Ed Sheeran v filmu nastopi kot nekakšna različica samega sebe – in zelo stoično prenaša vse šale na svoj račun. Filmski Ed Jacku prizna celo, da je
Ed Sheeran v filmu nastopi kot nekakšna različica samega sebe – in zelo stoično prenaša vse šale na svoj račun. Filmski Ed Jacku prizna celo, da je "Salieri njegovemu Mozartu". Foto: Kolosej

Yesterday ima preprosto in obenem fascinantno premiso: neuspešni kantavtor Jack (Himesh Patel) nekega dne sredi globalnega izpada elektrike pade na glavo. Zbudi se v bolnišnici – in v svetu, kjer ni očitno še nihče nikoli slišal za Beatle. Jack brez pretiranega omahovanja pograbi svojo priložnost za dosego slave in priznanja, ki ju je tako dolgo čakal: pesmi "fantastične četverice" po najboljših močeh rekonstruira in izvaja kot lastna avtorska dela. S to rdečo nitjo je prepletena romantična drama o protagonistovi dolgoletni najboljši prijateljici in menedžerki Ellie (Lily James), za katero kar naenkrat ni več prostora v Jackovem novem življenju snemalnih pogodb in razprodanih koncertov.

Film se dotakne tudi zanimive ideje – da je uspeh magična alkimija več elementov in da samo odlična glasba včasih ni dovolj, da bi se svet zaljubil vate. A te iztočnice ostanejo brez prave razrešitve. Foto: Kolosej
Film se dotakne tudi zanimive ideje – da je uspeh magična alkimija več elementov in da samo odlična glasba včasih ni dovolj, da bi se svet zaljubil vate. A te iztočnice ostanejo brez prave razrešitve. Foto: Kolosej

Zdi se, da je stari maček romantične komedije, scenarist Richard Curtis, na nekem razpotju ubral pot, ki mu je bila bolj domača. Namesto da bi izkoristil zanimivo iztočnico za razmislek o tem, kako definiramo slavo in kaj ji v resnici sploh botruje, ga zanima predvsem romantična pravljica o tem, če in kako se Jack in Ellie naposled zaljubita. In kje je v vsem tem prostor za Beatle, se boste mogoče vprašali. Drobci njihove glasbe so natrošeni skozi celoten film, a se pesmi v nobenem trenutku na ravni pomena ne povežejo z zgodbo. Beatli so bili dobesedno reducirani na glasbo v ozadju; Paulovi in Johnovi verzi Jacku nikoli ne ponudijo kakega globljega uvida v težave, ki ga tarejo. Pa bi četverica iz Liverpoola verjetno vedela kaj o razklanosti med globalno slavo in željo po tihem družinskem življenju. In kar je še huje: Curtisa niti malo ne zanima razmislek o tem, kako drugačen bi bil danes svet, če ne bi nikoli nihče vedel za Ringa, Georgea, Paula in Johna.

To, da bi namesto Coca Cole vsi pili Pepsi, je ena od lenih šal v Yesterday – pa tudi Oasis očitno nikoli ne bi obstajali. A Coldplay bi še vedno posneli Fix You in celo Ed Sheeran bi imel točno take pesmi na akustični kitari, kot jih dejansko ima. Mar ne bi Sheeranova glasba v svetu brez Beatlov zavila v etno ali rock ali v kako čisto tretjo smer? Katero pesem smo vsi prepevali leta 1995, če to očitno ni bil Wonderwall? S takimi vprašanji interne logike scenarij ne izgublja časa. Primerjava med vzporednima resničnostma, ki ju ponuja Yesterday, pokaže predvsem, da Beatli ... niso zares vplivali na sodobno popkulturo, kaj šele na druge razsežnosti družbe (pa čeprav večkrat eksplicitno zatrdi, da so "največji bend, kar jih je kdaj bilo"). Občutek imam, da to ni bilo sporočilo, ki ga je režiser Danny Boyle hotel poslati v svet ravno v času, ko so ljudje obsedeni s poveličujočimi biografijami glasbenih legend (Bohemian Rhapsody, Rocketman).

Za potrebe filma je studio odkupil pravice za uporabo dvajsetih pesmi Beatlov; v končnem izdelku jih lahko slišimo 17. Foto: Kolosej
Za potrebe filma je studio odkupil pravice za uporabo dvajsetih pesmi Beatlov; v končnem izdelku jih lahko slišimo 17. Foto: Kolosej

In če je že padla odločitev, da bo v ospredju ljubezenska zgodba, bi pomagalo, če bi bilo med protagonistoma vsaj kaj kemije. Tako Himesh Patel kot Lily James sta v svojih vlogah dobra, a v resnici sta velik del filma ločena in še tisti prizori, v katerih sta skupaj pred kamero, niso ravno naelektreni. Štorasto motoviljenje v slogu Hugha Granta ni več enako očarljiv ali zanimiv pristop kot v zgodnjih devetdesetih. Skupne preteklosti glavnih likov se spominjamo samo z Jackovega zornega kota – Ellie v zgodbi nikoli ne dobi svojega glasu ali kakršne koli osebnostne lastnosti/zanimanja/dogodivščine, ki ne bi bila povezana z njeno koprnečo ljubeznijo do Jacka. To gre tako daleč, da se nikoli ne vprašamo, kako se Ellie sploh spominja njunega prvega, za ves nadaljnji odnos ključnega srečanja – bilo je namreč, ko je Jack na šolskih karaokah odpel Woderwall. Ampak Ellie ne ve, da je ta pesem sploh kdaj obstajala! Scenarij je na njeno plat zgodbe dobesedno pozabil.

Shematičnost in dvodimenzionalnost glavnega ženskega lika ni za filme Richarda Curtisa nič novega (Štiri poroke in pogreb, Notting Hill itd.), a tokrat spodjeda temelje samega filma. (Nič boljši ni lik dežurne čarovnice Deborah, a ima človek vsaj občutek, da se Kate McKinnon zabava v vlogi cinične, pohlepne losangeleške menedžerke.) Morda se zdi iskanje lukenj v izmišljeni zgodbi jalovo početje, a Yesterday je šolski primer tega, kaj se zgodi, če se vsi elementi podredijo karikirani sentimentalnosti in izsiljeni nostalgiji – Curtisov pečat na končnem izdelku je tako močan, da je Yesterday skoraj neprepoznaven kot film Dannyja Boyla.

Hamish Patel je v filmu sam odpel vse svoje nastope - prav tako je sam igral na klavir in na kitaro. Foto: Kolosej
Hamish Patel je v filmu sam odpel vse svoje nastope - prav tako je sam igral na klavir in na kitaro. Foto: Kolosej

Yesterday prav tako skoraj v celoti preskoči vprašanje, za katerega bi pričakovali, da bo v ospredju Jackove zagate: v kolikšni meri je njegovo početje plagiat? Najlažji odgovor je, da je Jack seveda plagiator – a po drugi strani brez njega glasba Beatlov sploh ne bi več obstajala. Ali morda torej sebe razume kot nosilca poslanstva in varuha kulturne dediščine? V tem primeru bi verjetno kdaj komu vsaj omenil Lennona in McCartneyja. Če pa ga, nasprotno, zanima le najkrajša mogoča pot do uspeha, zakaj ga tako zelo muči odstopanje od izvirnikov? Zakaj mu je nerodno, da je studio refren "Hey Jude" spremenil v množicam razumljivejši "Hey Dude"? Ker se ne more natančno spomniti celega besedila o osamljenih dušah v pesmi Eleanor Rigby, to pesem preprosto izpusti s svojega novega repertoarja. Kaj se ne bi bilo skoraj nemogoče upreti skušnjavi, pri nekaterih besedilih ali akordih "popraviti" Johna Lennona – ali pa vsaj pesmim dodati kak osebni pečat, še posebej, ker je tudi sam tekstopisec? Tako pa Jack na poti na koncert v Rusiji preprosto "zloži" pesem Back To The USSR, ne da bi ga čudaška anahroničnost besedila vsaj malo skrbela.

"Ellie" v filmu je ime menda dobila prav po Eleanor Rigby, pesmi, ki se je Jack nikakor ne more natančno spomniti. Foto: Kolosej

Če vas bo, tako kot mene, skoraj dve uri mučila tesnoba zaradi tega, kdaj in kako se bo laž vendarle razkrila, bo to brezplodno tuhtanje. Curtis in Boyle z mahinacijo tipa deus-ex-machina našega junaka odvežeta vse krivde. Tudi če ga je trla slaba vest, je bilo to povsem nepotrebno, da bizarno stoične reakcije Jackovih najbližjih niti ne omenjamo.

V časih, ko pogosto omalovaževani žanr romantične komedije – predvsem po zaslugi Netflixa – doživlja svojevrstno renesanso, ni več dovolj, da se stari mački naslonijo na trop nesebične, svetniške lepotice, zaljubljene v dobrodušnega zmedenca, ki tega niti ne opazi. Tako kot pri Jackovih rekonstrukcijah največjih klasik v zgodovini popa tudi tukaj nekaj manjka. Kanček iskrenosti, recimo. A vsaj veličine pesmi In My Life ne pokvari niti povprečna izvedba.

Ocena: 3-; piše Ana Jurc