O fenomenih, ki se dotikajo zagonetne zgodbe o ženskah in oblasti, je Verginella spregovorila ob izidu slovenskega prevoda enega temeljnih sodobnih feminističnih del Ženske in oblast, ki jo je leta 2017 napisala Mary Beard, britanska akademičarka, klasična filologinja, urednica in intelektualka. Knjigo prežema analiza žensk v javnem življenju, predvsem z vprašanjem, zakaj so številne tolikokrat utišane.

Zgodovinski izsledki se prepletajo z osebnimi izkušnjami avtorice, ki je kot javna intelektualka in angažirana feministka doživela marsikatero kritiko na svojo zunanjo podobo, bila tarča poskusov utišanja in celo groženj s smrtjo.

Slovenski prevod so predstavili danes v Narodni galeriji, kjer se je Marta Verginella, urednica slovenske izdaje in avtorica spremne besede, pogovarjala z Evo Bahovec, redno profesorico na oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti (FF), Ervinom Hladnikom Milharčičem, novinarjem Dnevnika, in Svetlano Slapšak, antropologinjo in doktorico antičnih študij, ki je bila v zadnjih mesecih kakor britanska intelektualka prav tako izpostavljena verbalnim napadom in fizičnim grožnjam.

Verginella je za MMC povedala, da je knjigo odkrila po naključju v eni od newyorških knjigarn. Že takoj jo je ob branju pritegnil njen slog, analiza ženskega javnega govora in njegove stigmatizacije skozi zgodovino. Sprehod od antike do danes, ki ga naredi britanska avtorica skozi delo, se ji zdi briljanten v povezovanju, moči argumentov in "njeni sposobnosti, da je približala in razgradila grške mite in klasična dela".

Seči moramo v preteklost, ko analiziramo sodobna razmerja moči
Pisanje Mary Beard je oplemenitilo njen pogled na oblast in ženske, pravi Verginella, sicer redna profesorica za slovensko in občo novejšo zgodovino na FF. Ključna teza, ki jo knjiga potrjuje, je, da "moramo seči v preteklost, ko analiziramo sodobna razmerja moči, saj le tako lahko razumemo ukoreninjenost fenomenov, ki se nam zdijo tako sodobni".

Simbolno nit skozi zgodovino avtorica vleče od Penelope vse do Hillary Clinton. Mary Beard mizoginost tako med drugim analizira prek kampanje, ki jo je doživela Hillary Clinton. Stigmatiziranje in sovražni govor, ki ju je bila deležna, nista nič drugačna od sovražnega govora, ki so ga doživele političarke njenega časa in tiste iz preteklosti, opisuje Verginella in dodaja, da je stigmatizacija političark neodvisna od tega, kateri politični stranki pripadajo. Hillary Clinton je bila deležna enakega sovražnega govora kot Theresa May. "Ženske so deležne bolj kritičnega odnosa. Njihove šibkosti so osvetljene v večji meri, medtem pa na čelu pomembnih držav sedijo nezanesljivi lažnivci in vendar ohranjajo oblast."

Vizualna stigmatizacija žensk
Videz političark je vseskozi na prangerju, na simbolni in imaginarni ravni v političnem delovanju ni spolne enakopravnosti. Ženska je vizualno stigmatizirana, je dejala Svetlana Slapšak.

Eva Bahovec je na predstavitvi povedala, da je knjiga Ženske in oblast zelo aktualna in se vpisuje v raziskovanje zgodovine, zato da se ne bi spet ujeli v štetje žensk in se pri tem ustavili. "Kvote so pomembne, odstirati v zgodovini umetnosti pozabljena imena je pomembno, ampak to je šele ničelna stopnja," opozarja. Po njenih besedah potrebujemo takšne knjige, ker ženske, kot je v knjigi Drugi spol zapisala Simone de Beauvoir, obstajajo, kolikor nazaj se ozremo. Prav tako dolgo so bile tudi v podrejenem položaju, še poudarja filozofinja.

Po besedah Svetlane Slapšak je kulturna in politična pozaba zgodovine žensk načrtovana stvar, zoper katero deluje le ženska solidarnost. "Če ženske ne vztrajajo pri ženski zgodovini, nihče drug ne bo," je podčrtala svojo misel.

Resna klofuta evropski skupnosti
Knjigo je antropologinja, sicer sama avtorica več kot 50 del, brala kot resno klofuto evropski skupnosti, ki je zanemarila klasično izobraževanje. Ravno antične slovnice, kot sta grška in rimska, oblikujejo naše nevrone. Poudarja, da s klasično izobrazbo delujemo drugače in lahko razrešujemo probleme, ki se šele pojavljajo. V antičnih tekstih po njenih besedah odkrivamo feminizme pred feminizmom, ob čemer je kot primer navedla Medejo.

Hladnik Milharčič je podal razmislek s stališča razmerja moči med spoloma v medijih. Poudaril je, da ne moreš pripovedovati o družbi, če izključiš polovico prebivalstva, zato v svoje reportaže vključuje veliko število žensk. Opaža, da se je zgodil napredek na ravni jezika v primerjavi s članki iz sedemdesetih let: danes se denimo široko uporablja izraz doktorica znanosti.

Oblast pa je poklic, poudarja, "gre za obvladovanje tehnike, ki je univerzalno dostopnejša kot kadar koli prej". Politika je šla skozi transformacijo, v kateri sta se po njegovih besedah našla oba spola. Ta dinamika mu je zanimiva za opazovanje. Ne gre za vprašanje, kateri spol je uspešnejši, ampak za to, katere politične ideje prevladujejo.

Elastičen patriarhat, ki je kot meduza
Svetlana Slapšak meni, da je odnos 50 : 50 med spoloma v politiki nujen. Ne zato, ker so ženske boljše ali enako dobre kot moški, ampak zato, ker so ženske lahko enako slabe kot moški. Povedala je, da je ravno to ena od mogočih interpretacij za eksplozijo žensk v evropski politiki. Druga razlaga za to eksplozijo pa je po njenem mnenju staro dejstvo, da se patriarhat dobro prilagaja. "Zdaj se prilagaja temu, da ima ženske na vidnih položajih in z njimi manipulira." Patriarhat je opisala še kot zelo elastičen, "je meduza, ki se prilagodi vsemu, tudi komunizmu".

Delo Mary Beard je svetovna uspešnica, a je urednica v Sloveniji stežka poiskala založnika. Sogovornika je po nekaj časa le našla v Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Verginella je ob tem poudarila, da je bil položaj v slovenskem založništvu nekoč vendarle boljši. Med drugim je obstajala Delta, knjižna zbirka za ženske študije in feministično teorijo, katere urednica je bila Eva Bahovec. Ta je pritrdila, da se v slovenskem prostoru krči prostor za izdajo klasičnih intelektualnih del, še posebej pa za dela, povezana s feministično tradicijo.

Znova moramo premisliti, kaj je ženska, ne kot biološko dejstvo in ne kot družbena konstrukcija. Vir za to imamo v antiki, kakor pokaže knjiga Ženske in oblast. Filozofinja ob tem izpostavlja podnaslov knjige – manifest. "Če bi lahko brali manifeste in obenem pisali nove, nas čaka svetla prihodnost," je prepričana.