"V Črni gori me dojemajo kot Slovenca. V Sloveniji me pač dojemajo kot Črnogorca. V Srbiji – ker moj oče je Srb – me dojemajo kot Slovenca in Črnogorca. Tako da sem povsod tujec" - pravi redni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani in kontrabasist Zoran Marković.

Po študiju kontrabasa v Podgorici in podiplomskem študiju v Beogradu je Zoran Marković prejel štipendijo italijanske vlade, potem pa se leta 1989 preselil v Ljubljano. Najprej je delal v Operi, potem v Slovenski filharmoniji, zdaj uči na Akademiji za glasbo. Pogosto gostuje na prestižnih glasbenih festivalih v tujini. Pred desetletjem je izumil strunik - revolucionarni dodatek za kontrabas in vse godalne inštrumente - in tako po 300 letih spremenil zvok in olajšal igranje teh glasbil. Zoran Marković je bil gost oddaje NaGlas!.

Profesor Marković, zakaj Ljubljana?
Ljubljana je bila takrat, leta 1989, del moje dežele. Kulturno življenje v Ljubljani je bilo najbolj profesionalno in najbolj resno od vseh centrov v nekdanji Jugoslaviji. Bilo mi je izziv priti sem, prišel sem na avdicijo v opero in uspel.

Kako pa se sicer spominjate svojih glasbenih začetkov v Ljubljani?
Po končani šestmesečni štipendiji v Italiji sem prišel v Ljubljano, v opero, direktno v maso opernega repertoarja. Takrat je opera na polno delovala in je bilo vse zelo zanimivo, nova kultura, nov izraz.
Kasneje ste delali tudi v Slovenski filharmoniji in na Akademiji za glasbo. So bili umetniški krogi v tistem času odprti?

Ja, bilo je zelo zanimivo in zelo intenzivno zame. Ves repertoar je bil zame nov, in sem bil precej obremenjen s sabo in svojim delom. Tako da nisem imel časa se veliko ozirati na okolico, čeprav so bili zelo hudi časi.

Kar nekaj let je bila vaša habilitacija v predalu tedanjega dekana …
Moja habilitacija je čakala tri leta, ampak v teh hudih časih je bilo tu novo vzdušje in so vsi tehtali, kaj je dobro. Na vso srečo se je izšlo tako, kot se je, in to pustimo preteklosti.
Zdaj je drugače: prejeli ste nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado, tesno sodelujete tudi z društvom slovenskih skladateljev …
To je bila edina pot, ki je takrat obstajala - da sem kot mlad kontrabasist, ki je prišel v Slovenijo, uveljavil kontrabas kot izrazni inštrument. Stopil sem v stik z velikim številom slovenskih skladateljev, in so zame napisali kar nekaj skladb.
Je bil kontrabas takrat v Sloveniji zanemarjen inštrument? Ste vi to spremenili?

Nikakor! Ne smem niti pomisliti na to, ampak je bila vloga kontrabasa vseeno nekako stranska. Zdaj tudi moji študentje na akademiji to dokazuje: so zelo dinamični, zelo dejavni v slovenskem glasbenem prostoru.
Nedavno ste prejeli tudi nagrado Univerze v Ljubljani za pedagoško delo. Ali sicer ohranjate stike s Črno goro? Kako vas tam dojemajo? Ste zanje Črnogorec ali Slovenec?
Tam me dojemajo kot Slovenca. V Sloveniji me pač dojemajo kot Črnogorca. V Srbiji – ker moj oče je Srb – me dojemajo kot Slovenca in Črnogorca. Tako da sem povsod tujec.

Ves čas nastopate tudi na prestižnih glasbenih festival v tujini, na Finskem, v Angliji, Franciji. Imeli ste tudi različna vabilia v tujini. Zakaj vztrajate v Ljubljani?
Ljubljana mi nudi, kar je na zahodu že izginilo. To je mir, čistost duha in neodvisnost. Zelo inspirativno je, ko je človek res prepuščen sebi, da ustvarja in deluje v neki harmoniji.
Tukaj imate torej dobre razmere za delo in ustvarjanje?
Absolutno. Ta narava, ti ljudje, to je še vedno polno humanosti.
Ne moremo mimo vašega revolucionarnega izuma za kontrabas in vse godalne inštrumente. Za kaj pravzaprav gre?
Imel sem srečo: po naključju sem prišel do izuma, ga tudi zaščitil in ga prodajam po vsem svetu. Imam velikega sovražnika: to je tradicija 300 let, ampak izdelek je tako dober, da podira vse rekorde prodaje. (Smeh)

Zakaj pravzaprav gre? To je dodatek godalnim inštrumentom?
Element, ki vpenja strune na godalnih inštrumentih, pri violinah, pri violončelu dol spodaj. Strunik sem zasnoval tako, da je na kobilici neko določeno razmerje glede na dolžino prazne strune in tako sem po nekem Pitagorovem sistemu dobil razdelitev strune z ogromnim številom bogatejših alikvotov…

To pomeni bogatejši zvok za inštrument?

Bogatejši zvok, veliko lažje je igrati in hkrati omogoča, da je kvaliteta zvoka povsod.
Poleg pedagoškega dela na Akademiji igrate tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Kaj trenutno pripravljate?
To mi je v veselje - da na tako visoki ravni lahko sodelujem s simfoniki RTV. Gre za izjemen kolektiv. Če ne bi imel veselja, verjemite mi, da ne bi. Ne bi si toliko časa vzel za RTV-simfonike, ampak me vedno znova prepričajo z iskrenim muziciranjem, ki ga izkažejo vsakič na odru. Pogrejejo željo, da gremo še naprej in ustvarjamo fenomenalne projekte.