Svoj literarni talent je Vojnović javnosti pokazal leta 1998, ko je v samozaložbi izdal svojo prvo pesniško zbirko Lep je ta svet, slavo pa mu je prinesel njegov roman z naslovom Čefurji raus! Foto: Nada Žgank
Svoj literarni talent je Vojnović javnosti pokazal leta 1998, ko je v samozaložbi izdal svojo prvo pesniško zbirko Lep je ta svet, slavo pa mu je prinesel njegov roman z naslovom Čefurji raus! Foto: Nada Žgank

S pručke ob postelji, ki je dedku služila kot nočna omarica, sem vzel knjigo in jo odprl na mestu, kjer je bil med strani zataknjen kos časopisnega papirja. Vselej mu je bilo žal usnjenih, bombažnih ali papirnatih označevalcev, ki so zato namesto v knjigah trohneli po nepospravljenih predalih in drugih razdejanih kotičkih njegove hiše ...

Goran Vojnović; Figa
Figa je roman prepletajočih zgodb o Aleksandru in Jani, Vesni in Safetu, pa Jadranu in Anji. In drugih. A predvsem o Jadranu, ki iz mozaika zgodb, sestavlja veliko zgodbo povezav med njimi, da bi razumel svojo. Foto: Založba Beletrina
false
Z Vojnovičem se je pogovarjala Jedrt Jež. Foto: Nada Žgank

Ko sem jo na skrivaj opazoval med poukom in si zamišljal, kako sediva na klopci pred šolo in se poljubljava, sem mislil, da ji bo najteže priznati, da sem zaljubljen vanjo, da je te besede nemogoče izgovoriti.

Goran Vojnović; Figa
Pogovor s pisateljem , režiserjem in scenaristom je v Vodnikovi hiši vodila Jedrt Jež Furlan. Foto: vodnikova-domacija.si

Vojnovićev tretji roman Figa je marsikdo označil kot zrelo pisanje, torej odraz zrelosti pisatelja. Na to pisatelj sam odgovarja, da ne ve natačno, ali je "to le lepša beseda za to, da si se postaral", kar malo sumi, da je torej "tako kot figa, ki je samo še za pojest ali pa za stran, zrel avtor samo še za na polico in nagrado za življenjsko delo". In dodal, da mu to veliko pove tudi o njegovih prejšnjih delih, "ki so bila očitno nezrela". Ne glede na šaljiv ton, pa je Vojnović dejal, da je glavni lik njegovega najnovejšega romana Jadran precej bolj zrel in manj naiven kot prejšnja dva. Roman se začne v letu 1955 in se od tam preplete v sedanjost, pripoveduje pa zgodbo treh parov, družinsko zgodovino, ki so jo na tak ali drugačen način, poleg osebnih okoliščin, v marsičem determinirali tudi zgodovinski dogodki.

Avtobiografski drobci
Na vprašanje, koliko je v romanu avtobiografskega, Vojinović odgovarja, da precej. "Lika, ki nastopata v romana, sta precej daleč od tega, da bi bila moja babica in dedek, so pa nekateri elemnti avtobiografski. Res sta v petdesetih letih prejšnjega stoletja prišla iz Bosne v Buje v Istri, kjer sta živela do svoje smrti v svetu, ki se je ves čas spreminjal in na koncu tam skorajda končala kot tujca - v svetu, ki je postal Hrvaška. Medtem pa sta se ukvarjala s svojim lastnim izginevanjem; moja babica je tako kot lik v romanu trpela za demenco, kar v človeku pusti neko sled. Dejstvo sicer sprejmeš, vendar se ne zavedaš kako boleče je to, dokler traja, obenem pa se ne zavedaš, kako boleče je to za dedka, mamo, teto. To izginevanje gre počasi in navadiš se živeti s tem izginevanjem, kar je najbolj grozno. Če si pa s tem človekom ves čas skupaj, se ne moreš na to navaditi - kar sem poskušal zapisati v Figi. "

Poleg te najmočnejše avtobiografske vzporednice so v romanu tudi drugi motivni drobci vzeti iz pisateljevega življenja, kot je na primer figa, ki je stala na dvorišču njegovega dedka in babice, vendar je v romanu postavljena približno 100 kilometrov stran.

Konglomerat nalaganja zgodovine
Tudi ta roman se dogaja na območju nekdanje Jugoslavije, del pa je postavljen v Egipt, kamor gre dedek za eno leto zaradi službenih obveznosti, babica pa se za ta čas preseli v Ljubljano. Tudi ta, v njunem življenju neljub dogodek, izbriše babičina demenca, s čimer je nakazano dejstvo, da se v tej bolezni ne izgubijo le lepe stvari.

Začetek je postavljen v leto 1955, ko so v po drugi svetovni vojni izpraznjeno Istro začeli prihajati novi prebivalci in tam ustvarili nov svet. "Istra je prostor, kjer se zgodovina nalaga, tako kot usedline na zemlji, vsako obdobje pusti eno plast in na to plast se naloži nekaj novega; kar je nekaj izjemnega, hkrati tragičnega in lepega. Ta zgodba se začne tam, kjer se je veliko zgodb končalo. To ni začetek zgodovine, to je samo neko nadaljevanje." Tako Figa, kot pred njo tudi Jugoslavija, moja dežela, je roman, ki jasno izpostavlja dejstvo, da so človeška življenja v marsičem pogojena z zgodovinskim trenutkom, v katerem se znajdejo, da je vsaka intimna zgodba zaznamovana z dogodki tistega časa, ki krojijo zgodovino, obenem pa tudi mala življenja. Kar pa je pravzaprav ena izmed velikih in neizčrpnih tem mnogih romanov.

Brez oblike ni vsebine
Glavni pripovedovalec je Jadran, ki ne razume, zakaj je Anja odšla iz njunega skupnega življenja, poskuša razumeti, zakaj je, domnevno s pomočjo sumljive stekleničke zdravil, odšel njegove dedek Aleksandar, si poskuša razjasniti odhajanje babice Jane in njeno življenje v svetu demence, poskuša razumeti svojo mamo Vesno in izginulega očeta Safeta. Pri tem pa ne vemo, ali gre resnično za njegove spomine, pripovedovanja koga drugega ali morda Jadranove domneve. Časovne plasti se med seboj prepletajo, in kot je povedal Vojnović, je "že v prejšnjem romanu prepletal dve obdobji, tukaj pa je bilo malo bolj komplicirano, ker je bilo več obdobij; vedel sem, da hočem povedati vse te tri zgodbe, vendar je bilo treba najti pripovedovalca, pravo strukturo, ki sem jo iskal od začetka do konca pisanja. Nekaj časa se ukvarjaš samo še s stukturo, premetavaš napisano in bereš ... poglavje iz leta 1955, s katerim se knjiga začne, je bilo dolgo na sredi romana".

Bo iz Jugoslavije nastala nadaljevanka?
Je bilo eno izmed zadnjih vprašanj, zastavljenih na Vodnikovi domačiji. "Dvomim. Pisanje romana ti omogoča, da tvoje življenje nemotneno teče naprej, ustvarjanje filma, še posebej nadaljevanke, pa pomeni, da ti svoje življenje prekineš, greš posnet nadaljevanko, se imaš sicer v tem času fino, in se potem nekako poskusiš vrniti v svoje življenje. Če pa je kdo dovolj nor, norih ljudi je bilo vedno dovolj, se lahko loti tega projekta", je odvrnil Vojnović, ki je med drugim tudi povedal, da je Jugoslavijo napisal precej hitreje kot Figo.

Pri Jugoslaviji - navdih je dobil ob spominu na oficirje, ki jih je srečeval v Bujah, ko je tam pri babici in dedku preživljal poletja -, je šlo za težke teme (vojna, vojni zločinci ...), ki jih je moral spraviti iz sebe, vendar pa jih ni mogel dolgo zadrževati v sebi, medtem ko pri Figi ni imel težav živeti z liki, ker mu je bila tema blizu.

S pručke ob postelji, ki je dedku služila kot nočna omarica, sem vzel knjigo in jo odprl na mestu, kjer je bil med strani zataknjen kos časopisnega papirja. Vselej mu je bilo žal usnjenih, bombažnih ali papirnatih označevalcev, ki so zato namesto v knjigah trohneli po nepospravljenih predalih in drugih razdejanih kotičkih njegove hiše ...

Goran Vojnović; Figa

Ko sem jo na skrivaj opazoval med poukom in si zamišljal, kako sediva na klopci pred šolo in se poljubljava, sem mislil, da ji bo najteže priznati, da sem zaljubljen vanjo, da je te besede nemogoče izgovoriti.

Goran Vojnović; Figa