V Britaniji naturalizirani madžarski izseljenec iz premožne družine Ernö Goldfinger je bil s svojimi brutalističnimi megastrukturami pogosto predmet časopisnih člankov v šestdesetih letih. Foto: false
V Britaniji naturalizirani madžarski izseljenec iz premožne družine Ernö Goldfinger je bil s svojimi brutalističnimi megastrukturami pogosto predmet časopisnih člankov v šestdesetih letih. Foto: false

Obstajajo dobri in slabi arhitekti. Jaz sem dober arhitekt.

Ernö Goldfinger
Ernö Goldfinger in njegov Balfron Tower v vzhodnem Londonu
To je ena najznamenitejših fotografij Erna Goldfingerja - pred njegovim Balfron Towerjem. V Londonu so sicer nekaj let pozneje zgradili še en tako rekoč identičen objekt. Foto: false
Ernö Goldfinger: Balfron Tower
Goldfingerja je resno skrbelo, zakaj ljudje niso delili njegovega stališča, da so visoke stavbe najbolj humana oblika zazidave v času motornega prometa in eksponentne rasti urbanega prebivalstva. Foto: Balfron Tower
Kraljica Elizabeta II. o brutalizmu
Ernö Goldfinger: hiše v ulici Willow v Hampsteadu
Ianu Flemingu so se Goldfingerjevi objekti v ulici Willow naravnost studili in prav zato naj bi se odločil enega izmed svojih zlikovcev poimenovati po Ernu Goldfingerju. Obstaja sicer tudi alternativna teorija, da naj bi bil vzor za lik Aurica Goldfingerja magnat, ki je obogatel z rudniki zlata, Charles W. Engelhard Jr. Foto: Design Museum
Gropiusstadt
Tako idilična je podoba Gropiusstadta čez pšenična polja, ki se začenjajo tik ob njem. Foto: Polona Balantič
Gropiusstadt iz smeri vasi Großziehen
Gropiusstadt so zgradili na skrajnem jugu Zahodnega Berlina. Bil naj bi vzorčno 'mesto prihodnosti'. Foto: Polona Balantič
Gropiusstadt
Gropiusstadt je eden izmed projektov, ki so predstavljeni na izvrstni razstavi Radikal Modern - Planen und Bauen im Berlin der 1960er-Jahre (Radikalno moderen - načrti in gradnja v Berlinu šestdesetih let), ki je konec maja odprla prenovljeno Berlinsko galerijo. Na ogled bo do konca oktobra. Foto: Berlinische Galerie

Gotovo so bile storjene napake in tudi vsi upi se niso uresničili, ampak Walter Gropius je vedno verjel, da se lahko učimo le na živih primerih; ne pa na teoretskih izpeljavah, ki pozneje obogatijo le omare z dokumenti.

Isa Gropius, žena Walterja Gropiusa ob položitvi temeljnega kamna za Gropiushaus
Gropiusstadt
Po Walterju Gropiusu se imenuje tudi ena izmed skupin stanovanjskih stavb. Gropius, ki ni doživel konca gradnje Gropiusstadta, bi morda poimenovanju Gropiushaus celo nasprotoval, saj je realizirani Gropiusstadt zelo drugačen od njegovega masterplana. Ta je predvidel največ 5-nadstropne objekte in veliko več zelenja. Foto: Polona Balantič
Gropiusstadt
Čeprav je Gropiusstadt naveden med zadnjimi projekti Walterja Gropiusa, je realizirana soseska zelo drugačna od masterplana, ki ga je izdelal Gropiusov biro The Architects Colaborative. 'Kriva' je bila gradnja berlinskega zidu, zaradi katere je čez noč postala aktualna politika - čim več prebivalstva nagnetimo na majhno površino Zahodnega Berlina. Zato so namesto prvotno predvidenih 14.500 stanovanj zgradili 19.000 stanovanjskih enot za 50.000 prebivalcev. Foto: Bauhaus Online
Idejna zasnova za pozidavo Leninovega trga v Vzhodnem Berlinu. Avtorji: Manfred Jäkel, Lothar Kwasnitza (Repronegativ Bildmontage, 1967)
Razstava Radikal Modern v Berlinski galeriji, ki med drugim predstavlja tudi Gropiusstadt, sijajno pokaže, da so bile arhitekturne in urbanistične ideje v Vzhodnem in Zahodnem bloku zelo podobne. Zato postavitev namenoma izpušča podatke o tem, kateri izmed predstavljenih projektov je bil lociran v Vzhodnem in kateri v Zahodnem Berlinu. Foto: Dieter Urbach/Berlinische Galerie, Repro: Markus Hawlik
Heinrich Kuhn: Märkisches Viertel, Senftenberger Ring 80-86 (okoli 1970)
Podobna soseska kot Gropiusstadt na jugu Zahodnega Berlina je bila Märkisches Viertel na severu Berlina. Tudi o njej so časopisi veliko pisali, prebivalci pa so jo imeli za betonski pekel. Foto: Heinrich Kuhn/Sabine Krüger, Repro: Isabell Kanthak

Brutalizem in funkcionalizem sta danes v modi; sta del teženj občudovanja retrostilov; a vendar veliko ljudi nikoli ni premagalo averzije do grobega betona; ta je bila celo tolikšna, da so si nekateri arhitekti prislužili večno omembo v kultnih leposlovnih in filmskih stvaritvah. Zgodba o dveh sledi …

Bondiada z zlobnim Auricom ali kritika nekih vrstnih hiš
"Lahko projicira piko na Luno, na krajši razdalji pa lahko zareže skozi trdo kovino. Pokazal vam bom!" James Bond (Sean Connery) nemočno leži na kovinski mizi. Zvezan. "To je zlato, gospod Bond. Celo življenje sem zaljubljen v njegovo barvo, sijaj in božansko težo. Z dobrodošlico sprejmem vsako podjetje, ki bo povečalo mojo zalogo; ki je precejšnja." "Povedali ste bistveno. Hvala za demonstracijo." "Previdno izberite naslednji dovtip, gospod Bond. Morda bo vaš zadnji."
Bondov sogovornik v tej znameniti 'sceni z laserjem' v filmu Goldfinger (in romanu z istim naslovom) je dober meter petdeset visok na zlato mahnjen 'zakladnik' sovjetske protiobveščevalne agencije Auric Goldfinger. No, ta podatek je pomanjkljiv. V resnici je Fleming ob pisanju tega in drugih dialogov iz Goldfingerja mislil na nekoga drugega, na resničnega Goldfingerja. Na arhitekta Erna Goldfingerja (1902-1987). Menda so se Flemingu vrstne hiše, ki jih je Goldfinger, modernistični arhitekt, rojen na Madžarskem in šolan v Parizu (s pomočjo velikega družinskega premoženja, ki mu je omogočalo za študenta skoraj nezaslišano razkošno in boemsko življenje), postavil v londonskem predelu Hampstead ob cesti Willow, gabile; in bile so blizu njegovega doma.
Samo ugibamo lahko, kakšnega zlikovca bi si Fleming šele zamisli, če bi Goldfingerja pisal kakšno desetletje pozneje, ko so v Londonu že postavljali betonska kolosa, Trellick (1966-72) in Balfron Tower (1965-67), ki sta še danes eni ključnih asociacij na britanski brutalizem in izhodišče za nikoli dokončano razpravo o tem, koliko (ne)humani so betonski superobjekti.

(Gospod arhitekt) Goldfinger, tu agent 007
Gospod Ernö sicer Flemingove 'šale' ni sprejel povsem zlahka. A ključen je bil film. Ko je prišel na velika platna, je arhitekt ponoči večkrat sprejemal telefonske klice ljudi, ki so bolj ali manj posrečeno posnemali naglas Seana Conneryja: "Goldfinger? Tu je agent 007." Zanimivo je, da je bil Ernö tako kot Auric naturaliziran Britanec in zaprisežen marksist in je med drugo svetovno vojno zbiral denar za pomoč Sovjetski zvezi. Vendar pa se tu podobnosti končajo.
Goldfinger je Fleminga vseeno hotel pripeljati pred sodišče. Po posvetu s svojimi odvetniki je pisatelju med drugim namignil, naj Aurica preimenuje v Goldpricka. No, na koncu je bila opravljena zunajsodna poravnava, v kateri je Ernö privolil, da bo zadevo pozabil, če bo le Fleming plačal stroške sodnega procesa in mu podaril 6 izvodov romana; Fleming pa se je še zavezal, da se bo v prihodnje uporabljalo le osebno zlikovčevo ime, torej Auric; brez eksplicitne omembe priimka Goldfinger. Založnik Jonathan Cape pa je Ernu še osebno zagotovil, da bo v vseh naslednjih izdajah romana in v vseh oglasih zapisano, da so vsi liki v romanu izmišljeni.
No, če se danes poglobimo v Ernöve zapise in citate, je jasno, da ga z zlobno naturo Aurica ni kaj dosti povezovalo. Ta vizionarski arhitekt in eden največjih občudovalcev Le Corbusierja je tako še pred koncem druge svetovne vojne, ki mu je z obsežnim projektom obnove britanskih mest in gradnje prepotrebnih sto tisočev domov ponudil možnost za delo, zapisal: "(Naša, op. P. B.) mesta lahko postanejo središča civilizacije, kjer bodo možje in žene srečno živeli. Imamo tehnična sredstva, s katerimi lahko zadostimo potrebam človeštva. Treba je prebuditi voljo do načrtovanja. Nobene druge ovire ni, le nevednost in zloba."
Arhitekt in njegove divje zabave - vse za testiranje stavbe
Vseeno mnogo Londončanov v najbolj znamenitih projektih Erna Goldfingerja, sijajnih stolpih Trellick in Balfron ter v kompleksu Metro Central Heights (sprva imenovanem Alexander Fleming House), ni našlo teh humanističnih kakovosti. Metro Central Heights, ki je kot oba stolpiča na seznamu kulturne dediščine, je ljudstvo celo večkrat predlagalo za naziv najbolj ostudnega britanskega objekta. Goldfingerja je to skrbelo, saj je sam zares verjel v koncept stolpa z ločenim stopniščem in je ob gradnji Balfron Towerja v Guardianu objavil odprto pismo s poanto: "Smoter gradnje v višino so večje proste površine, kjer lahko otroci in odrasli uživajo v Materi Zemlji, oziroma to, da ne zatrpamo vsakega inča z opekami in malto."
Goldfinger se je prav zares trudil prodreti do bistva te neverjetne diskrepance med njegovimi ideali in vero arhitektov v beton kot novi ljudski material, lep in ekonomičen in vzdržljiv … na eni strani ter negativno nastrojenostjo ljudstva, za katero je vendar delal, na drugi. Tako sta z ženo dva meseca celo živela v Balfron Towerju, da bi ugotovila, kako se dejansko tam živi. Vselila sta se v stanovanje št. 130 (v objektu je sicer 136 stanovanj in 10 dvonadstropnih razkošnih bivalnih enot ali maisonettes) in v njem priredila cel niz menda zelo radoživih, prav divjih zabav. V tem obdobju in tudi pozneje pa je Goldfinger prav rad prisluhnil prebivalcem Balfron Towerja in njihovim sodbam o njegovi stavbi. Malo jih je bilo pozitivnih.
Šele zadnja leta se je ocena stolpov radikalno spremenila. Grobi beton je postal moden. Pred desetletjem je tako shema Bow Arts Trust za čas do prenove Balfron Towerja v nova elitna in seveda večini (umetnikov) cenovno nedosegljiva stanovanja, nekoliko 'razsute' in prazne bivalne enote ponudila v najem po zelo ugodni ceni. Za večino od njih je bil to (začasni) 'božji dar'. A nihče ne ve, kako dolgo bo mana obstala. Vsake toliko časa namreč prejmejo obvestilo, da smejo ostati še … nekaj mesecev … in še nekaj mesecev … Očitno tudi v Londonu določitev roka ne pomeni vedno 'določitve' roka.

Povsod le scalnica in drek – prav pazljivo moraš gledati okrog sebe
V istem obdobju kot stolpa Trellick in Balfron so v Berlinu gradili betonski superkompleks, ki je prav tako dobil večen (negativen) spomenik v kultnem filmu (in knjigi). In ki ga je prav tako realiziral še en vernik v humanistično moč betona in Le Corbusierovih vizij Sončnega mesta (Ville radieuse) - širnih zelenih površin, dvotirnega prometa avtomobilov in pešcev ter ogromnih betonskih bivalnih stolpnic. Ampak tu ni šlo vse po zlu le zaradi arhitekta … O tem sicer malo pozneje. Na tem mestu velja kot citat vriniti besede, ki so sosesko na skrajnem Jugu Berlina - lokacija Britz-Buckow-Rudow -, pogled, na katero je vsaj poleti čez klasje brandenburške pšenice tako idiličen, obsodile na sloves urbanega pekla. Občudovanje urbano-poljedelske idile pa bi ob tem citatu lahko odpravili kot 'deplasirano nemško romantiko'.
"Povsod le scalnica in drek – prav natančno moraš gledati okoli sebe. Čisto vseeno je, kako novo in velikopotezno je videti vse to od daleč; skupaj z zelenimi tratami in nakupovalnimi središči. Ampak v stavbah na stopniščih običajno smrdi. Ampak kaj naj vendar storijo otroci, ko se zunaj igrajo in morajo na stranišče? Preden pride dvigalo in dospejo v 11. ali 12. nadstropje, so se že v hlače in potem jih našeškajo. /…/ In tu živim od svojega 6. leta; skupaj z mamo, sestro in mačkom. Sita sem vsega."
Tako nekako predstavi sebe in svoje socialno okolje Christiane F.; v knjigi Mi, otroci s postaje ZOO. In, ja, podobno kot železniški postaji v Zahodnem Berlinu sta knjiga in film tudi 'vzornemu naselju' še utrdila sloves Gropiusstadta kot socialne bombe. Le nekaj mesecev pred izidom knjige je tudi Der Spiegel v članku z naslovom Hauptstadt der Fixer (Prestolnica džankijev), v katerem je analiziral Zahodni Berlin kot mesto z največjim deležem smrti zaradi drog (otoček sredi DDR-ja je bil celo pred New Yorkom), kot enega od središč droge navedel temne kote in podzemske postaje v Gropiusstadtu.
Imenitna povorka občuduje mesto prihodnosti, ljudstvo pa svari
Kako velik je pogosto – podobno kot v primeru Goldfingerjevih stvaritev – prepad med ideali in navdušenji arhitektov ter realnostjo, je pokazal še en Spieglov članek. Leta 1967, ko je bila gradnja Gropiusstadta v polnem teku, ko pa je bilo obenem že tudi jasno, da 'trabantsko naselje' ne bo realizirano povsem v skladu z osnovno idejo guruja modernizma, ustanovitelja šole Bauhaus, Walterja Gropiusa (1883-1969), se je skozi naselje valila povorka 450 ljudi; samih eminentnežev. Arhitekti, gradbeni inženirji in urbanisti iz 36 dežel so si prišli ogledat naselje in slavili so ga kot "bivalno mesto prihodnosti".
Deset najsodobnejših avtobusov jih je popeljalo po brezhibnih cestah, sveže premazanih s katranom, nad katerimi so se sklanjale luči, zavite v atnouveaujevski obliki 'udarca z bičem' in ob katerih so se vrstila otroška igrišča in trate, katerih teren so namenoma nekoliko razgibali, da bi delovale bolj organsko. Sredi betona ... Navduševala jih je tudi sociološka politika naselja – v Gropiusstadtu naj bi živeli tako premožni kot socialno šibkejši; v predelu Bungalow-Areal naj bi si tako stanovanja omislili javni uslužbenci s stabilnimi in nadpovprečno visokimi dohodki, v drugih predelih naj bi bili posejani bloki za različne obstrance, ki so do zdaj živeli na cesti, in ... ja ... policiste. Skupaj, drug ob drugem naj bi živeli.
No, resničnost je bila že tedaj precej manj romantična. Zahodni Berlinčani so bili vedno bolj nezaupljivi do sicer še nedokončanega naselja in raziskava sociološkega instituta Tehnične univerze je že tedaj, ko je v Gropiusstadtu živelo komaj 13.000 od predvidenih 50.000 prebivalcev, sklenila: Gropiusstadt je še en ponesrečen poskus reševanja problema modernega urbanizma. Ampak to, da Gropiusstadt ni mogel postati sinonim za geslo "Svetloba, zrak, sonce", ki je je na prvo mesto med načeli sodobne arhitekture postavila Listina iz Aten, kredo modernističnih arhitektov iz leta 1933, je bila posledica realne politike. Pravzaprav najbolj ključnega dogodka za realno politiko Zahodne Nemčije od začetka šestdesetih let naprej. Gradnje Berlinskega zidu.
Berlinski zid – obsodba smotrne arhitekture ali 4.500 stanovanj preveč
13. avgust 1961 je namreč vnesel povsem novo dinamiko v berlinsko urbanistično politiko. Ključno vodilo politike Zahodnega Berlina je postalo zagotavljanje sposobnosti za preživetje mesta (Lebesfähigkeit) in v tem oziru je bilo treba na njegovi majhni površini zgostiti tako gospodarske obrate kot tudi zadosti prebivalstva. Prejšnjim idealom o zračnem betonskem naselju je tako 'odklenkalo'.
Tedanji zahodnoberlinski senator za gradbeništvo (nekakšen minister za infrastrukturo mesta Berlin (Zahod)) Werner Düttmann je tako čez noč sklenil, da bodo na za Gropiusstadt predvidenih 254 hektarjih namesto v Gropiusovem planu načrtovanih 14.500 stanovanj nagnetli kar 19.000 stanovanjskih enot. In namesto Gropiusove ideje o stavbah z največ petimi etažami in otočki nižjih gradenj ter celo enodružinskimi hišami na obrobju kompleksa, so tu zgradili enega najvišjih stanovanjskih blokov v vsej Nemčiji, stavbo Ideal s kar 30 nadstropji in 89 metri višine. In tako je nastala tista zadrega malih otrok s ... straniščem, ki jo je kot vzrok odvratnega smradu v hodnikih omenjala Chriatiane F.
Gropius je umrl leta 1969 in ni dočakal najhujših obtožb Gropiusstadta kot legla vseh socialnih problemov, ki si jih sploh lahko zamisliš. Vseeno je že prej svaril pred odkloni od masterplana, ki so ga izdelali njegovi sodelavci iz biroja The Architects Collaborative. Ko so leta 1972 položili temeljni kamen za Gropiushaus, je arhitektova žena Ise vseeno spravljivo dejala: "Gotovo so bile storjene napake in tudi vsi upi se niso uresničili, ampak Walter Gropius je vedno verjel, da se lahko učimo le na živih primerih; ne pa na teoretskih izpeljavah, ki pozneje obogatijo le omare z dokumenti." Drži pa, da je treba te besede, izrečene v slovesnem trenutku, vzeti nekoliko z rezervo. Saj je ista Ise tudi zapisala: "Od začetka smo ga svarili ..."

Arhitekti križarijo od Marseilla do Aten
Nekoliko cinično bi lahko rekli, da ni presenetljivo, da se je toliko projektov, za katerimi je stala velikopotezna ideja Atenske listine, sfižilo; podobno kot denimo ideje 'salonskih' levičarjev. Kajti ta listina dejansko je bila salonska listina. Kongres CIAM-a (mednarodni kongres modern(istič)ne arhitekture) leta 1933, na katerem so prvič dominirali Francozi z Le Corbusierom (sicer po rodu Švicarjem) na čelu in ne nemški realisti, je namreč potekal na elitnem parniku S. S. Patris. Elitna združba arhitektov in urbanistov je svoje vizije za mesto prihodnosti pisala na popotovanju med Marseillesom in Atenami, v razkošnem ambientu in ne kje na ozadju realnosti industrijske Evrope. Ta kongres velja tudi za prvega od tako imenovanih 'romantičnih kongresov', odmaknjenih od grdega sveta, ki ga je treba spremeniti. Nekakšen arhitekturni Davos bi lahko rekli ...
In v tem kratkotrajnem pribežališču so arhitekti proizvedli "najbolj olimpski, retoričen, na koncu pa tudi uničujoč dokument, ki je kadar koli izšel iz CIAM-a" (Reyner Banham) – Atensko listino. Imela je dogmatičen ton in zapovedovala je: a) rigidno funkcionalno planiranje, coniranje mestnih planov – zeleni pasovi med predeli z različnimi funkcijami; b) en sam tip urbane stanovanjske arhitekture, označene kot "visoki in široki (widely-spaced) stanovanjski bloki, kadar obstaja potreba po zgoščeni poselitvi velikega števila ljudi". Danes se nam to kaže kot izraz neke estetske preference, tedaj pa je to delovalo kot Mojzesova zapoved in je preprečilo raziskovanja drugih, alternativnih oblik poselitve.
Ja, drži, marsikateri geto je tako nastal; marsikatero leglo kriminala in socialnih melodram najbolj nasilnega tipa. Ampak to je bilo dejansko najpogosteje posledica dejstva, da birokracija in realna politika nista omogočili celovite realizacije načrtov. Tako je bilo tudi v primeru nekaterih ljubljanskih naselij, denimo Mucherjeve ulice in Bratovševe ploščadi, ki jo je pokojni Vladimir Braco Mušič zasnoval kot ljubljansko apropriacijo Le Corbusierove Ville Radieuse, pa velik del njegove zasnove javnih in zelenih površin ni bil realiziran.
Vse ni bilo tako zgrešeno
Danes je nemogoče reči, da sta Goldfinger in Gropius udarila povsem mimo. Goldfingerjev brutalizem doživlja renesanso in je tudi vedno bolj v modi. Tudi Gropiusstadt živi, čeprav ima že vse od leta 1980 status socialno problematične soseske (Sozialer Brennpunkt). In tudi pogled na prebivalce na ulicah razkrije zelo drugačen 'tip' kot pa v svetovljanskih in tudi modnih hipsterskih predelih proti severu. A tudi to je posledica politike. Če so od leta 1986 po prvotnih Gropiusovih načrtih vendarle skušali urediti vsaj preostale zelene površine, se je dotok denarja za vzdrževanje Gropiusstadta po združitvi Nemčij skoraj ustavil. Lebesfähigkeit zahodnega Berlina pač ni bila več ogrožena in zvezna vlada združenega mesta ni več tako radodarno financirala. Veliko ljudi se je odselilo. Po letu 2001, ko za pridobitev stanovanja v Gropiusstadtu ni bilo več treba imeti dokazila o upravičenosti do socialnega stanovanja, pa se je na ta skrajni jug Berlina začelo priseljevati veliko priseljencev. Predvsem njim je malo mar za skupne javne površine in razvila se je tudi nekakšna hiearhija staroselci vs (tuji) prišleki.
Ampak to ni krivda ali posledica zablode s parnika S. S. Patris. In ko se podaš tam sredi polja v smeri vasi Grossziethen ali pa se povzpneš na breg separacije (kar je sicer prepovedano in terja nekoliko spretnega preskakovanja jarkov z grobim prodom, ampak luknje v žičnati ograji to vseeno omogočajo in tako kršitelja predpisov nagradijo z res lepim razgledom) in uzreš celo panoramo blokov in nebotičnikov, s skoraj metropolisovskim stolpičem na Zwickauer Dammu 12 na čelu, spoznaš, da romantični kongresi niso bili zaman. In da je povsem neupravičeno CIAM-ovcem očitati salonsko mentaliteto. Njihove (romantične) vizije so vendar bile skrajno etične; njihove urbane palače so bile namenjene ljudstvu, divje vizije niso imele namena zadovoljevati kaprice tistega enega odstotka, ampak je bila zapoved vizionarska socialna gradnja. Danes pa manjkata tako vizionarstvo (v politiki) kot tudi socialni čut (v urbanizmu).

Obstajajo dobri in slabi arhitekti. Jaz sem dober arhitekt.

Ernö Goldfinger
Kraljica Elizabeta II. o brutalizmu

Gotovo so bile storjene napake in tudi vsi upi se niso uresničili, ampak Walter Gropius je vedno verjel, da se lahko učimo le na živih primerih; ne pa na teoretskih izpeljavah, ki pozneje obogatijo le omare z dokumenti.

Isa Gropius, žena Walterja Gropiusa ob položitvi temeljnega kamna za Gropiushaus