Vrnil se je po skoraj dvajsetih letih in je še bolj jezen. Jezen je, ker je družba postala bolj banalna. Jezen je, ker ženske, ki so po njegovem mnenju simbol in nosilke družbe, niso izpolnile svojega poslanstva. Jezen je in še malo bolj muči ljudi. Pripenja jih na kavlje, jim (ob pomoči žensk) drobi dlani ... še vedno pa sanja o popolni ženski, ki bi mu rodila popolnega sina. To je nekako kar najbolj skop povzetek zgodbe o Coffin Joeju, nekakšnem alter egu Joséja Mojice Marinsa. Gre za lik, okoli katerega je Marins prvo grozljivo filmsko zgodbo spletel leta 1963 in katerega je v filmu zadnjič uporabil pred dvema letoma. Gre za film Utelešenje zla, s katerim se je dobitnik letošnjega priznanja stari hudi maček, nagrade za življenjsko delo na Grossmanovem festivalu filma in vina, predstavil tudi v tekmovalnem programu tega festivala, posvečenega žanrskemu filmu.
Mogoče je, da zanj še niste slišali. Še bolj mogoče je, da njegovih filmov niti ne bi hoteli gledati. Vendar pa je José Mojica Marins ena izmed živih filmskih legend. Nekoč so bili v Braziliji njegovi filmi prepovedani, danes pa Marins velja za 'častitljivega kulturnika', ki sta mu leta 2005 tedanji brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva in minister za kulturo Gilberto Gil podelila visoko brazilsko priznanje za dosežke na področju kulture. Nekakšen Prešernov lavreat je torej postal Marins, ki ga je na začetku kariere, pravzaprav še pred njenim začetkom, krajevni župnik označil na duševno motenega.
Od letečih krst ali katoliškega Flash Gordona naprej
Na začetku so namreč bile leteče krste. Marins se je namreč še kot otrok upravitelja kinodvorane in kot ljubitelj Charlieja Chaplina (že takrat so ga bolj kot Chaplinove vragolije prevzele komikove žalostne oči) odločil, da bo snemal filme. Kot velik ljubitelj znanstvene fantastike, predvsem Flash Gordona, in zelo veren otrok je sklenil, da bo v svojem prvem filmu povezal oboje. Nastal je ... film na temo zadnje sodbe z letečimi krstami. Ne, krajevnemu župniku ni bil všeč, je pa vseeno že začrtal kasnejšo Marinsovo naklonjenost nadrealnemu, bizarnemu, tistemu na meji mogočega.
Hudi maček Življenju in smrti porno tolpe
Prav vpliv tega odraščanja v zelo vernem in hkrati tudi vraževernem okolju na njegovo delo me je zanimal, ko sem se z Marinsom srečala ob Grossmanovem festivalu. Srečanje samo je že bilo nenavadno. Starejši mož manjše rasti z dolgim ukrivljenim 'krempljem' na levem palcu v spremstvu hčerke, ki bi jo lahko imeli tudi za tipično 'zrihtano' Brazilko, in uglajene asistentke se je po klancu pod hotelom Jeruzalem sredi Slovenskih goric spustil do parkirišča. Padajoča svetloba ob nastopu večera sredi zelenih gričev bi skoraj lahko bila kulisa za ... nastop Coffina Joeja.
Ni idiot v izvirnem pomenu besede
Če se torej vrnemo na že napovedano Marinsovo reakcijo na zelo verno in vraževerno okolje. Sam svoj sicer ekstremni lik vidi tudi kot korekcijo načina obstajanja, ki ga človeku privzgojita vera in vraževerje. "Rodili smo se s sposobnostjo samostojnega in neodvisnega razmišljanja, Cerkev in vraževerje pa nam to sposobnost krnita. Coffin Joe je jezen tudi zaradi tega, ker Cerkev in vraževerje ljudem pereta možgane." Kaže torej, da je Coffin Joe kar naprej jezen. Zakaj pa je bil jezen leta 1963, ko se je v preobleki grobarja, ki mori tudi zato, da si pridobi stranke za svoj zaslužek, prvič podal na lov za popolno žensko? To je bil politično nemiren čas, vmesno obdobje Brazilije med prejšnjim populističnim režimom Juscelina Kubitschka de Oliveire - tistega, ki je med drugim ustanovil in 'zgradil' Brasilio - in med vojaško diktaturo. Marins pravi, da je Coffin Joe kot obsedenec s perfekcijo tudi reakcija na to nemirno in kaotično obdobje. Čeprav je videti malo 'čuden', Marins namreč ni idiot v izvirnem pomenu te besede, ki pomeni tistega, ki se ne zanima za politiko. Leta 1982 je navsezadnje celo sam kandidiral za poslanca.
Marinsova menažerija in opite igralke sredi nje
José Mojica Marins se ni kar takoj zapisal grozljivkam. Lahko bi postal tudi brazilski Sergio Leone, saj je bil njegov prvi celovečerec Pustolovčeva usoda leta 1958 prvi avtentični brazilski vestern. Snemal je tudi otroške filme in še bolj je snemal tudi pornografijo, vendar pa je uspel prav z grozljivkami o Coffinu Joeju, ki ga je vedno odigral kar sam. Pravzaprav je tudi kot avtor grozljivk oral ledino, saj njegov film Opolnoči bom vzel tvojo dušo velja tudi za prvo brazilsko grozljivko. Šok, nasilje pa tudi nekaj tiste perverzne estetike, ob kateri pomislimo, da bi Bosch danes morda snemal pornografske filme ali vsaj kaj v maniri Antikrista Larsa von Trieja - vse to je definiralo Marinsove filme. Pa tudi pogosto sporno delo z igralci; pravzaprav bolj z igralkami. Ker, na primer, med snemanjem filma Nocoj bom obsedel tvoje truplo ni mogel pričakovati, da bodo igralke voljno ležale, obdane s tarantelami in kačami, jih je preprosto skoraj ubil z žganjem in nato nanje spustil krdelo 'mrgolazni'. No, nekaj te menažerije je nekoč tudi ušlo s prizorišča snemanja. Se zgodi ...
Televizija naredi svoje
Ja, televizija naredi svoje. To bi lahko rekli tudi v primeru Joséja Mojice Marinsa. Šele ko so po njegovi Trilogiji groze posneli televizijsko serijo, je Marins na prehodu šestdesetih v sedemdeseta začel prodirati iz popolnega obstranstva v popkulturo. V njej je svoje privilegirano mesto obdržal do danes, pa čeprav do leta 2008 skoraj dvajset let ni posnel poštene grozljivke, ampak bolj pornografijo. Vendar pa je bil v tem času že legenda, ki so jo 'pri življenju vzdrževali' tudi drugi. Na primer metalska skupina Sepultura, ki je Marinsu posvetila celo nekaj pesmi, Marins pa je na enem izmed koncertov Sepulture izvedel nekakšno posvetitev odra in prispeval vokal za eno izmed Sepulturinih pesmi.
Coffin Joe je vendar dober lik. In tudi dober
Morda ga imajo za čudaka in ekscentrika, morda celo za 'bolnika', ampak Marins ne pozabi poudariti, da lik Coffina Joeja preprosto je dober lik. Ne le dober v smislu dobro oblikovanega lika. Dober je po značaju. Tudi če ubija in muči, to počne konsistentno. Sledi nekim svojim načelom, ki so trdna in se ne spreminjajo vihravo, kot to velja za večino sodobnih ljudi, ki vrednote pojmujejo podobno, kot pojmujejo potrošne dobrine v trgovini. Ubija z željo, da bi izboljšal svet. In to po Marinsovem mnenju ljudje cenijo pri njem. Seveda bi ob tem lahko zapadli v razpravo o tem, da še ni minilo tako veliko časa od nekega drugega sistematičnega in konsekventnega izvajanja nasilja v imenu stremljenja po boljšem svetu ... Pa raje ne bomo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje