Matic s svojim štirinožnim prijateljem Jakobom. Foto: Slovenski filmski center
Matic s svojim štirinožnim prijateljem Jakobom. Foto: Slovenski filmski center

Tudi Sreča na vrvici ni film o brezskrbnem otroštvu, ampak zgodba o prijateljstvu, o ljubosumju, o ljubezni, o zaupanju in razočaranju, predvsem nad odraslimi. To ni brezskrbnost, to je življenje. Otrokom ne moremo odmisliti vseh stisk, lahko pa smo pozorni in prisotni, ko so z njimi soočeni in nas potrebujejo.

Matjaž Gruden j
Glavni igralec filma Matjaž Gruden je danes pravnik, ki v Svetu Evrope pripravlja usmeritve, kam bi morala pluti Evropa miru, vladavine prava in človekovih pravic. Foto: Iz osebnega arhiva

Skrb je normalna reakcija vsakega človeka, je del naše osebnosti, ne glede na starost. Potrebujemo spoštovanje otrokove osebnosti, sprejemanje dejstva, da tudi otroke lahko, in dejansko jih, pogosto težijo skrbi, in da se moramo na to ustrezno odzvati.

Matjaž Gruden j
'Jaz sem se igral, ne igral. To prepuščam bratu Gregorju, ki je odličen igralec.' Foto: Iz osebnega arhiva

Težnje v današnji družbi, ki zavračajo ali zmanjšujejo pomen spoštovanja človeškega dostojanstva za vse, pomen solidarnosti, človečnosti, ki poveličujejo represijo kot odgovor na vse družbene izzive, predstavljajo resno grožnjo ne brezskrbnosti, ampak varnosti in prihodnosti nas vseh, še posebej otrok.

Sreča na vrvici
Režiser Jane Kavčič je Srečo na vrvici posnel leta 1977 po knjigi Teci, teci, kuža moj Vitana Mala. Foto: Posnetek iz filma

Bil je kakšno leto starejši, kakšen centimeter manjši, a rojen vodja, z avtoriteto in smislom za humor. S svojim šoštanjskim naglasom nas je precej zabaval, malo smo se ga pa tudi bali. Kot v filmu.

O soigralcu Mitji Tavčarju
Sreča na vrvici
"Mislim, da je Mitja ustvaril enega od najbolj posrečenih in avtentičnih likov v filmu, ne le v tem, ampak v slovenskem mladinskem filmu nasploh.'" Foto: Posnetek iz filma

Neke vrste kultni film, ki v igralsko orbito sicer ni izstrelil nobene zvezde, je pa zato na rednem repertoarju sleherne generacije, pripoveduje preprosto zgodbo o prijateljstvu, o ljubosumju, o ljubezni, o zaupanju in razočaranju, predvsem nad odraslimi. Ali kakor pravi Matjaž Gruden, danes pravnik in najvišje pozicionirani Slovenec v Svetu Evrope, ki pripravlja usmeritve, kam bi morala pluti Evropa miru, vladavine prava in človekovih pravic, pred štiridesetimi leti pa glavni junak filma Matic: "To je življenje".

Gospod Gruden, štirideset let je minilo ...
Ob tej štiridesetletnici bi se želel najprej spomniti na Mitjo Tavčarja, legendarnega Črnega bliska. Mitja je tragično umrl v prometni nesreči. Bil je kakšno leto starejši, kakšen centimeter manjši, a rojen vodja, z avtoriteto in smislom za humor. S svojim šoštanjskim naglasom nas je precej zabaval, malo smo se ga pa tudi bali. Kot v filmu. Mislim, da je Mitja ustvaril enega od najbolj posrečenih in avtentičnih likov v filmu, ne le v tem, ampak v slovenskem mladinskem filmu nasploh. Vsa čast. Ni imel priložnosti, da bi danes z nami obujal spomine na skupna doživetja. Se enkrat, spomin na Mitjo.

Kdaj ste zadnjič videl Srečo na vrvici?
Celega že dolgo ne. Nazadnje mislim, da je bilo na novoletni zabavi, ki jo je za slovenske otroke v Strasbourgu organizirala veleposlanica Eva Tomič. Na koncu so film gledale samo še mame. Otroci, vključno z mojimi, so se hitro razbežali.

Kako ste sploh prišli do vloge v filmu Sreča na vrvici?
Po naključju. Najprej sem bil izbran na avdiciji za otroško oddajo na televiziji, a sem prehitro govoril, in so me odpustili. Kamerman te oddaje je bil Vitan Mal, ki mi je predlagal, da se prijavim še na avdicijo za Srečo na vrvici. Bilo je kar nekaj selekcij, na koncu mislim, da sva ostala Nino de Gleria in jaz, odločitev, kdo bo igral Matica, pa mislim, da je padla čisto na koncu.

Igrate glavnega junaka Matica. Kako bi svoje otroštvo primerjali z njegovim?
Tudi jaz sem živel v bloku. Tukaj pa se primerjava bolj ali manj konča. Živali v družini ni bilo, ob treh sinovih, oziroma dveh, saj se je Gregor rodil nekaj let po filmu, starši po tem očitno niso čutili nobene potrebe.

V filmu je predstavljeno brezskrbno otroštvo, kakršnega sem preživljal tudi sam med bloki. Menite, da nam je bilo lepše kot današnjim otrokom? Slabše? Zakaj?
Menim, da brezskrbno otroštvo ne obstaja. Seveda si želimo zagotoviti svojim otrokom ljubezen, pozornost, podporo, varnost. Brezskrbnosti pa ni, vedno so tudi dvomi, stiske, strahovi in razočaranja. Tudi Sreča na vrvici ni film o brezskrbnem otroštvu, ampak zgodba o prijateljstvu, o ljubosumju, o ljubezni, o zaupanju in razočaranju, predvsem nad odraslimi. To ni brezskrbnost, to je življenje. Otrokom ne moremo odmisliti vseh stisk, lahko pa smo pozorni in prisotni, ko so z njimi soočeni in nas potrebujejo.

Kako danes, po štiridesetih letih, gledate ne samo na filmsko zgodbo, ampak na takratno življenje v urbanem okolju. Navsezadnje ste bili otrok, ki je igral otroka?
Pravzaprav nikoli nisem imel občutka, da sem zares igral, ampak sem se igral. To je bila velika zasluga režiserja Janeta Kavčiča, in mislim, da je to tudi eden od glavnih razlogov za uspeh filma. Glede takratnega življenja v urbanem okolju pa bi dejal, ob tveganju, da sem slišati kot ostareli konservativni prdec, da smo bili otroci takrat bolj avtonomni in tudi bolj svobodni. Danes jim na vsakem koraku dihamo za vrat. To sicer ne pomeni, da smo zaradi tega neizogibno zrastli v posameznike, ki spoštujejo in cenijo svobodo, svojo in svobodo drugih. Če kaj, je bolj obratno.

Danes službujete v diplomaciji, živite v Strasbourgu. Vaši otroci so in odraščajo v Franciji. Kakšno je tam preživljanje otroštva?
V mnogočem verjetno podobno odraščanju v Sloveniji. Razlika je morda večja izpostavljenost vsakršnim različnostim, kar je po mojem mnenju prednost, po drugi strani pa so otroci prikrajšani za bližino družine, dedke in babice, strice, bratrance in sestrične. To je bil zelo pomemben del mojega otroštva, zelo veliko pomeni tudi mojim otrokom, a stik seveda ni tako pogost.

Kako so vaše igralsko udejstvovanje sprejemali vrstniki. Navsezadnje ste nastopili tudi v Učnih letih izumitelja Polža?
Z občudovanjem, iskrenim zanimanjem, včasih pa tudi zeleno zavistjo in ljubosumjem, ki zna biti tudi pri otrocih zelo grobo in neusmiljeno, tako da sem se včasih počutil tudi osamljenega. Ampak se ne pritožujem, v glavnem sem se počutil zelo v redu.

Med snemanji se stkejo posebne vezi. Se kdaj srečate ...
Mitjo in njegovo tragično smrt sem že omenil. Druge srečujem res poredko, tudi zato, ker že več kot petindvajset let ne živim v Sloveniji. Sem pa bil z Neli, Polono Rajšter, skupaj v gimnaziji.

No, gotovo pa se srečate z Igorjem Šoltesom, danes evropskim poslancem, ki je prav tako igral v filmu Sreča na vrvici?
Težko bi rekel, da je tisto, kar je Igor počel v filmu, igranje. S transparentom v roki je vpil, protestiral in skakal gor in dol. Glede na njegovo današnje delovanje v Evropskem parlamentu in stališča, ki jih tam zavzema, na primer do prostotrgovinskih sporazumov, je bila to odlična priprava.

Ste pravnik. Ste morda razmišljali tudi o študiju dramske igre?
Nikoli resno. Kot sem že dejal, nikoli nisem čutil ali verjel, da sem igralec. Jaz sem se igral, ne igral. To prepuščam bratu Gregorju, ki je odličen igralec. Poleg tega nastopa v seriji Usodno vino, ki je baje v Sloveniji zelo priljubljena. To je očiten poskus, da bi postal popularnejši od mene. Vso srečo, gospod Dolinar.

Dobro, v vaši družini danes imate igralca, imate zdravnika, oče je bil novinar ... Kako ste se vi znašli v diplomaciji?
Po naključju in liniji najmanjšega odpora, kot bi dejala moja mama Julijana. Na pravo sem se vpisal, ker se mi ni dalo učiti za sprejemne izpite na zgodovini in sociologiji kulture. Ki jih na koncu sploh ni bilo, tako da so sprejeli vse, ki so se tisto jutro pojavili na faksu. Mene ni bilo. Končal sem na pravu, ki me je po nekaj letih, po zaslugi nekaterih profesorjev, še posebej Danila Türka in njegovih predavanj mednarodnega prava začelo zanimati. Potem sem dobil štipendijo za podiplomski študij v tujini. V diplomacijo pa me je povabila takratna državna sekretarka na zunanjem ministrstvu Vojka Ravbar. Res sem imel srečo, da sem imel prave diplome in prava znanja v pravem času, saj sem podiplomski študij končal junija 1991. Danes je verjetno drugače, in se moraš za diplomatsko službo prijaviti sam (smeh).

Je diplomacija morda primerljiva z igro?
Me sprašujete zato, ker se vam zdi, da marsikdo diplomacijo samo »glumi«?

Morda!
Diplomacija, kot tudi politika je, ali bi vsaj morala biti, stroka, ki zahteva znanje in izkušnje.

Človekove pravice je eno od področij, s katerimi se ukvarjate. Je med njimi tudi pravica otrok do Otroštva, pisanega z veliko začetnico?

Skrb je normalen odziv vsakega človeka, je del naše osebnosti, ne glede na starost. Potrebujemo spoštovanje otrokove osebnosti, sprejemanje dejstva, da tudi otroke lahko, in dejansko jih, pogosto težijo skrbi in da se moramo na to ustrezno odzvati.

Kaj bi morali še postoriti, da bo ta otroška pravica zares udejanjena?
Kaj storiti, da bodo otrokove pravice zares spoštovane? Uf, kje naj začnem? Predvsem in najprej, da otroke dosledno priznavajo in spoštujejo kot nosilce pravic. To se morda zdi samoumevno, a smo dejansko zelo daleč od tega. Otroci so še vedno pogosto obravnavani kot nekakšen podaljšek družine, medtem ko so njihove individualne pravice pogosto zanemarjene ali celo spregledane. Prioriteta je gotovo obramba pred vsemi oblikami nasilja. Kako daleč smo od tega, kaže tudi razprava o odpravi telesnega kaznovanja. A socialnih norm in vzorcev obnašanja, ki tolerirajo, opravičujejo ali celo opogumljajo nasilje psihično in fizično nasilje, je še precej več. Bolj na splošno pa je treba poudariti, da so otroci vedno prve in še bolj izrazite žrtve siromaštva, socialne izključenosti, diskriminacije in nasilja. Težnje v današnji družbi, ki zavračajo ali zmanjšujejo pomen spoštovanja človeškega dostojanstva za vse, pomen solidarnosti, človečnosti, ki poveličujejo represijo kot odgovor na vse družbene izzive, predstavljajo resno grožnjo ne brezskrbnosti, ampak varnosti in prihodnosti nas vseh, še posebej otrok. Za to imamo posebno odgovornost tisti, ki danes nismo več otroci, zato naj končam z enim od mojih zaključnih stavkov iz Sreče na vrvici "Ta stari ste krivi".

Tadej Čater


Tudi Sreča na vrvici ni film o brezskrbnem otroštvu, ampak zgodba o prijateljstvu, o ljubosumju, o ljubezni, o zaupanju in razočaranju, predvsem nad odraslimi. To ni brezskrbnost, to je življenje. Otrokom ne moremo odmisliti vseh stisk, lahko pa smo pozorni in prisotni, ko so z njimi soočeni in nas potrebujejo.

Skrb je normalna reakcija vsakega človeka, je del naše osebnosti, ne glede na starost. Potrebujemo spoštovanje otrokove osebnosti, sprejemanje dejstva, da tudi otroke lahko, in dejansko jih, pogosto težijo skrbi, in da se moramo na to ustrezno odzvati.

Težnje v današnji družbi, ki zavračajo ali zmanjšujejo pomen spoštovanja človeškega dostojanstva za vse, pomen solidarnosti, človečnosti, ki poveličujejo represijo kot odgovor na vse družbene izzive, predstavljajo resno grožnjo ne brezskrbnosti, ampak varnosti in prihodnosti nas vseh, še posebej otrok.

Bil je kakšno leto starejši, kakšen centimeter manjši, a rojen vodja, z avtoriteto in smislom za humor. S svojim šoštanjskim naglasom nas je precej zabaval, malo smo se ga pa tudi bali. Kot v filmu.

O soigralcu Mitji Tavčarju