"Čeprav v mladosti bister in mnogo obetajoč, je do smrti povsem izgubil sleherno trohico vladarske in osebne avtoritete," ga opiše zgodovinar in profesor s Filozofske fakultete v Mariboru Andrej Hozjan.

Lucas van Valckenborch: Cesar Rudolf II. (Provenienca: severnoitalijanska zasebna zbirka; avkcija Alte Meister, I. Teil, 18. aprila 2012, Palais Dorotheum, lot 621 Liechtenstein, The Princely Collections, Dunaj). Foto: Narodna galerija/iz kataloga ob razstavi Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu
Lucas van Valckenborch: Cesar Rudolf II. (Provenienca: severnoitalijanska zasebna zbirka; avkcija Alte Meister, I. Teil, 18. aprila 2012, Palais Dorotheum, lot 621 Liechtenstein, The Princely Collections, Dunaj). Foto: Narodna galerija/iz kataloga ob razstavi Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu

Desetletja pred njegovim prevzemom oblasti so Evropo pretresali verski boji, ki jih je začasno pomiril Augsburški verski mir z načelom "čigar dežela – tega vera" ali kdor vlada, določa vero, ki jo morajo spoštovati podložniki. In prav vprašanje naklonjenosti katoliški ali protestantski veri je močno zaznamovalo Rudolfova otroška leta.

Odraščanje na španskem dvoru

Da ne bi bil pod vplivom očeta, cesarja Maksimilijana II., ki se je nagibal k protestantizmu, ga je mati, Marija Španska, poslala na španski dvor, kjer je bila t. i. španska veja Habsburžanov trdna podpornica katolištva in protireformacije. Takratni španski kralj Filip II. je bil ob vnetem podpiranju katoliške vere tudi velik ljubitelj glasbe in umetnosti in ta svet je pritegnil tudi njegovega mladega nečaka Rudolfa. Ko se je ta po osmih letih v Španiji vrnil na Dunaj, je bil po besedah takratnih opazovalcev dogajanja na dvoru, ki jih v delu Rudolf II and His World (Rudolf II. in njegov svet) navaja zgodovinar Robert John Weston Evans, spremenjen – odmaknjen in versko dogmatiziran.

Na začetku šestdesetih let 16. stoletja je bil protestantizem znova v vzponu, takratni cesar Maksimilijan II. pa je bil prepričan, da bi veri lahko živeli v miru druga ob drugi, in takšen vzgled prenašal na sina, ki se je "učil vladarskih spretnosti". Še pred svojo smrtjo mu je oče zagotovil dve kroni – po uspešnem političnem lobiranju so ga okronali za ogrskega in češkega vladarja. Maksimilijan je bil uspešen pri diplomatskih dogovorih tudi z volilnimi knezi, ki so volili vladarja Svetega rimskega cesarstva. Ko je 12. oktobra 1576 Maksimiljan umrl, je sin Rudolf stopil na njegovo mesto.

Izobražen, a melanholičen

Štiriindvajsetletni Rudolf II. je tako postal vladar zelo razgibanega in raznovrstnega cesarstva. Zgodovinar Evans zapiše, da so ga opisovali kot inteligentnega in ponosnega, ki pa je znal prijateljsko pokramljati, a mu hkrati ni bilo dobro prekrižati načrtov. Občasno se je namreč znal vesti precej nenavadno, kar so sodobniki označevali kot melanholijo, za katero je 'bolehalo' več družinskih članov, med drugim tudi njegova mati. Bil je izobražen in govoril več jezikov: nemško, špansko, italijansko, francosko, znal je latinsko, po prevzemu češke krone pa se je učil tudi češčine.

Praga postaja zatočišče in glavni sedež monarhije

Prva obveznost novega cesarja Rudolfa II. je bila organizirati pogreb očeta. Na Dunaju je tedaj kosila kuga, zato so se odločili, da ga pokopljejo v katedrali sv. Vida v Pragi, kjer sta pokopana tudi njegova starša Ana Jagellonske in Ferdinand I. Prav Praga je bila mesto, kjer je Rudolf II. pozneje našel svoje zatočišče za vladanje. Že tedaj je kraljevim namestnikom naročil, naj v Pragi uredijo higienske razmere, medtem ko so vzdrževalna dela na Praškem gradu že potekala. Dogradili so nove prostore, saj so si češki plemiči želeli, da bi se sedež Habsburžanov prenesel v Prago.

In Rudolf je res vse več časa preživljal v tamkajšnji rezidenci. Evans ugiba, da se je tako želel izogniti drugim sorojencem, ki so nanj pritiskali glede razdeljevanja dežel, nasledstva in samega sedeža cesarstva. Čeprav Praga po številu prebivalcev, gospodarskem potencialu in ravni družabnega življenja ni dosegala drugih evropskih mest, je bila razvijajoče se mesto, Rudolf II. pa je na praški dvor povabil krog znanstvenikov in umetnikov: med njimi sta bila znana astronoma Tycho Brahe in Johannes Kepler. Rudolf je nemškemu astronomu, matematiku in astrologu Johannesu Keplerju omogočil nemoteno znanstveno delovanje, ta pa je svojemu pokrovitelju posvetil Rudolfove tabele, v katerih je izračunal pot takrat znanih zvezd. Rudolf si je sicer želel ustvariti velik laboratorij in obsežno zbirko umetnin. Na dvoru so bili tudi umetniki in slikarji, kot so Bartolomaeus Spranger, Hans von Aachen in Josef Heinz.

V svoji umetniški sobi na gradu je Rudolf hranil dragulje, zbirke mehanskih naprav, živalskih skeletov, umetnin iz antičnega Egipta, Grčije in Rima ter slike in kipe umetnikov. Zbirka naj bi delovala kot cesarjeva osebna enciklopedija sveta. Rudolf II. je občudoval lepoto dragih kamnov, zato je precejšnjo pozornost namenjal iskanju njihovih nahajališč. Priljubljeno pa je bilo tudi ukvarjanje z alkimijo. V 16. stoletju je naraščalo zanimanje za zgodovino, zato so Habsburžani podpirali zgodovinarje, ki so pisali o njihovi družinski zgodovini in zgodovini njihovih dednih dežel. Tudi Rudolf je imel zaposlene številne zgodovinopisce.

Nikoli se ni poročil in ni imel zakonitega dediča

V politično že tako zelo napetem in pregretem razdobju se je dinastija morala ukvarjati še s težavo nasledstva, kar se je že kmalu po njegovi smrti, smrti mlajšega brata cesarja Matije prav tako brez sinov in hkratnem izumrtju drugorojenske innsbruške podveje izkazalo za največjo krizo avstrijske veje v njenem obstoju sploh.

Andrej Hozjan

Še ena nenavadna lastnost Rudolfa II. je bila zavračanje poroke, čeprav so bili pritiski, da zagotovi naslednika, močni. Ko je bil še otrok, sta obe veji Habsburžanov sklenili, da se bo poročil s hčerko španskega kralja Izabelo Klaro, a se je ta zaradi njegovega odlašanja pozneje poročila z njegovim bratom Albertom, enako se je zgodilo z Marijo Medičejsko iz Firenc. V tem času je imel Rudolf več nezakonskih otrok, ki pa niso mogli postati njegovi zakoniti nasledniki.

Bitka pri Sisku in dolga vojna s Turki

Neodvisno od vladanja celotnemu Svetemu rimskemu cesarstvu je imela habsburška rodbina v lasti tudi več dednih dežel, med njimi so bile na današnjem slovenskem ozemlju Kranjska, Štajerska, Koroška in Goriška, ki so bile v habsburških rokah že stoletja pred v članku obravnavanem obdobju. Te dežele so bile močno izpostavljene nevarnosti turških vpadov. Rudolfov oče je s Turki sklenil mir, ki je trajal 25 let, zanj pa so Habsburžani plačevali davek turškemu sultanu. Meja med cesarstvoma se je raztezala od Dalmacije do Transilvanije. Vzdrževanje obrambne linije, v kateri so imele pomembno vlogo prav dežele na današnjem slovenskem ozemlju, je bilo zelo drago in pogosto neuspešno. Tako so v siloviti turški ofenzivi na začetku 90. let padale trdnjave obrambnega sistema med Savo in morjem. Ko je leta 1593 turška vojska znova napadla, se je razvila znamenita bitka pri Sisku, ki je prinesla pomembno zmago za celotno Evropo. Krščanske čete so premagale številčnejšo turško vojsko. A zmaga je imela predvsem psihološki pomen, saj se je moštvo ob meji moralo spopadati s slabo preskrbo in pogosto preslabo utrjenimi kraji, v svojem delu Fanfare nasilja opiše zgodovinar Vasko Simoniti.

S to bitko so se končali turški vpadi na ozemlje Vojne krajine, Kranjske, Koroške in Štajerske. S tem se je razbremenila tudi vojaška vloga slovenskih dežel. Foto: Wikipedia/hrani Narodni muzej Slovenije
S to bitko so se končali turški vpadi na ozemlje Vojne krajine, Kranjske, Koroške in Štajerske. S tem se je razbremenila tudi vojaška vloga slovenskih dežel. Foto: Wikipedia/hrani Narodni muzej Slovenije

Že avgusta je sultan Murat III. napovedal vojno. Na zborovanju Svetega rimskega cesarstva je Rudolf II. poudaril, kakšne težave imajo z obrambo Evrope pred Turki, in dosegel, da so izglasovali denarno pomoč za vojsko. Vojna se je končala šele leta 1606 z mirovno pogodbo, in ker na bojišču nobena stran ni bila v prednosti, je obveljalo, da vsaka obdrži ozemlje, ki ga je tedaj nadzorovala. Po 13 letih bojev kljub vsemu velikih ozemeljskih sprememb ni bilo. Sporno je ostalo ozemlje v Prekmurju, kjer je mejno črto predstavljal pas ozemlja, na katerem sta obe strani po besedah Simonitija s silo uveljavljali svojo oblast nad podložniki. Kljub temu je habsburškim pogajalcem uspelo, da je sultan cesarja Rudolfa II. v pogodbi priznal kot enakovrednega in ukinjen je bil davek, ki so ga morale 60 let plačevati habsburške dedne dežele. Doseženo premirje je pomenilo preobrat v avstrijsko-turških odnosih.

Slabo zdravstveno stanje in napetosti v družini privedejo do njegovega konca

V tem času je Rudolf doživljal simptome duševne stiske, vse več odločitev prepuščal svojim namestnikom, postajal je sumničav, ob bojazni pred atentatom se je bal tudi širjenja kuge. Njegovo bolezensko stanje je med sorojenci vzbudilo apetite po iskanju priložnosti za nasledstvo. Tako so se sešli njegova brata Matija in Maksimilijan ter bratranec Ferdinand Štajerski in se kar sami odločili, da ga bo nasledil eden izmed njih. Rudolf pa je med tem uteho iskal v svoji umetniški zbirki in se ukvarjal z okultnimi znanostmi.

A čeprav se je Rudolf II. izogibal vladarskim obveznostim, je želel ohraniti svoj status in pravice. Dogajanje na dvoru je zaskrbljeno opazoval poslani predstavnik španske habsburške veje in celo pri kralju Filipu III. posredoval, da bi bilo treba Rudolfa odstaviti, beremo v delu Germany and the Holy Roman Empire (Nemčija in Sveto rimsko cesarstvo) zgodovinarja Joachima Whaleyja. Najmočnejši položaj za naslednika si je v tem času priboril brat Matija in se odpravil na t. i. pohod na Prago, kjer se je nameraval srečati s cesarjem. Brata sta se v Liebenski pogodbi, podpisani leta 1608, nato dogovorila, da bo Rudolf obdržal vladarske nazive in oblast nad češkimi deželami, Šlezijo, medtem ko bo Matija vladal na Ogrskem, v Zgornji in Spodnji Avstriji ter na Moravskem. Rudolf naj bi nato poklical čarodeje, ki bi z uroki onemogočili brata.

Politične razmere so bile v zadnjih letih vladavine Rudolfa II. že prepredene z resnimi konflikti, znova povezanimi tudi z verskimi napetostmi predvsem na Češkem, te pa so vrhunec dosegle po cesarjevi smrti. Volilni knezi so se nato strinjali, da je Matija Habsburški edini ustrezen naslednik. Izvoljen je bil 13. julija 1612.

Zapis o Rudolfu II. leta 1912 v časopisu Štajerc. Foto: dLib
Zapis o Rudolfu II. leta 1912 v časopisu Štajerc. Foto: dLib

Še nekaj dodatnih pojasnil o nenavadnem vladarju, sami habsburški politiki in predvsem duhu časa na prelomu 16. in 17. stoletja pa je za MMC podal profesor z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru Andrej Hozjan.

Na začetku 16. stoletja se rodbina Habsburžanov razdeli na špansko in avstrijsko vejo. Kakšni sta bili najpomembnejši značilnosti politik vsake veje?

Izhajajoč iz uresničene ideje nemškega kralja in nato svetorimskega cesarja Maksimilijana I. (1493−1519) o najmočnejši, 'evropski' dinastiji so njegovi potomci v obeh vejah težili k nadaljnjemu pridobivanju vladarskih položajev in z njimi tudi ozemelj v last dinastije. Sredstvi za dosego ciljev sta bili tako dinastična politika porok kot tudi kandidature njihovih članov za izpraznjena vladarska mesta po Evropi. Tako ni bilo nič čudnega, da so na skorajda vsakega od pomembnejših evropskih dvorov pošiljali svoje člane: npr. deželni knez slovenskih dežel Karel II. je bil vrsto let potencialni ženin angleške kraljice Elizabete I. – vsaj tako so v dinastiji razmišljali, medtem ko sta njegov starejši brat cesar Maksimilijan II. in zatem še bratranec Ernest resno računala na poljsko kraljevsko krono. Razraščanje protestantizma po Evropi pa jih je, striktne katoličane, postavilo pred hud izziv, saj bi lahko ogrozilo njihove dotedanje pridobitve. Zato je španska veja izkoristila zanjo ugoden notranjepolitični položaj v Španiji in po odpovedi cesarskemu naslovu tam ustvarila prvo absolutistično državo Evrope. Avstrijska veja pa je tako s prevzemom vladanja v njim sosednjih državah (krona Češke, Madžarske in s to zvezanih hrvaških kraljestev) kot tudi s prevzemom cesarskega naslova zašla v krizna razmerja hudih verskih napetosti in osvajalskih pritiskov osmanskega imperija. Šele čez več generacij je lahko tudi v teh državah vzpostavila tako želeno absolutistično oblast.

Kako je na Rudolfa II. vplivala vzgoja na španskem dvoru?
Izjemno ga je preoblikovala v vsakem pogledu. Kot Španec po materi je na španskem versko skoraj fanatično katoliškem dvoru kralja Filipa II. pridobil samozavest, versko trdnost in celo nakazano možnost postati tamkajšnji prestolonaslednik, če bi se poročil s sorodnico, Filipovo hčerko. Ko se je po osmih letih, kljub tej obljubi prestola, vrnil na Dunaj, ga oče po značaju skorajda ni več prepoznal. Vendar mu španska leta niso škodila; prej so nanj delovala vsaj v pogledu vere pozitivno glede na dinastično politiko. V nasprotnem bi se doma na očetovem dvoru slej ko prej zbližal s protestanti, kar pa bi vsaj na avstrijsko vejo dinastije delovalo prav uničujoče, kot je bilo nato razvidno iz njegovih zadnjih let vladanja.

Rudolf II. je vladal v nemirnem času verskih trenj in ponovnih spopadov s Turki. Koliko vpliva na ta vprašanja je dejansko lahko imel cesar?
Cesar je po naravi ugleda tega naslova imel najvišjo avtoriteto med evropskimi katoliškimi vladarji. Za odgovor na to vprašanje si je torej dobro predočiti, kaj oziroma kako je omenjene težave kot cesar začel reševati Rudolfov drugi naslednik na tem položaju Ferdinand II. Ta je verska nasprotja v cesarstvu izrabil za sprožitev tridesetletne vojne proti že res močni protestantski strani, saj si je z morebitno zmago nad njo obetal uvedbo popolnega absolutizma povsod v cesarstvu in seveda z njim kot edinim vodjo. To pa bi pomenilo tudi takojšen konec protestantske vere. Povzročil je milijone človeških žrtev in potrošeno domala neizmerljivo denarno bogastvo za vojskovanje; na koncu pa je njegova stran ostala brez želenega rezultata. V odnosu do Osmanov je bila cesarska politika predolgo v bistvu ujetnik lastnega nakopičenja številnih vladarskih naslovov v eni osebi. Kot tak namreč nihče izmed cesarjev zaradi preveč medsebojno nasprotujočih si interesov vse do poznega 17. stoletja ni zmogel odločnega, s potencialnimi zavezniki koordiniranega in uspešno vodenega protiudara zoper Osmane, se pravi skupnega nastopa ne glede na vero zaveznikov.

Od koga ali česa vse je bila odvisna njegova politika?
Dejansko je bil najbistvenejši dejavnik Rudolfove politike prav njegova neodločnost oziroma nepripravljenost na spopad z vsem zgoraj naštetim, predvsem z množico različnih interesov. Če je recimo že v prvih letih svoje oblasti zadovoljil Čehe in njihovim dolgotrajnim zahtevam na ljubo prenesel cesarski dvor z Dunaja v Prago, se je nato skozi celotno preostalo dobo vladanja otepal očitkov članov dinastije o popustljivosti češkim protestantom, ki so ga v Pragi seveda imeli v precepu. Skratka, očitki habsburških sorodnikov, interesi cesarstva, pa Čehov, Madžarov, Hrvatov in navsezadnje še dolgotrajna 'dolga vojna' z Osmani z delno neuspešnim koncem, če naštejemo le najpomembnejše strani te politike.

Znana je pametna in premetena ženitna politika Habsburžanov – kaj je za njegovo družino in vladarske "socialne mreže" pomenilo zavračanje poroke Rudolfa II.?
Rudolf je bil nedvomno sposoben spočeti potomca; vemo, da je zapustil kar nekaj nezakonskih otrok z 'dvornimi damami'. Vendar ga je glede poroke najverjetneje zavrla prav dinastična politika vnaprej dogovorjenih porok, celo s sorodnico, kar bi bila ponovitev poroke njegovih staršev. V politično že tako zelo napetem in pregretem obdobju se je dinastija morala ukvarjati še s težavo nasledstva, kar se je že kmalu po njegovi smrti, smrti mlajšega brata cesarja Matije prav tako brez sinov in hkratnem izumrtju drugorojenske innsbruške podveje izkazalo za največjo krizo avstrijske veje v njenem obstoju sploh. Če tudi omenjeni deželni knez Karel, snovalec tretje podveje s sedežem v štajerskem Gradcu, morebiti ne bi imel sina, bi celotna avstrijska veja odmrla in veliko vprašanje je, kako bi se to razpletlo. Morebiti z načrtom prihoda katerega sorodnika iz španske veje, ki pa bi za ta 'privilegij' moral globoko poseči v žep. Tega pa bankrotirana španska veja v zgodnjem 17. stoletju preprosto ni zmogla. Tako je postal omenjeni Karlov sin Ferdinand II. pravzaprav rešitelj dinastije.

Rudolf II. je v historiografiji opisan kot zagrizen podpornik umetnosti, zbiralec umetniških del in predvsem kot zelo naklonjen alkimiji in okultizmu. Kako pogoste so bile takšne značilnosti pri vladarjih? Je Rudolf II. izstopal v tem pogledu?
Bil je izrazit posebnež in brez vzorca ali posnemovalca v celotni dinastiji. Tudi v vseevropskem okviru je bilo tako vedenje pri vladarjih neznano, saj bi s tem dajali jasen vtis katolištvu oziroma krščanski veri odtujenega vladarja. Ne sme se pozabiti tudi na njegovo nagnjenje do astronomije, astrologije in vsekakor do horoskopov. V ta namen si je v Prago pripeljal dva izmed tedaj najboljših tovrstnih evropskih umov, znamenita protestantska astronoma Johannesa Keplerja in Tycha Braheja. Rezultat je znan: Rudolf, čeprav v mladosti bister in mnogo obetajoč, je do smrti povsem izgubil sleherno trohico vladarske in osebne avtoritete. Celo mlajši brat se mu je postavil naproti in sprožil vojno proti njemu. Ugibamo kar o fazah njegovih depresivnih motenj in vse težjih psihosomatskih stanj.

Svojo rezidenco je postopno z Dunaja preselil v Prago. Kako se je Praga na prelomu iz 16. v 17. stoletje razlikovala od Dunaja?
Na 'zunaj' nekih očitnih razlik, npr. v mestni arhitekturi, številu palač ali nasploh blišču, ni bilo. Praga je izžarevala gospodarsko moč prestolnice ozemeljsko velike in podjetniško uspešne ter v cesarstvu vplivne države Kraljevine Češke kot osrednjega prostora dežel svetovaclavske krone, v okvir katerega so spadale še grofija Moravska, vojvodstvo Šlezija in obe grofiji Lužici. Domače češko plemstvo obeh jezikov – češkega in nemškega – je kar tekmovalo, kdo si bo tukaj postavil uglednejšo palačo in se zmogel vključiti v dvorno življenje. Lahko se zatrdi, da je bila v nekaterih pogledih še bistveno bolj odprta, svetovljanska kot Dunaj, vsaj recimo glede popolne svobode vere. Z Johannesom Keplerjem, ki je tam izoblikoval svoje tri znamenite zakone o gibanju nebesnih teles, in obstojem lastne univerze, starejše od dunajske, pa je bila tudi močno intelektualno središče. Duhovna zapuščina Jana Husa je še živela na univerzi in mestnih ulicah. Tudi zato je bila takratna Praga ena najbolj evangeličanskih velikih prestolnic Evrope.