni dnevi, v katerem pa v ospredju niso stranišča, temveč omenjeni protagonist. Vseeno pa Wendersov film pogosto prevzema dokumentarno noto. Film si vzame čas, da Hirajamo opazuje pri procesu dela, od brisanja, pometanja, razkuževanja, celo uporabe majhnega ogledalca, da doseže tiste najbolj skrite kotičke stranišč. Čeprav ob tovrstnih prizorih pomislimo na druge filmske ustvarjalce, ki so se posvečali procesu dela in njegovi časovnosti, denimo Chantal Akerman, Wenders ne komentira zares dela samega, temveč v ospredje postavlja Hirajamovo predanost delu. Režiser prikaže urejenost javnih stranišč kot izraz japonske kulture gostoljubja in spoštovanja skupnega dobra, Hirajamo pa kot popolnega delavca in zato utelešenje te kulture, eno in drugo pa se sem in tja zdi kot pretirana fascinacija, ki daje očiten vtis pogleda od zunaj.

Čeprav bi za Hirajamo lahko rekli, da je eden nevidnih delavcev, tistih, ki skrbijo za skupno dobro, a so redko opaženi, kot to pogosto poudari tudi film, Wenders pokaže predvsem to, da je Hirajama s svojo službo in rutino zadovoljen. Znotraj rutine se namreč skriva tisto, kar Hirajami popestri dneve. Med malico tako na primer z analognim fotoaparatom fotografira krošnjo drevesa, ki mu je še posebej ljubo. Med vožnjo po mestu na kasetah posluša klasični rock, na primer Patti Smith. Pred spanjem prebira romane in eseje, ki si jih za konec tedna skrbno izbere v majhni lokalni knjigarni. Ko zaspi, film za nekaj sekund preide v črno-bele sanjske sekvence, v katerih prelivajoči se odsevi podob preteklega dneva kot vtisi, ki med spanjem iščejo mesto v Hirajamovih mislih, poudarijo njegovo poetično naravnanost v odnosu do sveta.

V Hirajamovo rutino v filmu nekajkrat vdrejo zunanji dejavniki – sodelavec, ki ga prosi za prevoz na zmenek, mlada nečakinja, ki je pobegnila od doma in pri njem najde zavetje, lastnica lokala, v katerem po navadi je, ki za en večer vrata okrepčevalnice zapre. Prav v teh situacijah Hirajamo spoznavamo onkraj njegove sicer skorajda zenovske redkobesedne drže, to pa so tudi najbolj igrivi trenutki v filmu, za kar ima zasluge subtilna igra Kodžija Jakušoja, ki je za vlogo dobil nagrado za najboljšega igralca v Cannesu.

Foto: Kinodvor
Foto: Kinodvor

Med drugim Wenders ob Hirajamovem srečanju s sestro, ki je, kot razumemo, ni videl vrsto let, poudari, da je Hirajama nekoč živel drugačno življenje. Kakšno je bilo to življenje, ne vemo, jasno pa je, da izhaja iz privilegiranega okolja, čemur film pripiše tudi poprej videno ljubezen do umetnosti. Če gre v prvem delu filma za določeno romantizacijo Hirajamovega dela, ki razredni vidik pusti ob strani, pa se prav po omenjenem spoznanju pojavijo vprašanja, ki jih Wendersu ne uspe pojasniti. Bi morali Hirajamovo zadovoljstvo z delom, ki ga opravlja, ceniti bolj, ker izhaja iz višjega razreda? Ali pa naj sklepamo, da prav zato, ker izhaja privilegiranega okolja, svoj delavski vsakdan zna popestriti z umetnostjo? Čeprav morda Wenders ni želel povedati ne enega ne drugega, temveč le razgibati pripoved z ugibanjem o protagonistovi preteklosti, je film, ki se konča s pesmijo Feel Good Nine Simone, kar namiguje na konec še enega popolnega dneva, uspešen predvsem v prepričljivem slavljenju lepot vsakdana, precej manj pa v podobi delavca, ki nam jo želi naslikati.

Iz oddaje Gremo v kino.