V svojem večkrat nagrajenem romanu Bahkita opisuje pretresljivo resnično zgodbo deklice, rojene v 60. letih 19. stoletja, ki je pri sedmih postala sužnja, leta 2000, 53 let po njeni smrti, pa jo je takratni papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico.

Podoba Bakhite na tapiseriji ob njeni kanonizaciji leta 2000. Foto: AP

Bakhitina zgodba, nanjo je naletela med naključnim obiskom njej posvečene cerkve v Franciji, je Veronique Olmi tako prevzela, da se je odločila, da o njej napiše knjigo. Pisanju pretresljive in ganljive zgodbe o Bakhiti je posvetila dve leti neprestanega dela. Po njenih besedah je bilo pisanje tako drugačne zgodbe precejšnje tveganje, saj predstavlja popoln odmik od njenih prejšnjih 12 knjig, a pretresljiva zgodba jo je čisto posrkala.

Gradivo je črpala iz knjige Čudovita zgodba (Storia meravigliosa), ki jo je napisala nuna po Bakhitini pripovedi, zakopala pa se je tudi v različne zgodovinske dokumente, se srečevala z redovnicami kanosijankami v Italiji, obiskala kraje in stavbe, v katerih je živela Bakhita, v Darfur pa se zaradi varnostnih razlogov ni odpravila.

Da lahko ob vseh grozotah, ki jih doživiš na lastni koži, vidiš v svetu še vedno toliko lepote, kot jo je Bakhita, je, kot je že večkrat poudarila igralka, scenaristka in dramaturginja ter avtorica več gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov, pravi čudež. Bakhitina notranja moč in želja po preživetju sta osupljivi. "Preživela je suženjstvo, in to ni znamenje šibkosti, ampak moči," poudarja pisateljica, ki opominja, da lahko le predvideva, kakšna je dejansko bila Bakhita, a kot pravi, je jasno razvidno, da je bilo v njej nekaj prvinsko človeškega, kot je v vseh, ki preživijo grozodejstva. Življenje je bilo za Bakhito nekaj najbolj dragocenega, zato je zdržala vse trpljenje.

Zgodba deklice, ki je pri sedmih postala sužnja
Bakhita, kar v arabščini pomeni srečnica, ime so ji, kako ironično, dali trgovci s sužnji, se je rodila v Darfurju v Sudanu leta 1869. Brezskrbnega otroštva v veliki in ljubeči družini je bilo konec, ko so suženjski preprodajalci požgali njeno vas in ugrabili njeno sestro Kišmet, mlado mamico, ki je ravno takrat prišla na obisk k mami, dojenčka pa pustila pri možu. Bakhitina mama je bila odtlej brezumna in venomer v skrbeh, da se ugrabitelji ne vrnejo. Nesreča žal ni počivala dolgo, brezskrben sprehod Bakhite in njene prijateljice Bine se je končal z ugrabitvijo. Po nekaj dneh jima je uspelo pobegniti, tavanje proti domu pa se je končalo z novo ugrabitvijo in njuno prodajo trgovcem s sužnji. Sledila so leta suženjstva, priklenjenosti na verigo, tepeža, trpinčenja in neopisljive groze. Še posebej srhljiva so bila za Bakhito štiri leta pri turškem generalu, ko sta se nad njo in drugimi sužnji izživljali njegova mama in žena. Neizbrisen pečat na to obdobje je pustilo več kot 110 rezov po celem telesu, ki so ji jih naredili po njunem ukazu, vanje pa vtrli še sol, da se rane ne bi zacelile. Mučilno tetoviranje jo je tako izčrpalo, da je komaj preživela, mesec dni je ležala in se bojevala za življenje.

Končno je v njeno življenje posijal žarek upanja, ko jo kupil italijanski konzul Legnani, ki je predtem rešil in osvobodil že veliko sužnjev. V njegovi hiši so jo umili, oblekli, ji dali jesti, in kot je dejala sama, ji vrnili dostojanstvo. Leta 1885, pri 16 letih, jo je Legnani po njenem vztrajnem moledovanju odpeljal s seboj v Italijo, potovali so 800 kilometrov od Kartuma do Suakina, več mesecev tudi skozi puščavo, potem 40 dni s parnikom v Genovo. Na njeno razočaranje pa tam ni ostala pri konzulovi družini, temveč jo je podaril svojemu prijatelju. Več let je vdano služila družini Michieli, njena glavna skrb je bila deklica Mimmina, za katero je od njenega rojstva, ko ji je tudi rešila življenje, skrbela noč in dan, zato ni presenečenje, da jo je deklica klicala mama.

Veronique Olmi je prišla v Ljubljano kot gostja 35. knjižnega sejma. Foto: MMC RTV SLO

Družina naj bi se vrnila v Sudan, kjer so imeli posestvo in hotel, a Bahkito je bilo groza ob misli na vrnitev v domovino, ki jo je povezovala z grozljivimi dogodki. Posredoval je Stefano Massarioto, dobrotni upravitelj posestva Michielijevih, ki jo je imel rad kot oče in ji je pomagal, da je z Mimmino odšla na izobraževanje v samostan, v Sudan pa se je odpravila le gospodarica. Ko je prišel čas, da bi se morala tudi Bakhita vrniti v Sudan, se je ona temu ostro uprla in vztrajala, da bo ostala v samostanu. Ker se njena gospodarica s tem ni strinjala, se je začel sodni proces, v katerem je Bakhito Cerkev podprla in lahko je ostala v Italiji. Odločila se je, da bo postala redovnica kanosijanka. Glavna naloga teh redovnic je skrb za sirote in otroke. Desetletja je posvetila skrbi za otroke in za vse, potrebne pomoči, sprva je čistila in kuhala, potem je bila vratarka, zaradi svoje temne polti je bila povsod deležna velike pozornosti. Njeno kruto zgodbo je po njenih besedah zapisala ena od nun, sprva je bila po delih objavljena v podlistku verskega časopisa, pozneje pa je izšla tudi kot knjiga. Bakhita je postala zelo znana, v samostan v Schiu, kjer je preživela največji del svojega redovniške poti, so se zgrinjale množice radovednežev, ki so jo želeli videti na lastne oči, Cerkev jo je po izdaji knjige z naslovom Storia meravigliosa poslala tudi na turnejo Italiji, kar je bilo zanjo zelo naporno. Knjigo so predstavljali kot primer, kako je katoliški Italijan rešil "necivilizirano" Afričanko. Kot je povedala pisateljica, so Bakhitino zgodbo po eni strani izkoristili za promocijo Mussolinijevega režima in kolonialistične vojne v Etiopiji, po drugi strani pa je bil to samo še en dokaz več, kako močno je bila Bakhita povezana s časom, v katerem je živela.

Bakhita je povedala, da sta jo ugrabila dva moška. Ko sem se pogovarjala z zgodovinarjem, ki je specialist za to obdobje, mi je pojasnil, da če sta bila samo dva, potem sta bila to soseda. Zakaj soseda? Ker je bila to običajna praksa, ugrabljali so otroke iz okolice. Treba je vedeti, da je bilo takrat v Sudanu suženjstvo že dolgo sestavni del gospodarstva. To je bil edini sistem, ki je deloval v državi na vseh ravneh: bili so sužnji visokega in nizkega ranga, obstajala je cela hierarhija, po spolu, starosti, sposobnosti.

Veronique Olmi

Bakhita je potem opazovala razmah rasizma, med vojno z grozo obujala boleče spomine na otroštvo in tolažila otroke, ki so trepetali ob padanju bomb. Kljub bolezni in oslabelosti je vse do konca vdano delala in služila skupnosti. Umrla je 8. februarja 1947, stara 78 let. Leta 1992 jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo, tri leta pozneje za zaščitnico Sudana, leta 2000 pa za svetnico. S tem je Jožefina Bakhita postala prva sudanska svetnica in prva Afričanka, ki so jo povzdignili na oltar.

Več v pogovoru s pisateljico, ki je obiskala Ljubljano v okviru knjižnega sejma.

Brala sem, da vas je njena zgodba prevzela med počitnicami v Langeaisu v Tourainu v osrednji Franciji, ko ste vstopili v cerkev, ki je posvečena Bakhiti. Kdaj pa ste se odločili, da napišete zgodbo o njej?

To odločitev sem sprejela v eni sami sekundi, in sicer, ko sem v Google vtipkala njeno ime in videla, da o njej ni knjige. Odločitev je bila hipna.

Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je prvi del knjige zelo intimen, z malo Bakhito potujemo v suženjski karavani, trpimo z njo, ko je priklenjena, mučena in zlorabljena. V drugem delu, ko je redovnica, je več dejstev o poteku njenega življenja in manj njenega čutenja. Je bilo to namerno?

Jasno je, da je bilo več pričanj in dokumentov o njenem drugem delu življenja, toda prvi del, ki govori o njenem otroštvu in mladosti, je predstavljal osnovo, šlo je za njeno otroštvo, šlo je za ključni del, ki je vplival na njeno celo življenje.

Drugi del, ki zajema obdobje prve in druge svetovne vojne, vzpona Mussolinija, kolonialnih vojn, vsebuje več realnega dogajanja, o tem obdobju je obstajalo veliko več dokumentov.
Gre za del zgodbe, ki je nam je tudi geografsko veliko bližje, saj Schio ni daleč od tu, skratka bilo je veliko več pričanj o njej iz tega obdobja.

Na drugi strani pa so bili ohranjeni tudi njeni spomini na drobce iz otroštva, recimo, ko je klicala svojo mamo, ko se je znašla priklenjena v staji z ovcami, takrat sem ji skušala biti čim bližje, saj je bila tako sama. Potem ko je bila sprejeta v redovniško skupnost, si nisem upala preveč drezati v njeno intimnost, recimo v njene molitve. Gre za intimnost, v katero nisem imela pravice posegati. Vemo, da moli, ne vemo pa, kako moli, k čemu moli, katere besede izreka. Vemo, da je bila tesno povezana z Marijo, to pa je tudi vse.

Iz istega razloga nisem pisala podrobnosti o posilstvu in nasilju, nekaterih preveč intimnih podrobnosti nisem razgalila. Definirajo jo njena dejanja pa tudi dejanja oz. odzivi drugih: ko govorimo o rasizmu, življenju v skupnosti, glede otrok, glede ljudi, ki jih srečuje. Resnično deluje v skladu s svojimi prepričanji.

Roman je v Franciji izšel pred dvema letoma, zanj je avtorica prejela številne nagrade, med drugim pa je bil nominiran tudi za nagrado femina in se uvrstil med četverico finalistov francoske literarne nagrade goncourt. Pred kratkim smo dobili slovenski prevod, izdala ga je Mladinska knjiga, za prevod je poskrbela Janina Kos. Foto: MMC RTV SLO

Ob koncu knjige Bakhito res dobro poznamo, saj jo spremljamo od majhnih nog. Kako ste "sestavili" njeno otroštvo, saj verjetno o tem obdobju ni bilo veliko dokumentov?

Čeprav sama ni vedela, od kod točno prihaja, kje leži njena vas, se ne spomni svojega maternega jezika, narečja, je bilo po njeni smrti in potem v času njene kanonizacije zbranih veliko podatkov o njenem življenju. Misijonarji in etnologi so zbirali podatke o njej, pojavile so se številne nove informacije. Podobno kot prihaja do novih razkritij, recimo, o Jezusu Kristusu, se tudi znanost nenehno razvija in napreduje. Na dan so prišle nove podrobnosti o njeni fizični podobi, o dogodkih v tem obdobju, od kod je prišla, kako je prišla do Kartuma ...

Znanega je bilo tudi že veliko o organizaciji suženjstva v Sudanu. Bakhita je povedala, da sta jo ugrabila dva moška. Ko sem se pogovarjala z zgodovinarjem, ki je specialist za to obdobje, mi je pojasnil, da če sta bila samo dva, potem sta bila to soseda. Zakaj soseda? Ker je bila to običajna praksa, ugrabljali so otroke iz okolice. Treba je vedeti, da je bilo takrat v Sudanu suženjstvo že dolgo sestavni del gospodarstva. To je bil edini sistem, ki je deloval v državi na vseh ravneh: bili so sužnji visokega in nizkega ranga, obstajala je cela hierarhija, po spolu, starosti, sposobnosti. Recimo, tudi vojaki so imeli svoje lastne sužnje. To je bil res zapleten sistem. Zelo veliko sem raziskovala tovrstne dokumente, da sem dobila točen vpogled v takratno dogajanje.

Na začetku knjige opisujete grozljiv prizor iz otroštva, ko je z Bino kot sedemletnica hodila v suženjski karavani, v kateri je bila tudi mlada mama z dojenčkom, ki ga je vodja karavane kruto umoril, potem je pokončal še mamo.

To je bila resnična zgodba, ki jo je povedala Bakhita. Ta del sem res zelo težko pisala. To je edini del knjige, ki ga ne želim nikoli prebrati.

Težko si predstavljam, kako je bilo to doživeti in preživeti. To je bil naporen suženjski pohod, ki je trajal res dolgo. Skušala sem čim bolj nazorno osvetliti dogajanje v karavani, tako da je bilo treba opisati dogajanje s čim več podrobnostmi. Bakhita seveda ni opisala vseh v knjigi nanizanih dogodkov, recimo najstnika, krikov, toda osrednjega, zgodbo mame z dojenčkom, je.

Koliko časa ste raziskovali in potem pisali knjigo?

Vse skupaj je trajalo dve leti, vmes sem imela le osem dni počitnic, sicer pa sem delala vse dni in konce tedna. Zgodba o Bakhiti me je čisto prevzela.

Kako se je Cerkev odzvala na vašo knjigo?

Cerkvi je knjiga zelo všeč in jo cenijo. Sprva sem se malo bala, ker v nasprotju s Cerkvijo nisem napisala, da je bila devica, a je bil strah odveč. Mislim, da se zavedajo, da je treba pogledati v njihovo preteklost, kaj in zakaj se je dogajalo. Stvari je treba postaviti v kontekst. Recimo, kanosijanke še vedno obstajajo, srečala sem se z njimi, še vedno delajo z mladimi. Gre za italijansko tradicijo.

Glede položaja in vloge Cerkve med 2. svetovno vojno oz. času Mussolinija je tako, da je znano, kako je bilo. Reakcije so bile doslej v vseh državah zelo pozitivne. V Španiji je moj urednik duhovnik, ki je blizu Vatikanu, vsaj enkrat gre v Rim.

Edina stalnica v Bakhitinem življenju so bile nenehne spremembe, na katere ni imela vpliva. Ko je bila sužnja, so o njej odločali lastniki, ko je bila redovnica, je o njej odločala Cerkev.

Kot redovnica je bila svobodna, je pa tako, da če se zaobljubite, potem ste zavezani, da sledite oziroma ubogate ukaze. Bakhita je imela močan preživetveni nagon in veliko željo, da vedno daje oz. se razdaja: tako je dala otrokom vse, česar sama ni imela. Vedno je skušala vračati skupnosti, četudi je bilo to včasih zelo težko. Ko je bila na turneji po Italiji za knjigo, je bilo to zanjo zelo naporno, počutila se je neumno, kot da je padla v brezno. Toda hkrati se je zavedala, da lahko pomaga skupnosti sudanskih sester, ki jim jih ni uspelo rešiti.

Ne vemo, kaj se je zgodilo z njeno veliko družino po njenem odhodu. V sebi je čutila potrebo po kompenzaciji: nikoli si ni nehala prizadevati, da bi služila, tudi ko je bila že skoraj slepa in obnemogla.

Papež Frančišek s podobo Jožefine Bakhite. Foto: EPA

Njen odnos z Mimmino, malo deklico, za katero je skrbela od njenega rojstva, ko je služila pri njenih starših (družini Michieli), je zelo poseben, gre za čisto ljubezen. A se kljub velikemu pritisku vseeno odloči za odhod med redovnice.

Bakhita zna reči ne, zna ne ubogati in se postaviti zase. Kot deklica je zbežala ugrabiteljema, kot sužnja je gospodarja trikrat prosila, naj jo vzame v Italijo, bila je sužnja, ki je bila prva posvečena v red, skratka, ni le ubogljiva, temveč ima svojo voljo, ki jo izrazi.

Sudan ima že dolgo zgodovino žalosti, krutosti, na drugi strani pa, kot tudi Bakhita vedno poudarja, veliko lepote. Kljub vsemu, kar se ji dogaja, vedno vidi okoli sebe veliko lepote.

Narediti moramo enako kot ona. Izbrati moramo lepoto, ne čakati, da smo razočarani. Gre za izbiro. Če imam na voljo dve poti, grem raje po daljši, če je lepša. Če imam na izbiro dve stanovanji, bom raje v manjšem, ki je v lepšem okolišu, kot v večjem, ki je v gršem okolju. Lepota je lahko v vseh naših dejanjih, vendar jih je treba izbrati. Gre za lepoto človečnosti. Da poskusimo biti srečni in osrečevati druge. Pogosto druge, ki želijo biti srečni, označujemo, da so egoisti. Mislim, da je to napaka. Če smo namreč srečni, bomo to srečo delili naprej med druge. Če pa smo nesrečni, se tudi to širi, kar ni prav. Skratka, poskrbeti moramo zase in si prizadevati, da si naredimo takšno življenje, ki se čim bolj sklada z našimi željami. Tako se bomo počutili dobro in dobra energija se bo širila naprej. To bi moral narediti vsak človek. Sama poskušam čim bolj stopiti v čevlje drugega: pogosto namreč gledamo stvari zgolj s svojega stališča, toda če poskusimo pogledati na dogajanje s stališča drugega, se nam odpre nov svet. Tako se izognemo marsikateremu zapletu. Vsak dela svoje delo in vsak si po svojih močeh prizadeva, da bi ga naredil najbolje. Ne obstaja samo ena resnica,
vsak ima svojo. Pomembno je, da se tega zavedamo. Agresivnost se pogosto rodi iz strahu. Seveda nismo svetniki, a če znamo prepoznavati vzroke občutkov drugih, je to lahko le pozitivno.

Pogosto druge, ki želijo biti srečni, označujemo, da so egoisti. Mislim, da je to napaka. Če smo namreč srečni, bomo to srečo delili naprej med druge. Če pa smo nesrečni, se tudi to širi, kar ni prav. Skratka, poskrbeti moramo zase in si prizadevati, da si naredimo takšno življenje, ki se čim bolj sklada z našimi željami. Tako se bomo počutili dobro in dobra energija se bo širila naprej.

Veronique Olmi

Vaša knjiga je velika uspešnica. Ste pričakovali tak uspeh?
Ko sem knjigo napisala, nisem vedela niti, ali jo bo moj urednik sprejel, ker je tako zelo drugačna od vseh mojih drugih knjig. Naredila sem nekaj, česar nisem še nikoli prej: s prvimi 50 stranmi sem šla k uredniku. K sreči je bil navdušen. Knjige nisem pisala zato, da bi dobila nagrade. Nikoli ne vemo, zakaj ena knjiga postane uspešnica, druga pa ne. No, če ne vžge, vemo, da zato, ker je zanič (smeh). Toda uspeh oz. neuspeh je povezan s številnimi podrobnostmi, ki jih v bistvu ne moremo nadzorovati. Od sodelovanja z uredniki, lektorji in drugimi, do tega, kaj se v državi dogaja v času izida. Seveda pa pisatelj k sreči ne razmišlja o samem izidu knjige, če bi, bi prenehal pisati. Moj edini cilj vedno je: končati knjigo.

Ves čas se pojavlja vprašanje imena, ki se ga ne spomni. S tem se knjiga tudi začne: "Ne ve, kako ji je ime. Ne ve, v katerem jeziku sanja." Med branjem se ves čas poraja upanje, da se bo knjiga končala z razkritjem njenega imena, a se to ne zgodi. Bi ime izpustili, tudi če bi ga vedeli? To je bila njena edina skrivnost, ki jo je odnesla v grob.

Točno tako. Tudi jaz sem upala, ko sem raziskovala njene spomine in pisala knjigo, da se ji bo utrnilo njeno ime, mogoče v sanjah. Ko sem prišla do konca, sem bila precej razočarana. Rekla sem si, to je pač njena skrivnost. Spraševala sem se, ali se imena res ni spomnila, recimo, ko je ob koncu življenja srečala nuno s podobno življenjsko zgodbo in ki se ji je res zaupala. Takrat bi se recimo lahko spomnila. Če bi se bila res spomnila, bi to verjetno zadržala zase. Morala je povedati svojo življenjsko zgodbo, njeno telo je bilo tolikokrat zlorabljeno, njeno življenje je bilo razgaljeno že za časa njenega življenja v knjigi, skratka, nič ji ni ostalo, kar bi bilo le njeno. Če je res bilo tako, da se je spomnila imena, a ga ni povedala, je prav, da je to zadržala zase.

Kot ste večkrat ponovili, Bakhito vidite kot simbol upanja. V dobrih 130 letih se žal na nekaterih področjih ni nič spremenilo. Tako kot so takrat služili preprodajalci sužnjev, zdaj to počno tihotapci migrantov.

Žal je tako, nič se ni spremenilo, ne pred Bakhito ne za njo. Vedno je to vprašanje razdeljenosti človečnosti: nekdo, ki misli, da je več vreden kot nekdo drugi, potem so tu vojne, izkoriščanje, tudi suženjstvo. Vedno obstaja ta nevarnost, da te nekdo okupira, zasede, zlorabi ... Vedno je ta boj med dobrim in slabim, boj za svobodo. Kdo ima pravico, da odloča, kdo bo živel? So to bogate države, revne države? Dejstvo je, da smo zbombardirani z informacijami glede dogajanja po vsem svetu, in dejansko ne moremo predelati te množice informacij vsak dan, predvsem vseh slabih in žalostnih novic. Zato osebe, kot je Bahkita, prinesejo upanje, ker pokažejo, tako kot je pokazala Bahkita, da vedno obstajajo dobri ljudje, ki spreminjajo svet na bolje. Italijanski konzul jo je oblekel, odpeljal v Italijo in jo spoznal s Stefanom, skratka vsak ima svojo pot, lahko je zelo kruta, a vedno se zgodi tudi nekaj dobrega. Tako se vse skupaj uravnoteži.

Zgodbo si zlahka predstavljamo tudi v filmski ali televizijski obliki. Že potekajo pogovori o tem?

Ne, sploh ne. Bi pa to bil zelo drag film.