Film je nominiran za šest oskarjev: za najboljši film, za najboljšega igralca v glavni vlogi in igralko v stranski vlogi, za montažo, prirejeni scenarij in scenografijo. Letos je že dobil dva nagradi bafta, za glavno moško vlogo in za scenarij. Foto: IMDb
Film je nominiran za šest oskarjev: za najboljši film, za najboljšega igralca v glavni vlogi in igralko v stranski vlogi, za montažo, prirejeni scenarij in scenografijo. Letos je že dobil dva nagradi bafta, za glavno moško vlogo in za scenarij. Foto: IMDb
Recenzije oskarjevskih nominirancev 2021

Anthony (Anthony Hopkins) je uglajen, ponosen star gospod. Živi sam v svojem razkošnem londonskem stanovanju, v družbi knjig, klasične glasbe in modro-sivih odtenkov notranje opreme. Svojemu udobnemu upokojenskemu življenju se niti slučajno ne namerava odpovedati. Hčerka Anne (Olivia Colman) potrpežljivo pazi zanj, pa čeprav starec grobo zavrača njeno skrb in trdi, da je z njim vse v najlepšem redu. (Občutek dobimo, da je bil do svoje hčerke od nekdaj osoren, nepopustljiv.) Seveda tudi slučajno ni vse v redu: Anthony nepovratno drsi v demenco, kar ga navdaja s strahom, zmedenostjo in jezo. Mirno udobje zrelih let se zanj postopoma spreminja v kaotičen labirint neznanih obrazov in situacij, iz katerega se ne zna več izmotati. Anthony je čista poosebitev nezanesljivega pripovedovalca.

Oče, ekranizacija istoimenske gledališke predstave Francoza Floriana Zellerja (ki je film tudi režiral), je na prvi pogled absolutno konvencionalna "vaba za oskarje", dostojanstvena in ganljiva drama o umrljivosti in vzdržljivosti človeškega duha; v vsaki sezoni nagrad se vsaj en film iz te kategorije prebije med favorite (Oče je nominiran za šest oskarjev, tudi za najboljšega igralca, prirejeni scenarij in seveda za najboljši film). V skladu z dramsko predlogo tudi filmski Oče temelji predvsem na dialogih, dogajanje pa je ves čas omejeno na iste štiri stene.

Florian Zeller je scenarij napisal z Anthonyjem Hopkinsom v mislih (zato je protagonistu tudi ime Anthony). Če igralec vloge ne bi sprejel, bi film posnel v francoščini in s francosko zasedbo. Foto: IMDb
Florian Zeller je scenarij napisal z Anthonyjem Hopkinsom v mislih (zato je protagonistu tudi ime Anthony). Če igralec vloge ne bi sprejel, bi film posnel v francoščini in s francosko zasedbo. Foto: IMDb

Konvencionalni začetek peripetije se tako sklada z našimi pričakovanji: Anne, ki je zelo očitno na robu z živci, okara priletnega očeta, ki je s svojo ljudomrznostjo odgnal še eno negovalko; sama ne bo mogla skrbeti zanj, ker se v kratkem seli k novemu partnerju v Pariz. A počasi se gledalcu – tako kot Anthonyju – začnejo izmikati tla pod nogami. Posamezni detajli razkošnega stanovanja se spreminjajo (mar ni bila nad kaminom slika?), sobe so kar naenkrat razporejene malo drugače. Smo še pri Anthonyju ali pa se je dogajanje preselilo v Annino stanovanje? V dnevni sobi je možak, ki pravi, da je njen mož (Mark Gatiss), a že dva prizora pozneje se pojavi popolnoma drug, agresivnejši moški (Rufus Sewell), ki se z Anne obnaša kot njen mož. Smo naredili preskok v času? Toda zakaj je zdaj tudi Anne čisto druga ženska (Olivia Williams)? Anthonyjeva zmeda se zdi popolnoma razumljiva. Stanovanje, ki se je na začetku zdelo kot karikatura filma Nore Ephron, postaja klavstrofobičen zapor. Delci pogovorov se ponavljajo, kot da smo za hip uzrli resnico Matrice. "Film o demenci" naenkrat ni več rahlo pokroviteljska melodrama, ampak psihološka srhljivka, ki se ne dogaja nekomu drugemu, ampak tudi nam samim.

Pripovedna struktura Očeta je eliptična, a protagonistova usoda se razpleta linearno, proti neizogibnemu koncu. K tonu tragedije največ pripomore prav ta občutek neizogibnosti. Foto: IMDb
Pripovedna struktura Očeta je eliptična, a protagonistova usoda se razpleta linearno, proti neizogibnemu koncu. K tonu tragedije največ pripomore prav ta občutek neizogibnosti. Foto: IMDb
Padati

Filmskih upodobitev demence je bilo že toliko, da smo začeli od žanra pričakovati čisto specifičen nabor situacij in likov (bolnik z izpadi vulgarnosti in jeze, plemenito trpeči negovalec ipd.): dober primer drame, ki do pičice sledi tem smernicam, je lanski režijski prvenec Vigga Mortensena, Padati. Taki filmi srce parajočo zgodbo radi lično končajo s poanto, da moramo ceniti življenje in vsak trenutek, ki ga lahko preživimo s svojimi bližnjimi. Redkokateri pa tako uspešno kot Oče prikaže, kako kruta, groteskna in razčlovečujoča izkušnja je demenca za tistega, ki jo doživlja, ne za njegovo okolico. Zdi se, kot da ti lastni možgani iz bežnih drobcev spominov ustvarijo čisto lasten, personaliziran krog pekla.

Lik Anthonyja je večplastna, vznemirljiva vloga, kakršno si igralci v zrelih letih lahko samo želijo – in Anthony Hopkins je izzivu absolutno kos. Igralec, ki je svojega oskarja dobil pred okroglimi tridesetimi leti (za srhljivko Ko jagenjčki obmolknejo), bi lahko v slogu Roberta De Nira počival na lovorikah svojega legendarnega statusa in si do smrti krajšal čas z zabavnimi, a nenapornimi nastopi (kakršen je bil tisti v Thoru). A v Očetu pokaže, da ni izgubil niti drobca svoje moči: ko je treba, zna biti šarmanten gospod, ki meša koktajle in se spogleduje z mladenkami, že v naslednjem trenutku pa na dan udarita njegova popadljivost in neizprosnost. Zavest, da se je huda stvar, ki se mu dogaja, v resnici že zgodila, je ves čas prisotna – njegovo življenje je že razpadlo. Ponosen človek, ki očitno nikoli ni maral prositi za pomoč, se zlomi kot nebogljen otrok, ker zmeda neznanega okolja zanj postane prenaporna. Hopkins nam v isti sapi pokaže "Anthonyja", kakršen je bil nekoč in kakršen je zdaj, ne da bi se film moral zateči k spominskim prebliskom.

83-letni Hopkins se v filmu z ogromno mero neposrednosti in ranljivosti spoprime z lastno minljivostjo. Foto: IMDb
83-letni Hopkins se v filmu z ogromno mero neposrednosti in ranljivosti spoprime z lastno minljivostjo. Foto: IMDb

Ciničen gledalec bi Očeta lahko odpisal kot skupek igralskih bravur, posnetih izrecno za oskarjevsko Akademijo, a zgolj zaradi Hopkinsove veščine film niti v enem samem trenutku ne deluje manipulativno ali neiskreno.

Tudi Olivia Colman zna Anne upodobiti brez svetniškega sija. Anthonyjeva hčerka ni samo priča postopnemu razkrajanju svojega očeta, ampak tudi glavna tarča njegove jeze in frustracij. Pod narejenim optimizmom, ki si ga vsako jutro pričara na obraz, lahko jasno začutimo potlačeno bolečino, pa tudi jezo. Scenarij ji pušča dovolj prostora, da ni samo shematiziran lik "uboge hčerke", a se nikoli v celoti ne nasloni na njen zorni kot – gledalec mora, hočeš nočeš, stopiti v Anthonyjeve čevlje; Zeller nam ne dovoli pobega v empatijo z Anne kot ključno poanto filma.

Film Oče je zastavljen kot nerešljiva uganka: gledalcu pokaže, kako strašljivo je biti ujet v labirintu brez izhoda. Obenem se ne zateka k cenenim "razkritjem": kmalu postane jasno, da nikoli ne bomo vedeli, kaj se v resnici dogaja (se Anne seli v Pariz ali ne? Je njenemu možu ime Jeffrey ali Paul in ali je na skrivaj res krut do Anthonyja?), ker v tem niti ni bistvo. Struktura zgodbe je logična nadgradnja tem, ki jih film raziskuje, ne pa enačba, ki bi jo gledalec moral rešiti.

Ocena: 4,5