Te besede je v uvodu knjige Reci tvoji roki, da jo poljubljam – Ivan Cankar in ženske zapisal njen avtor Peter Kolšek. V njej išče odgovore na vprašanje, kdo so bile resnične ženske, s katerimi se je Ivan Cankar spuščal v ljubezenska razmerja, ali so mu one svoja čustva vračale in kaj je sam pričakoval od njih. Odnos med Cankarjem in ženskami doslej namreč ni bil celoviteje raziskan.

Učiteljice, gospodične, gospe, pa tudi kakšna vdova
Kolšek se v svojem dokumentarno-esejističnem delu opira na znana, ohranjena pisma, ki jih je Cankar pisal ženskam, in ne na to, kako je ženske orisal v svojih literarnih delih. Po lastnih besedah se je Kolšek v študentskih letih ukvarjal s Cankarjevimi pismi, ki si jih je zapomnil kot "dragoceno pričevanje in zelo zanimiv vpogled v njegovo ljubezensko življenje oz. vsaj v aspiracije, ki zadevajo ljubezen".

Naš največji pisatelj je ženskam, s katerimi je bil v ljubezenskem odnosu, napisal okoli 370 sporočil, med katerimi prevladujejo pisma, nekaj je tudi razglednic in dopisnic. Kot je dejala Nela Malečkar, urednica Mladinske knjige, pri kateri je izšlo Kolškovo delo, se tudi v pismih, ki so po njenem prepričanju ena najlepših ljubezenskih pisem v slovenski literaturi, Cankar izrisuje kot mojster sloga, v njih je veliko izvirnih poetičnih komplimentov, kar je sicer za literaturo dobro, za ljubezen pa vprašljivo.

Kontura pisateljevega ljubezenskega življenja
Kolšek se je sicer strinjal, da je Cankar vsekakor zapeljeval, a to ni tako pomembno. Zato je avtor želel predstaviti ženske, ki jim je Cankar pisal, to so bile predvsem učiteljice, gospodične, gospe, "tudi kakšna vdova bi se našla", ter orisati, v kakšnem odnosu so bile s Cankarjem in on z njimi. Pa tudi, kako daleč so šla ta razmerja in kaj je imel književnik od tega oziroma kaj so od tega imele one same.

Kolšek meni, da je iz njegove knjige Reci tvoji roki, da jo poljubljam – Ivan Cankar in ženske mogoče izluščiti konturo pisateljevega ljubezenskega življenja. Največ njegove pošte je prejela zaročenka Štefka Löffler, najbolj znamenita, najdaljša in najbolj sistematična pisma pa so po Kolškovih besedah pisma Anici Lušin.

Velja prepričanje, da pravzaprav ni veliko neohranjenih Cankarjevih pisem, a nekaj jih je – med njim in Minko Lušin, Aničino starejšo sestro, se na primer ni ohranil niti en primer korespondence. V pisateljevi zapuščini je tudi zelo malo pisem, ki so mu jih napisale ženske. Od Anice Lušin so se ohranila tri. Razlogi za to so različni, glavni je ta, da sam listov svojih dopisovalk ni shranjeval ali pa jih je pri selitvah izgubljal.

Razbijanje stereotipov o njegovem ljubezenskem življenju
Pri Mladinski knjigi so zapisali še, da si je Kolšek tako z upoštevanjem pisem, žensk kot literarnih likov in pričanj sodobnikov prizadeval ustvariti objektivno podobo nagovorjenih žensk, hkrati pa se približati Cankarjevemu zapletenemu erotičnemu podzemlju.

Knjiga pomembno razbija stereotipe o Cankarjevem odnosu z ženskami in po Kolškovih besedah zavrača domneve, da je bilo njegovo sobivanje z ženskami neharmonično, in nekatere trditve, "da je bil kot moški, kot ljubimec nezadosten". "Doslej smo vedno poslušali o tem, kako Cankar ni znal z ženskami, se jih je bal, bežal pred njimi. A velja ravno nasprotno, ves čas se je z njimi zapletal," je ob tem poudarila Nela Malečkar.

Mladinska knjiga s to izdajo zaključuje založniško leto in se še zadnjič poklanja velikemu pisatelju in dramatiku ob letošnji 100. obletnici njegove smrti, ki jo zaznamujemo s Cankarjevim letom.