A to je bila le pretveza, s katero si je na dvorih v Mantovi, Ferrari, Mondeni in Torinu zagotovil, da mu brez zadržkov odprejo vrata svojih dragocenih zbirk. Rudolf je slikarja med zbirke poslal z drugačnim namenom. Cesarja, ki se ni nikoli poročil, plemenite princese niso posebej zanimale, tam je bil z enim samim ciljem: da preveri umetnine, ki bi jih lahko uvrstil v njegovo znamenito praško zbirko.

Von Aachen si je pozorno ogledal dela v zbirkah, cesarju takoj poročal, kaj vrednega njegove pozornosti je videl, in kmalu zatem so s Praškega dvora nazaj v Italijo potovale prošnje za izbrana dela.

To je torej zgodba o znameniti zbirki cesarja Rudolfa II., ki so ga od zgodnje mladosti bolj kot vladarski posli zanimale umetnost in znanost, raritete in dragocenosti, s katerimi se je obdajal na svojem dvoru v Pragi. Tja je leta 1583 z Dunaja prenesel svoj sedež in iz mesta drugič v zgodovini ustvaril pomembno umetniško središče.

Vendar zbirka, o kateri se je govorilo po vsej Evropi, ne pripoveduje le o zbirateljski strasti Rudolfa II. Habsburškega (1552–1612), najprej ogrskega in češkega kralja, od leta 1576 pa cesarja Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, ampak o danes skoraj že težko predstavljivi ljubezni vladarjev do umetnosti nasploh in zavedanju njene moči, s pomočjo katere so utrdili svojo oblast, prek nje izpovedovali politične težnje in utrjevali svoj ugled.

Le izbranim obiskovalcem je bil dovoljen vstop v cesarjevo Kunstkammer, umetnostno zakladnico, z najpomembnejšimi predmeti in umetniškimi deli. Vanjo so smeli vstopati umetniki in učenjaki, princi in tuji veleposlaniki, ki jih je, preden so zapustili dvor, cesar sam popeljal med dela v upanju, da bodo Prago zapustili prevzeti nad njegovo močjo in besedo ter širili glas o njegovi razgledanosti, občutku za umetnost in navsezadnje to bogastvo oglaševali po svetu. Komaj je čakal, da jih lahko popelje med številne umetnine, in tam se je na dolgo in široko razgovoril o delih ter jih nerad izpustil ven.

Rudolf II. seveda v tem ni bil nobena zgodovinska posebnost; vladarji so v umetnosti od nekdaj prepoznali sijajno možnost manifestiranja svoje moči in teženj; Justinijan I. je s svojo umestitvijo na mozaik prezbiterija cerkve San Vitale v Raveni jasno pokazal, da je Kristusov namestnik in vlada z božjim blagoslovom, Karel Veliki je v poklonu antiki in z umetniško renesanso poskušal v svojih rokah rekonstruirati mogočni rimski imperij, francoski kralji so s plejado silhuet predhodnikov na pročelju pariške gotske katedrale dokazovali legitimnost svojega prestola. In tudi Rudolf II. je svojo vlogo razumel kot položaj vladarja, ki obuja dediščino nekdaj veličastnega rimskega cesarstva.

Glavni vojni plen: Rudolfova zbirka
Rudolf v svoji zbirateljski vnemi torej ni bil prvi, pa tudi zadnji ne. Ko se je leta 1648 približeval konec tridesetletne vojne, je švedska kraljica Kristina svojemu generalu Königsmarcku, ki je z vojsko zavzel Praški grad, Hradčane in Male Strane, dala predvsem en ukaz: da ji od tam pripelje zbirke cesarja Rudolfa II., saj je bilo to, kot je pisala generalu, edino, česar si je resnično želela.

Nalogo je bilo treba hitro izvesti, saj je bilo ključno, da se umetnine odpeljejo pred podpisom listin vestfalskega miru (podpisali so ga 24. oktobra 1648), v nasprotnem primeru ne bi mogle veljati za vojni plen. Najprej je bilo treba priti do inventarja, ki ga je bil zakladnik, kot je pozneje svojemu gostu, francoskemu zdravniku in avtorju znamenite popotniške knjige Charlesu Patinu, pripovedoval zakladnikov sin Dionisio Miseroni (tedaj je bil še mladenič, pozneje pa sam zakladnik zbirke), prisiljen izročiti pod grožnjo mučenja. Le celovit inventar je bil zagotovitev, da pred plenilci nobena dragocenost Rudolfove zbirke ne ostane skrita.

Kraljičino razočaranje
Prevoz del na Švedsko je oteževalo zmrznjeno Severno morje in kraljica Kristina je precej mesecev pozneje, komaj leta 1649, dočakala prihod težko pričakovanega zaklada, ki pa ni bil takšen, kot je upala. Njeno razočaranje je razbrati iz pisma, ki ga je leta 1653 poslala Paolu II. Orsiniju, braccianskemu vojvodi, v katerem o zbirki piše: "Zares je ogromna in čudovita. V njej je neskončen razpon predmetov, vendar z izjemo kakšnih tridesetih ali štiridesetih italijanskih izvirnikov zavračam vse. Tu so dela Albrechta Dürerja in drugih nemških mojstrov, katerih imen ne poznam, bi pa vzbudila globoko občudovanje vsakogar, razen mene. Sama bi vse zamenjala za dva Rafaela in menim, da bi jim še s tem izkazala preveliko čast."

To nam več kot o Rudolfovi zbirki pove o okusu kraljice Kristine, ki je bila izrazito naklonjena predvsem italijanski renesansi, medtem ko za dela severnih dežel ni imela toliko posluha. Ko je leta 1654 po spreobrnitvi v katolištvo abdicirala in odšla v Italijo, je s seboj vzela sijajno zbirko, sestavljeno predvsem iz del italijanskih mojstrov, kot so Correggio, Veronese in Tizian. Okoli sedemdeset slik je vzela s seboj, preostalo pa pustila svojemu nasledniku Karlu X. Gustavu Švedskemu, jih podarila najzvestejšim pripadnikom ali pa jih prodala, da si je lahko plačala pot v Rim.

Iz Prage na vse konce Evrope
Zaradi Kristinine nezainteresiranosti se je velik del Rudolfove zbirke razkropil po različnih koncih Evrope, vsaj tisti del, ki je dosegel švedski dvor. Že pred plenjenjem njene vojske so najpomembnejša dela odpeljali na Dunaj, kjer so še danes hranjena v Umetnostnozgodovinskem muzeju.

Prve umetnine je dal takoj po bratovi smrti na skrivaj na Dunaj prepeljati naslednik cesar Matija, saj se je bal, da bodo češki stanovi zasegli Rudolfove zbirke, češ da so bile kupljene z njihovim denarjem. Nekaj jih je z dedovanjem še enega evropskega zbiralca, nadvojvode Albrechta iz Bruslja, potovalo na njegov dvor, od tam v Anglijo, nato pa so se vrnile na Praški grad.

Marsikatero pomembno delo so v očitno povsem upravičenem strahu, da bi jih zavzela tuja vojska, na Dunaj na varno odpeljali tudi med tridesetletno vojno. Na desetine slik, risb, med temi zlasti Dürerjevih del, in izdelkov umetnostne obrti je potovalo tja, preden je leta 1631 Prago zasedla saška vojska. Štiri leta pozneje so v inventuri našteli še okoli 130 slik, med temi tudi Veronesejeve Alegorije ljubezni, ki so nekoč visele na stenskem opažu sobane, a so jih odstranili med prezidavo cesarske palače.

Ko je torej vojska kraljice Kristine dosegla Rudolfovo zbirko, je bila ta že precej okleščen odmev tega, kar je zapustil cesar. A marsikaj švedske zbiralke kljub temu ne bi ganilo. Na Dunaj je že pred časom odpotovala zmagoslavna Minerva Bartholomeusa Sprangerja, ki velja skorajda za ikonično delo praškega slikarstva okoli leta 1600 (danes je na ogled v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju). Vendar tudi če bi jo slika dosegla, je verjetno ne bi posebej vzradostila. Med deli, ki jih je kraljica namreč zavrnila, so bila prav dela Sprangerja, že omenjenega Hansa von Aachna in Josepha Heintza, vseh treh vodilnih slikarjev Rudolfovega dvora.

Čeprav so v nasprotju z marsikaterim sodobnikom ti trije slikarji črpali in se izoblikovali v švedski kraljici tako ljubem italijanskem okolju, v rednem stiku z renesančnimi dosežki in z antičnimi deli, njenemu okusu niso ustrezali zaradi manierističnega sloga, ki je skupaj z erotičnimi poudarki mitoloških prizorov toliko bolj ustrezal Rudolfovemu okusu.

Po Rudolfovi smrti zbirka tone v pozabo
Kljub izjemni vplivnosti Rudolfovega dvora in umetnosti, ki jo povezujemo z izrazom rudolfinski manierizem, vsem tovrstna dela niso bila ljuba. Tudi za pobožnega cesarja Ferdinanda II. so bile verjetno preveč, saj so po njegovem ogledu zbirke leta 1623 nenadoma več kot 56 slik iz praške Kunstkammer prodali antikvarju Danielu de Brierβu. Ohranjen seznam prodanih del pove, da je šlo predvsem za mitološke akte Vener, Adonisov, Kupidov in drugih zaljubljencev, prodana dela pa so podpisali predvsem Spranger, von Aachen, Heintz in nekateri drugi.

Takšna dela že v samem izhodišču niso bila namenjena javni predstavitvi, ampak so bila naročila, namenjena zasebnim prostorom, za osebni užitek mecenov. Zaradi odklonilnega odnosa do manierizma je bila po cesarjevi smrti zbirka dolgo deležna različnih odzivov. Posebno priložnost, da pridejo slikarji Rudolfovega dvora spet do izraza in da jim zagotovijo prepoznavno mesto v zgodovini umetnosti, so dobili z umestitvijo v zbirko palače zgornjega Belvederja, ki jo je švicarski založnik in umetniški trgovec Christian von Mechel leta 1781 postavil po naročilu cesarja Jožefa II. V želji, da obiskovalcem pokažejo lepoto umetnosti in njenega razvoja, je ob italijansko, flamsko in nizozemsko slikarstvo postavil tudi nemško umetnost, z njo pa dela Rudolfovih slikarjev.

Čeprav ne gre za pravo umetnostnozgodovinsko obravnavo, je to vseeno pomenil korak k vrednotenju del rudolfinskega manierizma. Nove in pomembnejše raziskave pa je zbirka dobila šele v zadnjih desetletjih, do česar je na eni strani privedla večja naklonjenost manierizmu nasploh, na drugi pa tudi konec ideološko pogojenega odklonilnega odnosa do proučevanja preteklosti, vezane na plemstvo in cesarske dinastije po žametni revoluciji konec 80. let 20. stoletja.

Ena pomembnejših Dürerjevih zbirk svojega časa
Če iščemo središči, kjer je nemška renesansa doživela prvo pomembno ovrednotenje in refleksijo, je bil poleg Maksimilijanovega Münchna to gotovo prav Rudolfov dvor v Pragi. Na Praškem gradu je vzpostavil neke vrste "novo galerijo", ki je bila rezervirana prav za dela Nemcev in Nizozemcev. Zbiral je dela Lucasa Cranacha st., Lucasa von Leydna in Petra Briegla st., posebej ljub pa mu je bil Dürer. Na Praškem gradu mu je uspelo ustvariti eno največjih zbirk Dürerjevih umetnin na enem mestu. Med drugim je imel slikarjevo delo Praznik rožnega venca, do katerega je prišel po napetih pogajanjih, nezanemarljivih stroških in poznejših zapletih pri prevozu. Pomembno Dürerjevo delo je še danes v zbirki praške Narodne galerije.

Cesarju je pri zbiranju konkretno Dürerjevih del pomagal njegov dvorni slikar Hans Hoffmann, ki je dela nemškega mojstra predobro poznal, saj je bil tudi njihov kopist. Zaradi tega je seveda znal sam najbolje oceniti, kdaj je slika izvirnik in kdaj kopija, saj je navsezadnje to pogosto izdelal sam.

Rudolfovi agenti, dobri poznavalci italijanskih zbirk
S stene Narodne galerije v Ljubljani na nas v sklopu razstave Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu samozavestno zre bradati moški v razkošnem s krznom, odetim črnemu oblačilu. Z belimi črkami zapisana signatura nam pove, da gre za delo slavnega beneškega slikarja Paola Veroneseja (1528–1588), napis na vrhu pa, da je možakar na sliki iz leta 1685 Jakob König, uspešen zlatar in antikvar, ki je delal za rimske Medičejce in jezuite, kot agent pa tudi za Rudolfa II. Cesar se je pri polnjenju svoje zbirke opiral na več ljudi; omenili smo že slikarja von Aachna, ki je zanj obiskoval italijanske dvore, kot agente pa je uporabljal tudi v Italiji delujoče antikvarje. Med njimi torej Königa, ki je leta 1586 Rudolfa obiskal v Pragi, kjer mu je cesar razkazal svojo zbirko, antikvar pa gostitelju verjetno prav tedaj podaril okoli leto dni star portret Veroneseja. Z darilom je zadel v polno, saj je bil Veronese cesarjev najljubši slikar.

Lahko bi bil prav König posrednik naročila cikla štirih slik Alegorije ljubezni, ki so danes sicer v Narodni galeriji v Londonu, Rudolf pa jih je namenil za okras stropa ene izmed soban. Njuno sodelovanje je bilo začetek dolge povezave družine König s Prago. Po Jakobovi smrti je Rudolf v službo vzel njegovega sina Hansa Jakoba (in na ta način verjetno pridobil vsaj del Jakobove zbirke avtoportretov in portretov slavnih umetnikov), pozneje pa je kot zakladnik oz. upravitelj cesarskih zbirk na Praškem gradu ostal tudi vnuk Hans Karl.

Kaj vse je imel Rudolf na svojem dvoru, je danes mogoče le delno rekonstruirati. Zbirko je gotovo začel graditi na dediščini po prednikih – po očetu je denimo dobil sliko Giuseppeja Archimbolda, pa tudi relief s Kristusovim profilom Francesca Ferruccija del Tadda, ki ga je Maksimilijanu II. leta 1565 ob obisku na Dunaju podaril Francesco Medičejski.

Velika ljubezen, ki je vzniknila na španskem dvoru
Ne le prve slike, tudi ljubezen do umetnosti je podedoval po družini, predvsem stricu Filipu II., h komur ga je mati Marija Španska poslala z bratom Ernestom, da ne bi padel pod vpliv očeta, ki se je nagibal k protestantizmu, ampak bi na španskem dvoru dobil katoliško vzgojo. A mlada fanta sta bolj kot vera prevzeli kraljevi zanimanje in udejstvovanje, kar je vplivalo na odnos, ki sta ga oba brata v življenju gojila do umetnosti in znanosti. Pomemben del Rudolfove zbirke je pomenila tudi dediščina leta 1595 umrlega Ernesta, ki je imel med drugim dela Huberta van Eycka, Rogierja van der Weydna, Pietra Bruegla st., Hieronymusa Boscha in drugih – bivanje v Španiji je vplivalo tudi na njuno skupno ljubezen do nizozemskih mojstrov.

Rudolfa so ob prevzemu prestola pričakala neprijetna leta dvornega spletkarjenja in nevarnosti turških vpadov, s prenosom dvora v Prago pa se je odmaknil oz. ognil obojemu. Vzgoja na španskem dvoru, spoznavanje tudi stričeve ljubeznivejše in zbirateljske plati ter preplet poti z drugimi osebnostmi, ki jih je srečal na poti odraščanja, so oblikovali cesarja, ki do vladarskih poslov ni gojil pretiranega veselja, veliko bolj pa do umetnosti in znanosti.

Polne dvorane slik
Ko se je pozneje že dobro ustalil na Praškem gradu, si je prostore uredil tako, da je v galerijo slik vstopil skozi prostor, na stropu okrašenim s Sprangerjevo fresko, in že je stal v svoji galeriji slik. Sestavljali sta jo dve dolgi dvorani, ločeni z manjšim prostorom v nekdanjem Matematičnem dvoru, slike pa so bile razporejene v treh ravneh. Obešene niso bile na zidu, ampak na nekakšnem pomolu, ki je tekel vzdolž celotne dvorane. Na Nizozemskem je bil to popolnoma ustaljen način, ki je omogočal, da se umetnine na hitro prerazporedijo. Slik je bilo polno, visele so tudi v cesarjevih prostorih, v konferenčni sobi, v kabinetu, v sobici zraven in nato še v treh prostorih, ki so jih imenovali Sommerzimmern (Poletne sobane). Na koncu je bila še dvorana, namenjena kiparskim delom. Prizidali so jo leta 1605, v njej pa je svoje mesto dobilo devet kipov iz štuka, ki jih je izdelal Adriaen de Vries.

Habsburški zbiralci
In tako je Rudolf II. po Ferdinandu II. in Maksimilijanu II. predstavljal že tretjo generacijo pripadnikov habsburške dinastije, ki se je strastno posvečala zbirateljstvu. Ferdinanda je sicer zanimalo predvsem zbiranje razkošne bojne oprave in portretov pomembnih mož, Maksimilijana naravoslovje, a tudi umetnost (navsezadnje je na dvor pripeljal Andrea Palladia in Giambologno), Rudolf je dal prednost umetnosti. Ne glede na predmet zanimanja pa je pri vseh treh zbirka pomenila predvsem svojevrstno manifestacijo dostojanstva in oblasti cesarjeve vladavine pred svetom.