Oglas
Kot pove režiser uprizoritve Oliver Frljić, največjo moč svojih tovrstnih uprizoritev, v katerih besedilo in situacije predstave gradi na izhodišču igralčevih lastnih biografij, izkušenj in prepričanj, prepozna ravno v točki, kjer se igralci osebno razkrijejo. V tem razkritju je namreč najti iskrenost, ki se ji v vsakdanjosti radi izognemo, in veliko poguma. To razkritje lahko sproži prepoznanje vsakega izmed nas in na tem sloni družbena, etična funkcija gledališča kot začasne skupnosti.
In kako je to uspelo igralcem Slovenskega mladinskega gledališča? Koliko so se drznili izpostaviti in kakšne učinke je to sprožilo?
V preigravanju situacij vsakdanjega življenja, realno ali parodično obarvanih, je predstava polna različno močnih in uspešnih simbolnih, metaforičnih pomenov, ki so sicer pogosto pomenljivi in domiselno zastavljeni, problematična pa je resničnost lansiranja njihove izvorne odrske situacije. Tako na primer igranje različnih variacij odnosa do Jugoslavije, njenih simbolov in voditelja, sovraštva do Hrvatov in sovraštva nekdanjih jugoslovanskih narodov do Slovencev deluje kot preigravanje stereotipov, ki jih najdemo povsod, na ulici, v domovih in medijih, a kot čustveni impulz ne izhajajo nujno iz igralcev samih oziroma je ravno ta čustvena komponenta iz njih kot da izsiljena z namenom prikaza nekega realnega stanja (prevladujoče večine, določenih skupin, medijskega konstrukta?). S takšnim preigravanjem stereotipov igralci razpostavljajo skrčen poligon različnih stališč in odnosov glede razpada Jugoslavije indiferentno- nostalgičnih in glede mednacionalnih odnosov negativističnih (sovražnih, napadalnih, arogantnih), a se osebno igralci ne izpostavljajo pretirano.
V nasprotju s poudarkom na geografsko in politično utemeljeni tematiki določeni prizori delujejo močneje, kadar jih razumemo skozi optiko splošnih družbenih pojavov. Tako na primer v prizorih, v katerih prikazujejo sovraštvo do Hrvatov, bolj kot nacionalizem izstopijo pojav formiranja množice, ki posameznika "potegne" v kolektivno pripadnost in samodejno zaobrne v sovražno naperjenost proti drugemu, ali pa preobrat sprva nedolžnega vprašanja v tragičen napad, ki z zahrbtno, hinavsko spletko med "prijatelji" doseže razgrnitev, vpogled v slovensko priljubljeno početje za masko prijaznosti.
Po eni strani se zdi, da igralci sami niso ponudili lastnega dovolj osebno močnega materiala za situacije prikazovanja odnosa do nekdanje države in nacionalizma, morda pa je to le pomenljiv znak za odnos Slovencev do teh vprašanj. Ne glede na to gledalca postavi v določeno distanco do nečesa, kar se zdi kot nekoliko na silo zvedeno na jugoslovansko nostalgijo in stanje "po".
Tudi prizor "balkanskega temperamenta", sicer izrazito moška zabava, ki je izredno komunikativen z občinstvom in močan v svoji vizualno-zvočni podobi, hkrati postavlja vprašaj pod vzorec vedenja, ki veliko bolj kot Slovencem pripada "živahnejšim južnim narodom", ter nakazuje na ukalupljenost in ponavljanje vedenjskih vzorcev, ki smo jih videli že na primer v Frljićevem Turbofolku, slovenskim igralcem pa nekako ne pripadajo.
Tako je najmočnejši prizor ravno zadnji, ki v svojem uprizoritvenem minimalizmu privede do vrhunca predstave in s časovnega kontinuuma po razpadu Jugoslavije v odnosu do vojne najbolj zares, na globoko osebni ravni razgalja izbrano etično držo Drage Potočnjak in različna mogoča razumevanja njene drže s strani soigralcev na točki, kjer se enotno razumevanje resnice zalomi in se izrazi večplastnost ne le na čustveni ravni, ampak tudi na racionalni.
Nika Arhar
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje