In to že od samega nastanka sedme umetnosti. Prvič se je namreč božični večer s pridnimi otroki, dimnikom, darili in seveda Božičkom na gibljivih slikah pojavil že daljnega leta 1898, le tri leta po uradnem začetku štetja let zgodovine filma. Zanimivo je, da 125 let pozneje božični filmi v svojem najglobljem bistvu niso prav nič drugačni od tedanjega tehnološkega presežka britanskega izumitelja Georgea Alberta Smitha, saj kljub vsebinski, žanrski in izvedbeni raznovrstnosti pravzaprav vsi želijo le eno: čim bolje pričarati čarobnost božičnega časa.

Tudi norveški Medvedkov božični čudež, posnet po knjižni predlogi in pomaknjen v neke prejšnje čase počasnejšega življenjskega tempa in preprostejših, a morda prav zato večjih otroških želja, meri predvsem na občutek domačnosti, praznično toplino in na male čudeže, ki jih napaja otroška domišljija. Deklica Manca jih vidi povsod – smreke v gozdu ji same povedo, katera bi rada postala božično drevesce, na poteh po vasi jo spremljajo troli in škrati, plišasti medvedek na božičnem sejmu je čisto zares premaknil glavo! Seveda tega ni opazil nihče drug, a Manci se to sploh ne zdi pomembno in tega medvedka prav zares želi zadeti na kolesu sreče, pa čeprav mora zato pospraviti celo svojo razmetano sobo. Medvedek, željan pustolovščin, pa ima popolnoma drugačne načrte in šele Božiček lahko nazadnje poskrbi, da se božični večer kljub skorajšnji mali katastrofi na koncu vendarle srečno izteče.

Režiserka Andrea Eckerbom, ki ji božične teme niso tuje, saj smo si lahko pred dvema letoma pri nas ogledali tudi njen prvenec Pozabljeni božič, je dobršno mero pozornosti namenila tudi drugim članom Mančine družine, ki se med seboj prav lepo dopolnjujejo: razmišljujoči bratec, ki dvomi o vsem, celo o obstoju Božička, je pravo Mančino nasprotje, prav tako so starši večkrat na različnih bregovih, zelo razumevajoča mama in prav malo razumevajoči oče. A kar je najpomembnejše in tudi eno od glavnih sporočil filma – vsi znajo priznati napake in se zanje tudi opravičiti.

V poplavi božičnih filmov, ki so nov zagon dobili v devetdesetih letih ob razmahu videokaset, današnji ponudniki pretočnih vsebin pa ga le še uspešno razpihujejo, je velikokrat težko izbrati takšnega, ki otrok ne podcenjuje, ni moralističen in niti ni kičast do onemoglosti. Medvedkov božični čudež se je vsemu temu uspešno izognil, poseben čar pa si ga je ogledati v zatemnjeni in vedno tudi malo čarobni kinodvorani.

Iz oddaje Gremo v kino.