"Sem ulični fotograf, ulica me pritegne in navdihuje," pravi vizualni umetnik in fotograf Igor Anđelić. V letih dela za Mladino, Dnevnik, Anteno, Ambient se je naveličal fotografske opreme in že nekaj časa svoje mojstrovine ustvarja s telefonom.

"Obstaja eno pravilo: najboljši fotoaparat je tisti, ki ga imaš s sabo. Druga stvar, ko nekdo reče: 'Jaz imam pa ta aparat, ki dela dobre slike.' Napačno! Slike delaš ti. Poleg tega telefon nudi diskretnost," nam zaupa med obiskom na njegovem ljubljanskem domu. Pogovoru lahko prisluhnete v oddaji NaGlas! ob 12.35 na TV SLO 1 ali v posnetku oddaje spodaj. Vabljeni tudi k branju!

Odraščal je v svetu arhitekture in umetnosti. Njegov oče je sredi 50. letih prejšnjega stoletja prišel s črnogorskega Cetinja v Ljubljano študirat arhitekturo in bil eden ljubših Ravnikarjevih študentov. Igorja je povsod jemal s sabo. "Spomnim se odprtja Maximarketa, odprtja Globusa v Kranju. To so bili projekti, ki so pomenili 'zeitgeist', duh časa, to je bilo moderno. Ali pa denimo grafični bienale v Moderni galeriji – to ni bilo možnosti, da bi oče šel brez mene na odprtje," se spominja. Oče ga je podpiral v marsičem, tudi v glasbi. "Najbolj je bil srečen, ko je prišel enkrat domov – vsak Črnogorec ima neke gusle doma –, pa sem mu nekega dne dejal: 'Kaj pa če bi jaz dal magnet gor in naredil električne gusle?' In potem je bilo: 'To sine! To je treba! Etno in malo rocka zraven, bravo!'"

Didžej že s 14 leti
Že pri 14 letih je vrtel glasbo po klubih v Herceg Novem, kjer je preživljal poletne počitnice. Tam je spletel tudi veliko prijateljstev z zanimivimi ljudmi iz vse nekdanje Jugoslavije. "Težko bi rekel, da sem jugonostalgik. Povsod si imel to neko družbo, pa malo različna dogajanja – Beograd je bil tak, Sarajevo je bilo drugačno. V Sarajevu bog ne daj, da bi se pohvalil, ker potem si gotov. Tam si bil enak vsem. Tam je bil Bregović, v Beogradu je bil Šaper ... Pa tisti začetki vsega – Idoli, pa stanovanja po Beogradu, kjer so bile zabave, pa Šarlo Akrobata, pa Lucky pingvini ... pa še mnogo drugih!"

"Šverc" po letalih
Sploh 80. leta ohranja v lepem spominu do danes: "Takrat smo se še 'švercali' na letalih, ker smo poznali pilote, 'stevke'. Jaz sem hodil na Brnik kot na železniško postajo ali na avtobus. Kam letiš? A v Sarajevo? A grem lahko s tabo? Seveda, lahko," pripoveduje.

Na Hvaru si je pozneje ustvaril družino in odprl galerijo, ki pa je bila veliko več kot to. Iz vsakega prostora, v katerega je posegel, naj si bo galerija, kavarna ali klub, je znal oblikovati, kot jim pravi sam, socialne skulpture – lokale, kjer je najlažje gnetel, sestavljal in v njih združeval različne ljudi. "Vsako mesto bi moralo imeti take prostore, kar je danes žal postalo malo drugače. V glavnem so vsi lokali po središču 'turist trap'. Prideš v lokal, ne poznaš nikogar. Včasih je bilo drugače – točno si vedel, ob kateri uri bo kdo nekje."

Njegova zadnja publikacija sliši, tako kot on sam, na ime Flâneur – francoski izraz za strastnega opazovalca, priložnostnega popotnika, soustvarjalca uličnega življenja, ki vidi svet in je v središču dogajanja. Beseda pomeni tudi sodelovati in prijateljevati z umetniki svetovnega kova, kot sta Ulay in Marina Abramović. "Tenis vedno igraš z boljšim. Učiš se. Vedno imaš neke guruje, če smem tako reči. Marina – vemo, da je naredila ogromno, Ulay – vemo, da je naredil ogromno, je pustil pečat na celotno mojo generacijo. Skratka, dobro je biti del tega sveta." Tako kot je ljubiteljem fotografije in umetnosti lepo biti del sveta Igorja Anđelića.