Film je zelo ohlapno zasnovan na resnični zgodbi – ali pa vsaj na resničnem fenomenu. Na Poljskem menda precej pogosto razkrinkajo posameznike, ki se pretvarjajo, da so duhovniki. Foto: Kinodvor
Film je zelo ohlapno zasnovan na resnični zgodbi – ali pa vsaj na resničnem fenomenu. Na Poljskem menda precej pogosto razkrinkajo posameznike, ki se pretvarjajo, da so duhovniki. Foto: Kinodvor

Mednarodno priznani in znani sodobni poljski režiserji, kakršna sta Pawel Pawlikowski (Ida, Hladna vojna) in Małgorzata Szumowska (Telo), s svojimi filmi do neke mere utrjujejo podobo Poljske kot ultrakonzervativne dežele, ki se ni sposobna spoprijeti s potlačenimi zgodovinskimi travmami. Jan Komasa se z dramo, ki je letos Poljski prinesla nominacijo za mednarodnega oskarja, ne odmika drastično od teh tirnic (močno uporablja versko ikonografijo) – a obenem je Corpus Christi presenetljivo duhovit film, ki kljub težki temi nikoli ne zapade v fatalističen obup.

Scenarij, ki ga podpisuje Komasov stalni sodelavec Mateusz Pacewicz, nas takoj na začetku popelje na kraj, ki se na trenutke zdi zapuščen od Boga: v turobno poljsko poboljševalnico, natrpano z žilavimi, mrkimi fanti, ki so v očeh sistema že "zgube", še preden so se njihova življenja sploh dobro začela. A kariera v lesni industriji, za katero jih usposobljajo v zavodu, ni za vsakogar – to je še posebej jasno, ko spoznamo Daniela (Bartosz Bielenia). Medtem ko je pri maši v zavodu, mu obraz preveva izraz skoraj angelskega miru in zanosa. Sanja o tem, da bi vstopil v semenišče, a sicer priljudni duhovnik (Lukasz Simlat) njegove sanje zatre v kali: cerkvena kariera je za fante s prestopniško preteklostjo nedostopna. Njegova edina karierna perspektiva je žagarski obrat na meji s Slovaško.

Daniel se zbliža z Elizo (Eliza Rycembel), ki je v tragični prometni nesreči izgubila brata. Foto: Kinodvor
Daniel se zbliža z Elizo (Eliza Rycembel), ki je v tragični prometni nesreči izgubila brata. Foto: Kinodvor

Ko prispe v mali kraj, kjer naj bi se začel preostanek njegovega življenja, se Daniel ustavi v tamkajšnji cerkvi. Edini faranki v prostoru se impulzivno zlaže, da je duhovnik – in od tega trenutka naprej se domine podirajo same. Tamkajšnji župnik "kaplana Tomaža" sprejme brez pretiranih sumov in vprašanj, predvsem zato, ker bi se rad za škofovim hrbtom izmuznil na odvajanje od alkohola. Še preden se dobro zave, kaj se je zgodilo, ima Daniel v rokah vajeti majhne vaške skupnosti. Fant ima prirojen dar za nastopanje in njegove maše kmalu zvabijo v cerkev tudi prej apatične vaščane.

Čeprav se je njegov staž začel kot panično reševanje lastne kože, pa Daniel kmalu postane tudi čustveno vpleten; očitno je, da je skupnost še vedno globoko prizadeta zaradi prometne nesreče pred letom dni, v kateri je umrlo šest najstnikov iz okolice. Žena voznika v drugem avtomobilu, ki je bil (domnevno) kriv za nesrečo, je tarča zlorab in žrtev marginalizacije – in to seveda vrlih faranov, ki se imajo za pobožne in dobre ljudi. Čeprav je prejšnji duhovnik skušal tragedijo pomesti pod preprogo, Daniel instinktivno – in po zaslugi terapevtskih delavnic v zavodu – razume, da si brez katarze in sprave vas nikoli ne bo mogla povrniti čustvenega ravnotežja.

Corpus Christi med drugim opozarja tudi na to, s kakšno lahkoto so ljudje pripravljeni verjeti karizmatičnim voditeljem. Foto: Kinodvor
Corpus Christi med drugim opozarja tudi na to, s kakšno lahkoto so ljudje pripravljeni verjeti karizmatičnim voditeljem. Foto: Kinodvor

Daniel kot (skrivni) avtsajder in nekonvencionalna cerkvena figura je za Komaso priročen način, da opozori na nevidne, a tektonske spremembe v poljski biti: nekoč globoko verne skupnosti so danes razočarane in cinične tako v odnosu do cerkvenih kot tudi do političnih avtoritet.

Jan Komasa o izhodiščih za film:
Jan Komasa o izhodiščih za film: "Ne vem, ali je nezmožnost premakniti se naprej značilna za Poljsko, nedvomno pa je pri nas zelo navzoča. Radi razkazujemo svoje rane. To nas poganja in nam daje identiteto. Kdo lahko namreč temu zares nasprotuje? Takoj bi bil označen za brezčutnega izdajalca." Foto: Kinodvor

Daniel že z najmanjšo mero osnovne človeške topline, empatije in zanimanja za bližnjega vnese svež veter v vas, ki je bila dolga leta navajena brezosebnega žebranja s prižnice. Toda kako se to sklada s tem, da Daniel ni to, za kar se predstavlja? Naj torej zaključimo, da sta prevara in odvračanje pogleda od zelo očitne resnice nujna za ohranjanje duhovnega miru in sloge v skupnosti? Danielov "greh" bo prišel na dan, kot je v takih situacijah pač neizogibno: bo skupnost to kristusovsko figuro (aluzija je očitna) pribil na križ ali bo pokazal usmiljenje do nje?

S temi in podobnimi razmisleki film pogosto zaide na mejo patosa, a ga z roba vedno znova potegne Bielenieva zadržana igra. Notranje vrenje zna nakazati zgolj s svojim predirljivim pogledom, brez pretiranih sredstev: ves čas je jasno, da na plečih nosi težko breme, ki se bo razkrilo šele proti koncu. Tragično razsežnost mu daje njegova moralna upravičenost do novega začetka, nove priložnosti za boljše življenje – priložnosti, ki je seveda nikoli ne bo dobil. Bielenia ima tudi zasluge, da težke teme zločina in kazni, odpuščanja, vere in žalovanja ne zadušijo vse svetlobe v zgodbi.

V najboljših trenutkih Corpus Christi ni samo prilika o skesanem grešniku, ampak karakterna študija posameznika v trku s skorumpiranimi posvetnimi in cerkvenimi institucijami. Hermetični svet, v katerega je Komasa postavil svojo zgodbo, je od našega vsakdana še dodatno ločen z barvno paleto zatemnjenih odtenkov sive in zelene.

Ocena: 4-