Marjan Pogačnik in njegova življenjska sopotnica Bogomila Avčin Pogačnik sta leta 2001 svojo umetniško zapuščino darovala Narodni galeriji. Na sliki Pogačnikovo delo Poletje iz leta 1983. Foto: Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
Marjan Pogačnik in njegova življenjska sopotnica Bogomila Avčin Pogačnik sta leta 2001 svojo umetniško zapuščino darovala Narodni galeriji. Na sliki Pogačnikovo delo Poletje iz leta 1983. Foto: Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
Marjan Pogačnik
Marjan Pogačnik: Oholost, 1959jedkanica; 47 x 57 cm. Foto: Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
Marjan Pogačnik
Marjan Pogačnik: Slovenski kmečki pejsaž, 1959jedkanica; 59 x 51 cm . Foto: Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj
Marjan Pogačnik
Marjan Pogačnik: Junaka iz narodne pesmi, 1957jedkanica; 42 x 50 cm Foto: Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj

Razstavo del akademskega slikarja Marjana Pogačnika (1920-2005) bodo v galeriji odprli danes ob 19.00, ob tej priložnosti pa bosta o umetnikovem ustvarjanju spregovorila likovna kritika Andrej Smrekar in Lev Menaše.

Pravljičnost, ljudska umetnost in čipke
Menaše se ob razstavi sprašuje o uporabi običajnih označb za Pogačnikovo grafiko -'pravljičnosti', za katero pravi, da je očitna tako v vsebinskem kot v likovnem smislu, ljudske umetnosti', katere odmevom nedvomno sledimo v njegovem opusu, in 'čipk', ki jih Menaše ocenjuje za 'najnevarnejše' med vsemi standardnimi označbami Pogačnikovega opusa. »Asociacijo velik del njegovih stvaritev sproža skoraj samodejno, po drugi strani pa ga prav ta označba spreminja v nekakšnega v začarani grad varno spravljenega Trnuljčka.«

O pretanjenosti tehnike ljubljanske grafične šole pravi Menaše, da je ta označb še najtrdnejša. Pogačnik je bil, če je to želel ali ne, eden ključnih členov šole, njene temelje pa obogatil z novimi spoznanji. Med generacije, ki so grafično umetnost v Ljubljani dvignili na mednarodno prepoznavno raven, umešča Pogačnika tudi Andrej Smrekar. Dodaja, da podpira njegovo izjemnost grafična tehnika, ki se bistveno razlikuje od modernističnih grafičnih tehnik po sredini 20. stoletja.

Razvoj tehnike jedkanice
Pogačnikova tehnika je bila drugače utemeljena kot nezapisana zapoved eksperimentiranja ateljeja Johnyja Friedlaenderja, ki je sicer zaznamovala ljubljansko skupino grafikov. Najpomembnejša značilnost Pogačnikove tehnike je nadzor procesa od zasnove motiva, preko priprave plošče do tiska. Kot piše Smrekar, je v tem strogo nadzorovanem procesu ustvaril nenavaden, oseben in prepoznaven grafični slog, odgovoril pa je tudi na zahtevo po inovaciji tako, da je njegova različica jedkanice našla svoje mesto v svetovnih priročnikih grafičnih tehnik.

Umik v subjektivni svet in besednjak piktogramov
Marjan Pogačnik je pripadal najstarejši povojni generaciji slovenskih umetnikov, ki so ob vstopu na samostojno pot svojo umetnost kot odgovor na 'ideološko tiranijo socialističnega realizma' zasnovali na umiku v intimne svetove.

Umetnikov likovni repertoar je ob prehodu k barvni grafiki tvoril to, kar Smrekar opisuje kot 'pravcati besednjak piktogramov, ki pa so vseeno ostali preveč kriptični, da bi lahko omogočili nedvoumno branje njegovega vizualnega sporočila.' Še vedno pa je šlo za svet tistega 'intimističnega pribežališča' iz 50. let. "Ustvarjanje je del narave, je spontana dejavnost umetnikove notranjosti in daru, da jo izrazi, tako kot lahko prepozna posebno vrednost v lepoti naravnih tvorb," še piše Smrekar.

Življenje in nagrade
Marjan Pogačnik, rojen leta 1920 v Ljubljani, se je začel kot samouk risanju intenzivneje posvečati leta 1936. Leta 1940 se je vpisal na umetnostno zgodovino Univerze v Ljubljani. Leta 1945 je bil mobiliziran v JNA, a bil še istega leta zaradi študija demobiliziran in se jeseni 1946 vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost. Leto pozneje je diplomiral iz umetnostne zgodovine, leta 1949 pa iz slikarstva na ALU. Tri leta pozneje je končal slikarsko specialko na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani.
Med letoma 1962 in 1979 je poučeval grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v letih 1972 do 1981 pa je bil tudi član Umetnostne komisije Narodne galerije v Ljubljani. Za grafični opus je leta 1963 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1977 Jakopičevo nagrado, za življenjsko delo pa je bil s Prešernovo nagrado nagrajen leta 1986. Umetnik je umrl leta 2005 v Ljubljani.