Rachel Cusk (1967) je kanadsko-britanska pisateljica. Njen prvi roman je izšel leta 1993, poleg literarne slave pa so veliko zanimanja vzbudili tudi njeni eseji, predvsem (2001) in Aftermath: On Marriage and Separation (Posledice: O zakonu in ločitvi; 2012). Zaradi neposrednega nagovarjanja tabuiziranih tem, kakršni sta ločitev in materinstvo, ki ju je obdelala iz neizprosno kritične perspektive, so jo oklicali za najbolj osovraženo žensko v Britaniji. Leta 2014 je izšel prvi del trilogije romanov, ki nosi krovni naslov Obris – z njim je dosegla mednarodno pisateljsko slavo. Danes velja za eno najpomembnejših sodobnih pisateljic. Foto: Matej Pušnik/Fabula

Letošnji festival Fabula se je sklenil z gostovanjem te britansko-kanadske pisateljice, ki je meje romana premaknila s trilogijo Obris (2014), katere prvi del je zdaj v prevodu Jerneja Županiča na voljo tudi bralcem v slovenščini.

V Obrisu se skozi pogovore z drugimi izriše prav portret, obris avtorice oziroma protagonistke, ki to ni: Faye, ženske, ki je pred kratkim z ločitvijo izgubila svoje konvencionalno življenje in se skuša osmisliti na novo, svojih mnenj pa v resnici ne podaja, razen v zelo redkih odzivih na pripovedi likov, ki ji na nekajdnevnem službenem potovanju v Atene prekrižajo pot in se ji izpovejo. "Faye je utrujena, preutrujena, da bi gospodarila z lastno usodo, zato krmarjenje in pripovedovanje prepusti drugim ter tako spregovori o sebi," so o romanu zapisali pri založbi Beletrina.

V središču romana je prvoosebna pripovedovalka Faye, ki skozi zgodbe drugih izrisuje lastni portret, sliko ženske, ki se sooča z bremeni življenja: ločitve, družine, kariere, travme, negotovosti in vsega drugega, kar je nemogoče upovedati, a nujno živeti. Foto: Založba Beletrina

"Nespodobno iskrena" in osovražena

V pogovoru z urednico in prevajalko Stašo Pavlović je Cuskova pritrdila iztočnici o prepletanju življenja in umetnosti, saj je v toku lastnega začela pisati o rečeh, ki so se ji dogajale. Prav družinsko življenje in materinstvo, kasneje pa še ločitev, ki se jih je lotila v zbirki avtobiografskih esejev, so bile teme, zaradi katerih je postala razvpita, že kar osovražena, nanjo se je usul plaz kritik in ogorčenja, ker je o rečeh, ki po navadi ostajajo skrite v varnem zapredku domov, spregovorila iskreno in naglas, že skoraj "nespodobno iskreno", kot v spremni besedi Obrisa piše Ana Schnabl.

Avtoportret: 59 sekund z Manco G. Renko

Prav izumetničenost modernega romana in "pošastni egoizem" avtorjev sta bila povoda za to, da se je podala na pot iskanja resnice, pravi, nedoumljivo se ji zdi, da avtorji dandanes na glas govorijo o tem, kako so se za potrebe pisanja "naselili" v možgane nekoga drugega, da se bralcem ne bi bilo treba. Obris, njen deveti roman (prvega je izdala leta 1993), je bil avtoričin veliki preboj, a nikakor ni prišel sam od sebe, za njo so dolga vaja v pisanju, iskanju svojega sloga, nekaj časa je poučevala kreativno pisanje in tudi zato nanj gleda kot na zelo tehnično obrt, je povedala. Pripovedovanja skozi druge like se je lotila tudi zato, ker je prepričana, da se zna vsak človek izraziti in povedati svojo zgodbo, se osmisliti, pa čeprav morda ne obvlada tehnik pisanja.

Tatjana Tolstoj: "Ni me bilo strah neumnih, starih ljudi, ki so se bali izgube svojega statusa"

Dekonstruiran, a izjemno berljiv roman

Tako je nastal dekonstruiran roman, ki v nasprotju z večino drugih romanov ne skriva, kdo ga piše. "Obris se požvižga na romaneskno strukturo, ne da bi se sesul v fragmentarnost," piše Schnabl. Avtorica je nekakšna izpraševalka, ki se ji izpovedujejo tako stari znanci kot popolni neznanci. Ko je rokopis končala, je mislila, da bo knjiga za druge popolnoma neberljiva, se spominja, a se je nato izkazalo prav nasprotno: odlično sprejetemu Obrisu sta sledila še Tranzit in Kudos, s katerim je sklenila trilogijo. Pravi, da bi lahko v tem slogu napisala še mnogo knjig, a se je zavestno odločila, da jih ne bo.

V Obrisu je pomemben element gibanja, premikanja, je razmišljala voditeljica literarnega večera, Cuskova pa je pritrdila tudi tezi, da nekakšen nemir oziroma bežanje od doma, stran od zasebnosti likov, ponazarja izgubo identitete, doma, ki neizogibno sledi ločitvi, po kateri srečamo Faye. Tu so tudi reference na Odisejo, avtorica je črpala iz psihoanalitičnega pisanja, med svoja večna vpliva prišteva tudi velikane, kakršna sta D. H. Lawrence in Albert Camus.

V iskanju resnice

Nato je beseda tekla še o njenih v uvodu omenjenih esejih, v katerih je nekako razkrinkala materinstvo in družinsko življenje, ki sta lahko daleč od idilične slike, kakršno slikajo družba in njene konvencije. Takrat je dobila občutek, da so se ljudje želeli prepirati, zdelo se je, kot da je posegla na področje, o katerem se ne sme govoriti na glas, sprejemljive so le prijetne plati. A pravi, da je pač taka, takoj ko zasluti, da ljudje o čem ne govorijo resnice, jo to začne zanimati.

"Tako kot ne verjamem v virtualno spolnost, ne verjamem v knjigo, ki je ne morem držati v rokah"

O materinstvu in družinskem življenju piše tudi v Obrisu, denimo v monologu, ki ga je položila v usta pisateljici Angeliki: "Za mnoge ženske je to, da imajo otroka, osrednja ustvarjalna izkušnja, vendar noben otrok ne ostane za vedno ustvarjen objekt, razen če je materino samožrtvovanje absolutno, kakršno ne bi moglo biti moje nikoli in kakršno dandanes ni potrebno nobeni ženski. Moja mama je živela skozme na način, ki je bil povsem nekritičen, in rezultat je bil, da sem vstopila v odraslost nepripravljena na življenje, saj me nihče ni dojemal tako pomembno, kot me je ona in kot sem bila zaradi tega vajena. Potem pa srečaš moškega, ki se mu zdiš dovolj pomembna, da bi se s tabo poročil, in se ti zato zdi prav, da privoliš. Ampak šele ko imaš otroka, se ta občutek pomembnosti zares vrne, le da se nekega dne zaveš, da vse to ‒ hiša, mož, otrok ‒ na koncu koncev ni odraz pomembnosti, temveč pravzaprav ravno nasprotno: ugotoviš, da si postala sužnja, da si se izničila!"

Fiston Mwanza Mujila: Kot pisatelji ne delamo za afriško ministrstvo za turizem

Jezik kot sredstvo moči, tišina kot zid

Rachel Cusk je v zaključku pogovora, na katerem je dva odlomka iz Obrisa interpretirala igralka Barbara Ribnikar, dodala, da se z leti, lani je prekoračila mejo 50, počasi odmika od tem, ki ženske in moške delijo na nasprotna pola, loteva se tematik onkraj problematike spolov. Zanimata jo jezik in njegova moč, ujetost vanj, pa nekakšna vnaprejšnja določenost interakcije: pomemben del začetkov razpada nekega razmerja je prav labirint stavkov, iz katerih ne moreš pobegniti; želiš si, da jih ne bi nikoli izrekel, a so že tam, obvisele v zraku.

Na drugi strani pa je moč tišine, nekakšnega zidu, s katerim se ogradiš od nekoga, ki je morda zavrtal pregloboko v tvojo resnico. Kot se pogovora z neznancem na letalu, v katerem je dala prepronicljivo opazko, in njegovih posledic, spominja Anne v zadnjem od Fayinih srečanj iz Obrisa: "Na tej opazki je bilo nekaj tako dokončnega, da sem vedela, da je najin pogovor končan. In res, čeprav je let po tem trajal še pol ure, nisva drug z drugim spregovorila niti besede več. Sedela sem ob tem moškem in čutila moč njegovega molka. Počutila sem se skoraj kaznovano. Vendar pa se je v resnici zgodilo le to, da ni bil pripravljen sprejeti odgovornosti za svoj poraz in da je zavrnil moj poskus, da bi temu pripisala kakršen koli pomen, pomen, ki bi ga bila, kot je moral opaziti, vse preveč voljna ubesediti ... Nepredušno se je zaprl v svoj svetovni nazor, četudi je s tem tvegal, da me užali, in to je storil zato, ker se je zavedal, da je ta njegov nazor ogrožen."