Deklica in robot sta na misiji, da rešita dekličino vesoljsko družino. Foto: Kinodvor

Za deklico Uno, glavno junakinjo izredno simpatične hrvaške koprodukcijske znanstvenofantastične pustolovščine Moj dedi je padel z Marsa, ki je te dni prišla na sporede naših kinematografov, pa je to čista resnica.

Uninemu dedku je glas posodil Radko Polič. Foto: Kinodvor

Neke noči Una namreč opazi, da so njenega ljubljenega dedka ugrabili vesoljci – oziroma se tako vsaj zdi. Med iskanjem, ki se sprevrže v napeto pustolovščino Spielbergovega kova, Una odkrije tudi majhnega nekoliko tečnega vesoljskega robota Doda in kljub prvotnemu nezaupanju se med njima splete trdno zavezništvo, še več, postaneta prava "frenda", kot pravi Una. Prijatelji so namreč tisti, ki pridejo na tvoj rojstni dan in ti ne speljejo pred nosom ljubezenske simpatije, in takih ljudi Una, ki se bolje počuti v dedkovi družbi kot med sošolci, nima prav veliko, zato ta pustolovščina zanjo – in posledično seveda tudi za gledalce – kaj kmalu preraste v intenzivno čustveno doživetje, polno že rahlo pozabljenih vrednot.

Režija se ravno prav zgleduje po legendarnem E. T. vesoljčku in še nekaterih drugih tovrstnih filmih. Foto: Kinodvor

Scenarij po knjižni predlogi Irene Krčelić sta napisala Pavlica Bajsić in Branko Ružić, režije, ki se očitno, a tudi ravno prav zgleduje po legendarnem E. T. vesoljčku in še nekaterih drugih tovrstnih filmih, pa sta se lotila Dražen Žarković in Marina Andree Škop. Kot sta zapisala, sta v današnjem svetu, ki slavi individualizem, želela pokazati moč ljubezni in prijateljstva in to se jima je skoraj spotoma in povsem nepretenciozno tudi izvrstno posrečilo. Pri tem je eno pomembnejših vlog odigral hrvaški jezik, v katerem marsikateri morebitno preveč patetičen trenutek izzveni pristno in se tako izogne pasti izumetničenosti, dialogi pa ostanejo sveži, naravni in ponekod celo izrazito sočni. Prav taka je tudi izvrstna igralska zasedba na čelu z odločno trinajstletno Lano Hranjec, ki je morala v interakciji s simpatičnim robotskim soigralcem – glas mu je posodil eden najvidnejših hrvaških igralcev Ozren Grabarić – uporabiti tudi zelo veliko domišljije, saj je mali Dodo zares oživel šele v postprodukciji.

Moj dedi je padel z Marsa je prvi pravi hrvaški fantastično-pustolovski film za mladino po osamosvojitvi in že zato vreden prav posebne pozornosti in pohvale. A ustvarjalci, med katere sodita tudi naš igralec Radko Polič, ki je posodil glas Uninemu dedku, in ena izmed producentk Ida Weiss, se niso zadovoljili samo s tem, temveč so ustvarili izjemno simpatično, razigrano in duhovito filmsko pustolovščino, ki tako rekoč mimogrede dregne še v temo vrstniškega nasilja in medgeneracijskega sodelovanja. Pozabili niso niti na posrečene oznake sodelujočih pri filmu, ki v odjavnih napisih še posebej razveselijo najvztrajnejše gledalce.

Igor in Rosa; 22. festival slovenskega filma; Moj dedi je padel iz Marsa