Je strokovnjake obsedel Leonardov ponoreli duh?

Lov na Leonardove posmrtne ostanke

Ugibanja o tem, kdo je portretiranka na slavni sliki Mona Lisa, se pnejo vse od Leonardove matere do umetnika samega. A kljub številnim teorijam, velja, da je Leonardo da Vinci na delu upodobil Liso Gherardini, ženo bogatega florentinskega trgovca.

Leonardo da Vinci je zadnja tri leta svojega življenja preživel v Franciji, kjer se je nad njegovim delom navduševal kralj Franc I. Umetnik je bival v dvorcu Clos Lucé v bližini kraljevega gradu Amboise. V omenjeni graščini je leta 1519 Leonardo tudi umrl in kot je zapisal Vasari v svojih slavnih Življenjih, je v poslednjih trenutkih umetnika za roke držal sam francoski kralj. Ta podatek je verjetno le legenda, a navdihnila je številne umetnike, med drugim tudi neoklasicista Ingresa.

Kakih 20 let po smrti Leonarda da Vincija naj bi po poročanju kiparja Benevenuta Cellinija francoski kralj Franc I., Leonardov prijatelj, rekel: Na ta svet se še nikoli ni rodil mož, ki bi vedel toliko kot Leonardo; in ne gre toliko za njegovo vedenje o slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi, kot to, da je bil resnično velik filozof. Foto: Gallerie dell'Accademia

Mona Liza, slavna slika Leonarda da Vincija, je že stoletja predmet teorij o tem, za čigav portret pravzaprav gre. Italijanski strokovnjaki menijo, da bodo odgovor našli v umetnikovi grobnici.

Ugibanja o tem, kdo je portretiranka na slavni sliki Mona Lisa, se pnejo vse od Leonardove matere do umetnika samega. A kljub številnim teorijam, velja, da je Leonardo da Vinci na delu upodobil Liso Gherardini, ženo bogatega florentinskega trgovca. Foto:

Leonardo da Vinci je zadnja tri leta svojega življenja preživel v Franciji, kjer se je nad njegovim delom navduševal kralj Franc I. Umetnik je bival v dvorcu Clos Lucé v bližini kraljevega gradu Amboise. V omenjeni graščini je leta 1519 Leonardo tudi umrl in kot je zapisal Vasari v svojih slavnih Življenjih, je v poslednjih trenutkih umetnika za roke držal sam francoski kralj. Ta podatek je verjetno le legenda, a navdihnila je številne umetnike, med drugim tudi neoklasicista Ingresa.

Leonardo da Vinci: Vitruvijski človek — Kakih 20 let po smrti Leonarda da Vincija naj bi po poročanju kiparja Benevenuta Cellinija francoski kralj Franc I., Leonardov prijatelj, rekel: Na ta svet se še nikoli ni rodil mož, ki bi vedel toliko kot Leonardo; in ne gre toliko za njegovo vedenje o slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi, kot to, da je bil resnično velik filozof. Foto: Gallerie dell'Accademia

Portret, ki v Louvru danes verjetno pritegne največ radovednih pogledov, tudi tistih, ki jim za slikarstvo ni kaj dosti mar, je ena tistih umetnin, okoli katere se že dolgo pišejo številne študije. Te so povezane predvsem z dvojim - skrivnostnim nasmehom portretiranke in pravo identiteto osebe, ki jo je Leonardo naslikal med letoma 1503 in 1506. Poleg najbolj razširjene in uveljavljene teorije, da gre za Liso Gherardini, ženo bogatega firenškega trgovca Francesca del Gioconda, se kot mogočega portretiranca omenja tudi samega avtorja.

Zadnje počivališče v Franciji
Ravno slednjo teorijo namerava preveriti skupina italijanskih znanstvenikov, ki so vložili prošnjo za dovoljenje za odprtje grobnice v gradu Amboise v dolini reke Loare, kjer naj bi bilo umetnikovo zadnje počivališče. Antropolog Giorgio Gruppioni meni, da bi, če bi se jim posrečilo najti Leonardovo lobanjo, lahko rekonstruirali njegov obraz in ga primerjali z obrazom Mone Lize.

'V ženski portret skrita lastna podoba'
Tisti, ki so zagovarjali možnost, da je Mona Liza pravzaprav Leonardov avtoportret, pojasnjujejo to z umetnikovo domnevno homoseksualnostjo in navdušenjem nad zabavnimi zagonetkami. Podobnosti med Mono Lizo in Leonardovim obrazom, kakršnega poznamo iz njegovih avtoportretov, je iskala tudi Američanka Lillian Schwartz, ki naj bi z računalniškim programom podrobnosti tudi našla, poroča Times.

Po besedah skupine italijanskih strokovnjakov, francoske oblasti in lastnik gradu načeloma nimajo nič proti odprtju grobnice, uradno dovoljenje pa naj bi prejeli to poletje. Cerkev, v kateri so Leonarda pokopali leta 1519, ko je bil star 67 let, je bila uničena med francosko revolucijo 1789, zato so leta 1874 umetnikove posmrtne ostanke prenesli v manjšo kapelo Saint-Hubert.

Iskanje vzroka Leonardove smrti
A pot do dokazovanja skupnih potez je še dolga. Vodja italijanske skupine Silvano Vincenti pravi, da je treba najprej potrditi, da ostanki dejansko pripadajo renesančnemu mojstru. To bodo storili z datiranjem po razpadu izotopov ogljika in s primerjavo vzorcev DNK-ja, vzetih iz pokojnikovih kosti, in zobovja ostankov ljudi, ki so jih v tem času pokopali v Bologni.

"Čeprav v knjigah o tem ničesar ne najdemo, bomo ugotovili, ali je Leonardo umrl zaradi bolezni, kot sta na primer sifilis ali tuberkuloza," pravi Vincenti, ki dodaja, da je vse to mogoče spoznati z analizo kosti. Poleg sifilisa, ki je bil takrat pogost vzrok smrti, bi lahko Leonardo umrl tudi zaradi zastrupitve s svincem, kar se je takrat zgodilo marsikateremu slikarju, saj so bili neprestano izpostavljeni strupenim pigmentom.

Zakaj bi odkrivali toplo vodo?
Pa vendar prav vsi umetnostni zgodovinarji in drugi strokovnjaki ne vztrajajo pri tem, da je treba zgodbi Mone Lize priti do dna, oziroma so prepričani, da je to že storjeno. Nekateri nad izkopavanjem Leonardovih posmrtnih ostankov niso navdušeni, saj menijo, da je teorija o Moni Lizi kot avtoportretu le mit, zato je odkrivanje tople vode odveč, ostanke pa bi pustiti na miru.

"Sliši se rahlo bizarno, malo noro, kot bi te ljudi prevzel Leonardov ponoreli duh. Vemo, da je bila Mona Liza obstoječa oseba in to je njen portret. Če bi Leonardo vse to slišal, bi se pošteno nasmejal," se na račun načrtov italijanskih strokovnjakov zabava nekdanji kurator muzeja Getty Nicholas Turner.