Pred kratkim je bila v galeriji Škuc na ogled njena razstava Sobivanje, prek katere je želela s svojo umetniško prakso usmerjati k "zavedanju, da svet lahko spreminjamo v soobstajanju drug z drugim, še zlasti pa s sprejemanjem mnogoterih življenjskih oblik in njihovih zmožnosti."

Z razstavo kot celoto je želela spodbuditi misli o tem, da naj posvetimo več časa razmišljanju o sobivanju. "Ko greš v naravo, lahko izgubiš ure in dneve samo z opazovanjem listja. Mislim, da nam prav tega manjka – živimo prehitro, morali bi se upočasniti in življenje ponovno začutiti," razmišlja umetnica.

Olja Grubić. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Olja Grubić. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Olja Grubić, rojena leta 1990 v Pulju, je diplomirala na smeri konceptualizacija prostora na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani. Ustvarila je že vrsto performansov, obenem pa je dejavna kot vizualna umetnica, scenografinja in kostumografinja. Deluje na raznoterih področjih umetnosti – od performansa, kabareta, videa in risbe, do fotografije in instalacije. Pri Kinu Šiška so izdali njeno knjigo z naslovom Psihološki kanibali, skupaj z Jernejem Škofom pa je tudi vodila Cabaret Tiffany.


Na svoji zadnji razstavi ste raziskovali sobivanja. Kaj in koga vse obsega ta izraz, kako ste postavitev zasnovali in kaj ste ob tem ugotovili?

To je tema, s katero se ukvarjam že dolgo, saj se nenehno sprašujem: "Ali se res zavedamo, da sobivamo vsi skupaj?" Odgovor je: "Ne." Naslov ni namenjen predpostavki, da je sobivanje harmonično ali pravično. Pozicije moči se razkrivajo v stališču posameznika. Kateri vrsti pripadaš, katerega spola si, ponekod so v ospredju kaste in tako naprej.

Sorodna novica Olja Grubić in varen prostor za človeško telo, svobodno družbenih danosti

Razstavo smo postavili po logiki vrta, sestavljena je iz treh serij. En del so bile risbe po stenah, ki so ogromne prav zato, da bi z velikostjo poudarila vpliv množice na absolutno vse. Drugi del so manjše risbe, ki predstavljajo telesa ljudi z glavami živali, tretji del pa so bile vagine z rastlinami, ki rastejo iz njih. Z živalmi sem želela predstaviti različne značajske značilnosti, ki si jih delimo ljudi in živali. In ki vplivajo na odnose med nami. Nekateri odnosi v naravi so simbiotični, nekateri hierarhični, nekateri parazitski. Podobno je tudi v človeški družbi. Kar pa ne pomeni, da je to v redu. Človek ima na voljo veliko več sredstev, da ustvari pravično in vključujočo družbo.

Na razstavi so izobešena tudi besedila iz performansa Golo življenje, tok misli performerk je izobešen kot perilo, ter videoperformansa Rodovitna prst. Z razstavo kot celoto sem želela spodbuditi misli o tem, da naj posvetimo več časa razmišljanju o sobivanju. Ko greš v naravo, lahko izgubiš ure in dneve samo z opazovanjem listja. Mislim, da nam prav tega zmanjka – živimo prehitro, morali bi se upočasniti in življenje ponovno začutiti.

Razstava povezuje razmisleke o tem, kako se stikata položaj narave (v kapitalizmu) in ženske (v patriarhatu). Ta preplet se dogaja tudi na ravni besedišča, opozarjate.

V več svojih umetniških delih se sklicujem na Timothyja Mortona, ki sem ga odkrila, preden sem se lotila projekta Golo življenje. On pravi, da je narava kot ženska, obe postavljamo na nekakšen piedestal, s čimer ju oddaljimo, izkoriščamo in uničimo. Prav tako predpisujemo stvarem človeške značilnosti. Na primer izraza 'bog oče' in 'mama narava'. S tem si opravičujemo vzdrževanje izkoriščevalnega odnosa. Tako do narave, za katero si mislimo, da nam pripada, kot tudi do žensk, ki so marsikje razumljene kot lastnina. Zafrknili smo že zdavnaj, in zdi se, da bi napake morali popraviti, namesto tega pa nalagamo nanje nove, in formiramo družbe, ki niso zmožne simbioze.

Že to je eden od simptomov, denimo, da sploh ne upoštevamo arhitektov in urbanistov, veliko gradimo na črno, uničujeta se naravni habitat rastlinstvu in živalim. Tak primer imamo v Pulju, divje svinje so povsod, ker se uničujejo gozdovi. Tekajo ob avtocesti, spijo ob smetnjakih. In moramo se naučiti živeti z njimi, približale so se nam, ker smo jih onemogočili bivanje. Vsa Istra in del Italije ima velike težave s tem.

Razstava Sobivanje Olje Grubić v Galeriji Škuc

Na razstavi ste z namigom na rastline in živali poudarjali misel, "da druge življenjske oblike svobodneje prakticirajo samoaktualizacijo", V kakšnem smislu po vašem mnenju lahko mislimo svobodo prek rastlinskega in živalskega sveta?

Živali in rastline so. Komunicirajo drug z drugim. Razmnožujejo se, živijo, umirajo. So. Človek si pomaga svet osmisliti z ideologijami, filozofijami, znanostjo, religijami. Problem nastane, ko vidimo samo še te ideje in ne več stvarnosti. Ko te ideje postanejo podlaga za nepravično in pretirano izkoriščanje. Smo na planetu, ki ni ne moj ne tvoj, ki je nikogaršnji ali pa od vseh. Tudi lastništvo je abstraktna ideja. Vsaka rastlina ima svoj prostor, dokler ne pride človek, poseka drevje in zgradi cesto. Živali imajo hierarhije, uporabljajo druga drugo za hrano, človek pa kot lastnino in s tem pretirano uničuje druga živa bitja. Proizvajamo, ubijamo, predelujemo prek svojih potreb. Po eni strani imamo eni preveč, po drugi strani pa ljudje stradajo.

Nenehno si moramo prizadevati prevpraševati hierarhije, jih rušiti in najti prostor za vse. Moramo odkriti boljša pravila za sobivanje v svetu, ki mu vladajo osebni interesi, želja po moči, mafija in kriminal.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

V vašem delu se izmenjuje več oblik umetniškega ustvarjanja, glede na kaj se odločate, kaj lahko umetniško prevprašujete in snujete v obliki performansa, kaj v obliki videa, risbe, besedila?

Risba je meditacija, ker traja dolgo, da jo zaključim. Ko delam risbo, razmišljam, kaj drugega bi še lahko nastalo iz tega. Risbe z razstave sem na primer uporabila v performansu Rodovitna prst, združila sem jezike, ker govorijo isto zgodbo. Performans Golo življenje sem odločila predstaviti tudi skozi besedila: zdaj jih imamo že za 94 strani. 14 oseb nas je ribalo zelenjavo, vsaka pa po performansu napiše tok misli, temu rečemo ostanek performansa, koga smo videle v občinstvu, kako so se odzvali, kako se počutimo, ali smo se urezale. Misli so si pogosto podobne, a vendar z lastnimi odvodi, nastane kakofonija misli, ki je tudi glasbena spremljava.

Ali to spremeni potek performansa? Ali v vsakem primeru jasno zaznavate okolje, ko izvajate performans?

Zavedati se moraš vseh podrobnosti, zelo moraš paziti, da ne padeš, ker so po tleh sokovi zelenjave, zelo spolzko je in en napačen korak lahko vodi v padec. Performans je živa forma, ki se spreminja glede na okoliščine, lahko se zgodi enkrat ali pa ostaja več let. Brez 100-odstotnega zavedanja prostora tukaj in zdaj performansu težko zaupamo.

Kako so videti priprave, posebno v primerih, ko ste režiserka performansa z več performerkami in obenem tudi performerka?

Še pred ustvarjanjem performansa ga zastavim na laboratoriju Vie Negative, že takrat vem, kaj deluje in kaj ne, in nato male dele, ki funkcionirajo, poskušam kolažirati in jih sprijeti skupaj v nekaj, kar ima jasno sporočilo. Iščem jasnost. Ob tem potekajo psihične priprave, vaje, pripravljamo se skozi pogovore na goloto pred občinstvom, na reakcije, do katerih lahko pride.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Pri delu pogosto sodelujete z Jernejem Škofom, ki večkrat kurira vaše postavitve, v tandemu sta postavila laboratorij Kabaret Tiffany. Kako je prišlo do tega tesnega umetniškega sodelovanja?

Spoznala sva se na La Pocha Nostra, ki je delavnica o performansu na festivalu Mesto žensk. Od tedaj sodelujeva pri več projektih, kot je bil tudi Cabaret Tiffany, laboratorij kluba Tiffany, v okviru katerega ustvarjalci_ke LGBTQ razvijajo odrske točke. Najin odnos ni samo umetniške narave, ampak je bratsko-sestrski. Tudi skozi besedilo ob razstavi sva želela predstaviti odnos, saj tudi midva sobivava in se boriva za sobivanje v družbi, on tudi kot LGBTQ+ oseba.

Kakšna je bila vaša pot v performans?

Tudi moja mama je umetnica, predavala je umetnostno zgodovino na puljski gimnaziji. Že takrat me je pripravljala, želela je delati performanse, brata in mene je spraševala za mnenje. V začetku sva bila proti, kot najstnika sva se zagotovo pokrivala na plaži. Ko sem prišla študirat v Ljubljano, sem preko mame spoznala Maro Vujić, ki je prav tako iz Pulja in je delala na Mestu žensk. Mara me je usmerjala na delavnice, festivale performansa, sčasoma sem ugotovila tudi to, kako deluje Via Negativa, kar mi je zelo ustrezalo in tu sem ostala do zdaj.

V svojih performansih dajem v ospredje gola telesa, pomembno mi je, da v svojem delu zadržim golo telo, ki je najčistejši kostum in edini, ki ga nosimo vsi.

Če so moški na plaži lahko zgoraj brez, zakaj ne bi smele biti ženske? Podobno je z dojenjem v javnih prostorih, spet nekaj normalnega in pristnega, od česar bežimo. Namesto da bi nekaj normalizirali, to seksualiziramo, da bi iz tega naredili reklamo, marketing, nekaj koristnega.

Olja Grubić

In obenem je to nekaj, kar izginja iz javnega prostora, v Dalmaciji, Istri, na slovenski obali skorajda ne vidimo več žensk "zgoraj brez". Kaj se po vašem dogaja z javnimi prostori in odnosom do golote?

Mislim, da ima na to največji vpliv vera, ki je vseprisotna, ne pozabiva, Hrvaška ima križe v vsaki ustanovi, otroci so vzgojeni v to. Golo telo je postalo nekaj, česar se moramo bati. Obenem pa se ukinjajo nudistične plaže, nudiste pošiljajo k ježkom in pod špičaste prepadne stene, kjer se komaj da v morje, hoteli pa dobivajo koncesije za plaže. Hkrati s tem pa imamo po Ljubljani obcestne veleplakate s Heidi Klum, ki s svojo hčerko pozira v čipkastem spodnjem perilu. V zadnjem času se kopam le še zgoraj brez, tudi moja mama se upira na ta način, poskušamo vrniti "topless" na plaže, in zdi se mi, da se na nekaterih mestih vrača. Če prideš na plažo, kjer so vsi oblečeni, in se slečeš, predstavljaš možnosti. Morda te vidi ženska, ki jo to opogumi. Možnost je seveda tudi, da te obsojajo, in se počutiš kot kriminalec, name in na prijateljico so že kričali, ker nisva imeli zgornjega dela kopalk. Gre za zapleteno zgodbo, ker so bile po mojih izkušnjah ženske tiste, ki so kričale. Če so moški lahko zgoraj brez, zakaj ne bi smele biti ženske? Podobno je z dojenjem v javnih prostorih, spet nekaj normalnega, pristnega, od česar bežimo. Namesto da bi nekaj normalizirali, to seksualiziramo, da bi iz tega naredili reklamo, marketing, nekaj koristnega.

Kako pa se ta misel razvija znotraj performansa? Je bilo od začetka jasno, da boste performanse izvajali goli?

Mislim, da ja. Najprej sem začela risati gola telesa. Eden prvih performansov je bil to, da sem potrebovala lastništvo svojih staršev, dokler se ne poročim. Bila sem gola, bila sem v lasti staršev. Prvič sem se javno slekla. Odločila sem se, da je to definitivno tema, ki me zanima in ki jo je treba raziskati.

Ena začetnih pozicij raziskovanja umetnosti pa je bilo ne telo, ampak prostor? Tukaj namigujem na vaš študij ...

Da, študirala sem konceptualizacijo prostora, kar se odraža v mojem načinu dela. Pri performansih Rodovitna prst in Golo življenje sem imela najprej osnovno idejo, nato sem dobila prostor, in ta je vedno dopolnil idejo, tako da jo je izkristaliziral. Prostor MSUM-a ima pogled od zgoraj, ki mi je ustrezal, podobno je z Moderno galerijo. Ta pogled od zgoraj je pogled s piedestala, ki ustvarja distanco, in je obenem performiranje v luknji. To vse bistveno oblikuje idejo, ki jo predstavljam s performansom.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Enega od umetniških dogodkov ste izvedli v prav posebnem prostoru in v ravno obratni smeri. Mislim na dogodek, umeščen na repliko vrha Triglava z razstrelitvijo Aljaževega stolpa … Kaj vse je obsegala ta akcija ob obletnici osamosvojitve?

Skupina osmih umetnic je leta 2021, na Festivalu performansa, v sodelovanju s pooblaščenim izvajalcem razstrelitev v kamnolomu Gabrovec razstrelila kopijo Aljaževega stolpa. To je bil odgovor na vse bolj nacionalistično in konservativno družbeno klimo v Sloveniji. Navidezna teroristična akcija je pod vprašaj postavila stanje družbenega sistema.

Čutile smo, da je potrebna močna umetniška gesta, ki obravnava vprašanje žensk. Vrhunec je videoperformans, ki tematizira pomen spomenika kulturne dediščine v trenutku, ko je ta nasilno izbrisan. Gre za ikonoklastično gesto, ki je po definicij posledica upora posameznic_kov ali ljudstva, največkrat zaradi verskih in političnih krivic ali rasizma. Prekinja kanonsko razmišljanje, simbol, ki ga izniči, pa lahko vzpostavi v drugačnem kontekstu.

Prvič sva predstavili akcijo preko lažnih novic ob obletnici osamosvojitve, kar se izkazalo, da ni pravi način reprezentacije te akcije. Leta 2022 sva v sodelovanju z Mestom žensk Vrhunec predstavili v Stari mestni Elektrarni, poleg posnetka eksplozije Aljaževega stolpa na velikem platnu je bila na ogled tudi dokumentacija o poteku izvedbe, vseh vpletenih in tudi vseh nastalih zapletih.

V Elektrarni smo organizirale tudi okroglo mizo Umetnost destrukcije, v kateri so sodelovale_i Anamarija Batista, Noah Charney in Svetlana Slapšak. Govorili smo o pomenu umetnosti (kot) destrukcije v dobi, ko na Poljskem in v ZDA omejujejo pravico do splava, na Madžarskem prepovedujejo informiranje o LGBTIQ+ skupnosti, v Sloveniji pa deklarirano neonacistična društva dobivajo status društev v javnem interesu, medtem ko so borci za 'pravice nerojenih otrok' spet na pohodu.

Vrhunec je bil celotni miselni proces, začrtan od začetka do konca, ki je razkril (čeprav tega nismo mogle predvideti) zelo sporen odnos do žensk, ki smo ga želele izpostaviti s svojim dejanjem.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Kako je za vas v umetniški proces in v samo doživljanje umetnosti vpet aktivizem?

Mislim, da umetnost ne more biti samo aktivizem, ima pa veliko manevrskega prostora za to, da je tudi aktivistična. Jaz sem aktivistka, prizadevam si za to, da bi se nenehno zavedala, ob kršenju pravic lahko vklopim senzorje in poskušam to ustaviti.

Predvsem čutim veliko prostora za aktivizem v polju sovraženega govora. Medmrežje, denimo, ni svet svobode, zaradi svojega dela sem večkrat napadena na Twitterju z desne strani, in žal nisem edina, kjer je glavno napadati drugače misleče. Ko so pisali o meni, so uporabili besedo "preverzno", ne vem, ali so nalašč napisali narobe. Vseeno jim je, samo da gre za napad. Da takih situacij na Twitterju ne bo, potrebujemo reformo šolstva, kjer bi se izobraževalo o sovražnem govoru. Muskovo razumevanje svobode ni v redu. Moja svoboda se konča, ko škodujem drugemu in mu jemljem svobodo. Oseba, ki spremeni spol, ne jemlje svobode nikomur. Sam_a je s svojo odločitvijo. Kako lahko nekomu škodi, da je nekdo gej, temnopolt, rumen, zelen, gol? Vse to je nepomembno. Religija ima svoja pravila, nekdo prevara ženo, gre v cerkev in odmoli določeno število Zdravih Marij, greh je očiščen. Ne moremo napredovati v takšnih razmerah. Če bi drugače razmišljali, bi manj trošili, manj kupovali, ne bi potrebovali. A kaj bi potem počeli vsi ljudje, ki nam stvari prodajajo?