Igralec Saša Tabaković v vlogi Josipa Ipavca. Foto: Televizija Slovenija/Željko Stevanić
Igralec Saša Tabaković v vlogi Josipa Ipavca. Foto: Televizija Slovenija/Željko Stevanić

Predpremierna projekcija glasbeno-dokumentarnega filma Josip Ipavec, slovenski Mozart se je sredi oktobra zgodila v Ipavčevem kulturnem centru v Šentjurju, premierno pa si ga bo mogoče ogledati danes, 2. novembra ob 20.50, na Televiziji Slovenija 1.

V Sloveniji je leto 2021 razglašeno za leto Josipa Ipavca v poklon 100-letnice njegove smrti. Foto: Wikipedia
V Sloveniji je leto 2021 razglašeno za leto Josipa Ipavca v poklon 100-letnice njegove smrti. Foto: Wikipedia

V osrčju štajerskih gričev, med makom in domačijami
Ustvarjalci filma so sporočili, da so "v osrčju štajerskih gričev, med makom in domačijami iskali sledi slovenskega skladatelja Josipa Ipavca, avtorja prvega slovenskega baleta Možiček in opere Princesa Vrtoglavka. Svoja dela je skladatelj nenehno prepletal z ljubeznijo do narave, domovine in slovenskega jezika."

Glasbeno-dokumentarni film med drugim bogatijo igrani prizori in televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov občine Šentjur ter učenk Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar.

Kot povezovalec nastopa Saša Tabaković v vlogi Josipa Ipavca. V filmu Ipavčevo glasbo izvajajo tudi številni drugi glasbeni umetniki in ansambli, in sicer Bernarda Fink, Kitarski orkester Glasbene šole Šentjur, Simfonični orkester RTV Slovenija, Ciril Škerjanec, Aci Bertoncelj, Anthony Spiri, učenec Glasbene šole Šentjur Timon Jelen in Uroš Eferl.

Življenjsko in glasbeno pot Josipa Ipavca so v filmu orisali Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič.

Josip Ipavec se je rodil leta 1873 v Šentjurju in v Gradcu doštudiral medicino. Sprva je služboval na Dunaju, zatem je kot vojaški zdravnik krajši čas deloval v Zagrebu, nato pa prevzel očetovo prakso v Šentjurju. V Gradcu se je učil tudi glasbene teorije in na Dunaju instrumentacije, prva glasbena znanja pa je že pred tem pridobival v družinskem krogu in lokalnem okolju. Takrat je tudi že začel skladati.

Ob 100. obletnici smrti Josipa Ipavca: Josip Ipavec, slovenski Mozart, glasbeno-dokumentarni film

Baletna pantomima Možiček
V Celju se je seznanil z baritonistom in kasnejšim koncertnim pevcem Leonom Lülekom, za katerega je nato napisal več samospevov na nemška besedila. Lülek jih je po podatkih leksikona pel na koncertih na Dunaju, v Berlinu, Bruslju in nazadnje v ZDA.

Josipa Ipavca je za slovenskega Mozarta v svoji istoimenski knjigi, ki je letos izšla pri založbi Beletrina, označil tudi Igor Grdina. Foto: Založba Beletrina
Josipa Ipavca je za slovenskega Mozarta v svoji istoimenski knjigi, ki je letos izšla pri založbi Beletrina, označil tudi Igor Grdina. Foto: Založba Beletrina

V Gradcu je kot skladatelj in pevovodja sodeloval v akademskem pevskem društvu Triglav in uglasbil balado Trije vojaki za bariton solo ob spremljavi klavirja ter skladbo za moški zbor Imel sem ljubi dve. Tudi baletno pantomimo Možiček, ki velja za prvo slovensko delo te vrste, je ustvaril v Gradcu leta 1900, leto kasneje jo je za klavir izdal znani slovenski založnik Lavoslav Schwentner, navaja Slovenski biografski leksikon.

Slovenski Mozart, knjiga Igorja Grdine

Enodejanko so po podatkih leksikona večkrat izvajali tako v Gradcu kot v Mariboru, Ljubljani, Celovcu, Olomucu, Novem mestu in drugje. Kot je leta 2018 ob predstavitvi svoje knjige Baleti slovenskih skladateljev ‒ od Možička do baletnega Fausta povedal poznavalec te umetnosti Henrik Neubauer, je bil prav Možiček od vseh slovenskih baletov najpogosteje izvajan ‒ naštel je kar 32 različnih premierskih uprizoritev različnih koreografov. Po Neubauerjevih besedah ga je Ipavec ustvaril 18 let pred ustanovitvijo prvega slovenskega poklicnega baletnega ansambla, ki je po prvi svetovni vojni začel delovati v Ljubljani in ga je že v prvih letih uvrstil na svoj spored.

Opera s premiero osem desetletij po nastanku
Glavnino Ipavčevega ustvarjanja sicer predstavljajo samospevi na nemška besedila in orgelske skladbe, njegovo najobsežnejše delo pa je komična opera Princesa Vrtoglavka z libretom Mare Čop-Berksove. Končal jo je leta 1910, a v času njegovega življenja ni dočakala uprizoritve. Krstno so jo uprizorili šele konec 90. let preteklega stoletja.

Josip Ipavec je imel večjo in temeljitejšo glasbeno izobrazbo od svojega očeta Gustava (1831‒1908) in strica Benjamina Ipavca (1829‒1908) ter "bi gotovo napisal lepa dela, če ne bi dolgotrajna bolezen začela tako zgodaj spodjedati njegovo mlado življenje". To se je začelo kmalu po njegovi vrnitvi v Šentjur, kjer je po dolgi bolezni umrl 8. februarja 1921, še navaja Slovenski biografski leksikon. Njegova smrt pa je "simbolično sklenila ero Ipavcev, ki so zaznamovali štajerski glasbeni in politični univerzum druge polovice 19. in prve petine 20. stoletja".

Josip Ipavec, tragični junak slovenske glasbe