"Lastovka slovenske popevke", "žametni glas iz Koštabone", "najboljša slovenska pevka vseh časov" in še kaj je bilo v preteklosti že napisanega. A, roko na srce, prepogosto zlorabljena krilatica je tukaj na mestu: Elda Viler je legenda. Primadona iz časov, ko so naša pevska imena nekaj štela tudi zunaj meja domovine.

Včasih ni bilo treba, da si bila ne vem kako dobro videti – no, koristilo je že: Majda Sepe je bila denimo božanska. Leta 1964, ko sem na festival prišla z njo odpet pesem S teboj, me je prišla objet ter mi stisnit roko. "Oh, če bi jaz imela tvoj glas!", mi je takrat rekla. "Ti imaš pa tako lep stas," sem ji odgovorila. Videz je bil seveda pomemben, a ni štel toliko kot interpretacija.

Mož me je večkrat prosil, naj kaj zapojem, pa nisem mogla. Ko se prenehaš ukvarjati z glasbo, prenehaš vaditi, prideš iz forme in si preprosto ne želiš več. Nato pa je začela peti ona (pokaže na Ano, ki vneto kima); ko je začela peti moje komade in mi govorila:"Mama, ti si bila najboljša!", sem začela spet peti.

Leta 1997 je minevalo trideset let, odkar sem na Slovenski popevki zmagala s pesmijo Mojmirja Sepeta Vzameš me v roke, in hoteli so, da bi jo odpela ob jubileju vikrške policije. Dirigent Milivoj Šurbek me je prišel štirikrat prosit in šele četrtič sem privolila. Za tisti nastop sem res dala vse od sebe. Takrat smo se dogovorili, da bo nastop interen, a je prišel na televizijo in tako se je (spet) začelo.

S torkovim koncertom zaznamujete 50 let od svojega prvega nastopa v javnosti. Vas glasba in petje navdajata z enakimi občutki kot takrat?
Še z večjimi, bogatejšimi čustvi. Zdaj je vsaka pesem, ki sem jo delala, povezana z Aninim očetom. To je bilo moje življenje; moje življenje je pesem.

Vinko Horvat, ki me je leta 1962 povabil v Portorož, snemat za Radio Ljubljana - tam sem spoznala svojega bodočega moža, ki je igral klavir v obalnem orkestru -, mi je govoril: "Če boš pevka, boš imela čudovito življenje, vsi se ti bodo klanjali ..." Seveda sem hotela nadaljevati. "Kaj si ti tjepana - to pomeni usekana - mi smo kmetje, nimamo glasbene izobrazbe," sta mi govorila starša, a me nista odvrnila. Silne težave pa sem imela, ko sem začela peti v slovenščini (doma smo peli večinoma italijanske pesmi). Tako široke vokale sem pela, tako zanič je bilo! (smeh) A sem se naučila: leta pozneje so me ljudje hvalili, kako dobro pojem istirske pesmi, ker niso vedeli, da sem po poreklu šavrinka (slovenska Istranka, op. n.), kot mi rečemo.

Bi radi s koncertom tudi dokazali svojim nekdanjim nasprotnikom, da ste vendarle vi tisti, ki se poslednji in najslajše smeje?
Ne, niti najmanj. Vse je pozabljeno in oproščeno. Nihče več ni kriv: ne jaz, ne oni, ne Bog (smeh). To je bil pač skupek dogodkov. Ko sem iz šavrinskega naselja prišla v Ljubljano, sem bila zelo skromna in zmedena – a vedela sem, kaj hočem. Nisem si drznila parirati ne Majdi ne Marjani, niti do kolen jima nisem segala. Druge pevke so mi večkrat polagale na srce: "Elda, bodi to, kar si." Ampak to ne gre kar čez noč in različni glasbeniki so mi ogromno pomagali z vajami in s pohvalami, da sem se še bolj vžgala za petje.

Če se ozrete nazaj na svojo kariero – je kaj, kar bi storili drugače?
Je ne regrette rien! Je že moralo tako biti, sicer ne bi zrasla iz križevih korenin. Iz križev in težav se učimo, da smo boljši in plemenitejši ter da naposled tudi umremo lažje.

Ana Jurc