Oder
(9)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.7 od 26 glasov Ocenite to novico!
false
"Počutila sem se privilegirano, da sem s tako različnimi ljudmi delila tako intimno dejanje, spoznala sem različna razmišljanja o držanju za roke, pa tudi zgodbe o njihovih izkušnjah," pravi Rosana Cade, ki je v zadnjih petih letih s performansom Hoditi:Držati gostovala po številnih evropskih mestih, vedno z lokalnimi udeleženci. Njena želja je vključiti posameznike, ki se med sabo čim bolj razlikujejo, so različnih starosti, iz različnih družbenih okolij, spolov, seksualnosti, videzov in identitet. Foto: Nada Žgank
false
Digitalni KupleRaj Olje Grubić ter Žive Petrič je nastal v okviru projekta za podporo mladih umetnikov pri Aksiomi, Zavodu za sodobno umetnost ter v koprodukciji s festivalom Mesto žensk. Umetnici sta performans zasnovali na podlagi raziskovanja darkneta in spletne strani chaturbate. V njem tri obiskovalce sočasno povabita na klepet v seksualni klepetalnici. Foto: Nada Žgank
false
"Kaj bi naredili, če bi lahko priklicali spomin in ga spremenili? Bi to vplivalo na vašo prihodnost? Bi lahko na novo napisali del svoje preteklosti?" je izhodišče performansa Spomin Rie Hartley. V njem umetnica nastopi kot vodnica v procesu oblikovanja novega spomina oziroma prepisovanja, preoblikovanja izbranega spomina glede na želje sodelujočega, z občutljivostjo do sodelujočega, ki vstopa v notranje potovanje osebne zgodovine. Z obiskovalcem komunicira prek zaslona in mu tako omogoča varno potopitev v notranji prostor spominov. Foto: Guido Mencari/Spill
false
Rosana Cade: Hoditi:Držati. Naš odnos do intimnosti se spreminja skozi življenje in starost ter prevzema različne variacije skozi različne prostore, družbena okolja in čase. Kako si s tujcem lahko delimo intimno izkušnjo v javnem prostoru? Kako se počutimo, ko v svoj osebni (telesni) prostor spustimo nekoga drugega, ko si s popolnim tujcem delimo skupno izkušnjo, kako nas pri tem zaznavajo drugi in v kolikšni meri se sami ukvarjamo z zaznavanjem okolice? Foto: Nada Žgank
false
Digitalni KupleRaj: Soudeleženi s performerko Oljo Grubić komunicirajo prek vmesnika – ona jih ne vidi in ne sliši, a bere, kar napišejo, oni jo slišijo in vidijo prek zaslona. Sodelujoči zraven tebe morda res ne ve, kaj pišeš na svoji tipkovnici, a lahko izve prek ovinka, ko se performerka odzove na tvoje besede, obenem pa lahko sodelujoče usmeri tudi k interakciji. Foto: Nada Žgank
false
Spomin Rie Hartley je performans, ki se zgodi zgolj v osebni izkušnji posameznika. Individualne razlike predstavljajo tveganje za izvedbo in vpliv takšnega performansa. A kljub tej mogoči spodletelosti se v obiskovalcu zapiše (vsaj) en nov spomin – informacija in izkušnja o relativnosti spominov, o njihovem izpisovanju naših teles in identitet, o možnosti vračanja k spominom, njihovega raziskovanja in preoblikovanja. Foto: Guido Mencari/Spill

Dodaj v

Deliti intimnost s tujci - izkustveni performansi na Mestu žensk

Ria Hartley, Rosana Cade, Olja Grubić in Živa Petrič na festivalu Mesto žensk
16. oktober 2016 ob 14:54
Ljubljana - MMC RTV SLO

Bi se držali za roko s tujci? Bi jim zaupali svoje spomine? Barvo svojega spodnjega perila? Trije performansi, ki so potekali v okviru festivala Mesto žensk, odpirajo vprašanje, kako vzpostavljamo prostor intimnega in kaj intimno sploh je.

Spomin Rie Hartley, Hoditi:Držati Rosane Cade in Digitalni KupleRaj Olje Grubić ter Žive Petrič, dva performansa ena-na-ena in digitalni performans za tri obiskovalce sočasno, ki prav tako v središče umetniškega dela samega postavlja udeleženega obiskovalca. Ta postane dejavni sooblikovalec dogodka, a bolj kot sam dogodek je pomembna njegova izkušnja.



Umetnice v teh delih vzpostavijo strukturo dogodka, ki se dopolni oziroma sploh izvrši šele s sodelovanjem posameznega obiskovalca. Varna razdalja opazovanja je ukinjena, prostor intimnega pa naslovljen neposredno, a obenem s previdnostjo in občutljivostjo do sodelujočega, kar je nujno, saj gre za zelo osebne, zasebne "stvari", ki jih je načeloma težko deliti – osebni spomini, dotik, erotična in seksualna komunikacija – čeprav jih v nekaterih situacijah (predvsem na družbenih omrežjih in drugih spletnih svetovih) delimo prav brezskrbno in z užitkom.

Takšni individualni in intimni performativni dogodki so za slovenski prostor precej neobičajni, a dragoceni zaradi samosvojega mišljenja umetniškega dogodka, zasnovanega kot v osnovi preprosta, a premišljeno vzpostavljena situacija, katera igrivo razpre možnost za vstop v polje, ki z osebne perspektive ni več primarno umetniškega značaja, a prav s svojo performativnostjo postavlja številna vprašanja. Kako vstopamo v prostor intimnega oziroma kako ga vzpostavljamo? Kako z našo osebnostjo, ozadjem, odnosom, osebno investicijo vzpostavljamo sebe, nagovarjamo druge(ga) in gradimo prostore skupnega? In kaj nam o tem lahko pove "umetno vzpostavljena" uprizoritvena situacija, ki se giblje na robu med umetnostjo in življenjem ter prav s tem razpira vprašanja o uprizarjanju v vsakodnevnem življenju, o gibljivem prehodu med uprizarjanjem in življenjem, med postajanjem ali sledenjem neki pretekli konstrukciji identitete?

Srečanje v digitalni seksualni klepetalnici

Ta vprašanja so morda najbolj očitna v Digitalnem KupleRaju Olje Grubić in Žive Petrič, digitalizirani performativni instalaciji seksualne klepetalnice, saj je virtualno omrežje že samo po sebi prostor, kjer je lastno uprizarjanje manj podvrženo realnosti. Tako osvobojeni realnih določil lahko vstopamo tudi v virtualno seksualno klepetalnico, si izberemo drugo identiteto in morda izživimo fantazije, ki jih v realnem življenju zaradi različnih razlogov ne moremo ali ne želimo. A to popolno svobodo avtorici v Digitalnem KupleRaju omejita, saj drugega poleg drugega postavita tri obiskovalce - akterje sočasno, vsakega za svoj računalnik, s čimer še poudarita vprašanje, kaj v anonimnosti računalniških zaslonov delimo s celotnim svetom. Soudeleženi s performerko Oljo Grubić komunicirajo prek vmesnika – ona jih ne vidi in ne sliši, a bere, kar napišejo, oni jo slišijo in vidijo prek zaslona. Sodelujoči zraven tebe morda res ne ve, kaj pišeš na svoji tipkovnici, a lahko izve prek ovinka, ko se performerka odzove na tvoje besede, obenem pa lahko sodelujoče usmeri tudi k interakciji. Enega izmed njih zaprosi, da počeše lase drugega (na voljo je krtača za lase in nekaj drugih pripomočkov) ali pa ob pogovoru o spodnjem perilu zahteva verifikacijo iskrenosti in sodelujočim naroči, naj preverijo barvo spodnjega perila drugih dveh.

S tem performerka igrivo udejanja svojevrsten nadzor, ki v virtualnem svetu, izgubljenem med resničnostjo in fikcijo, ostaja neviden, čeprav ne izključen; kot da bi prevzela vlogo "velikega brata", ki sicer sprejema poljubno vstopanje in sodelovanje v igri, a na koncu je on tisti, ki določa pravila igre: performerka določa, kaj bo zares ostalo zasebno in kaj ne, kam bo vodila dogajanje in komunikacijo, bo uprizorila želeno ali ne, kdaj bo soigralca izločila iz igre. V skladu s tem je prav nemoč soudeleženega obiskovalca, ki sicer lahko predlaga, kaj naj performerka izvede, in usmerja dogajanje, a je omejen z željami in voljo performerke, realnimi možnostmi (performerka komunicira s tremi in usklajuje njihovo soudeležbo) ter časovno omejitvijo (trajanje za posameznega obiskovalca pa omejita na pol ure), tisti dejavnik, ki realno odslikava pasti takšnega digitaliziranega srečanja, vprašanje intimnega kot igre in pripravljenosti na sodelovanje pa se dovolj jasno vzpostavlja skozi tiha vprašanja o besedah, ki jih bomo kot naslednje poslali v virtualni svet.

Držati se za roko s tujci
Na intimno in zaznavanje tega intimnega od drugih se nanaša tudi izkustveni performans Hoditi:Držati Rosane Cade, ki si za to izkušnjo izposodi enega izmed elementarnih človeških čutil – dotik, tako običajen v odnosih med bližnjimi in pomemben za človeški razvoj, ena izmed osnovnih človeških potreb, a nenavaden, kadar gre za dotik z neznanimi ljudmi. V performansu se je obiskovalec skozi središče Ljubljane sprehodil z roko v roki s petimi različnimi osebami – ti niso profesionalni igralci, temveč posamezniki iz lokalnega okolja, ki so se predhodno javili za sodelovanje – z vsakim približno pet minut. Ideja performansa se nanaša na vprašanje, kako se počutimo, ko v svoj osebni (telesni) prostor spustimo nekoga drugega, ko si s popolnim tujcem delimo skupno izkušnjo in kako nas pri tem zaznavajo drugi.

Rosana Cade je idejo za performans dobila iz lastne izkušnje nelagodja ob držanju za roke s svojo partnerico, pozneje pa ugotovila, da se številni homoseksualni partnerji soočajo z enako neprijetnim občutjem ali vsaj nesproščeno ob razkrivanju nenormativne seksualnosti v javnem prostoru, sploh kadar gre za manjša mesta ali bolj tradicionalna okolja, kjer LGBT-skupnosti nimajo vidnega mesta. Držanje za roke lahko razumemo tudi kot politično dejanje, pravi Rosana Cade; ne le neodobravajoči pogledi ob "nenavadnih parih" različnih ras, generacij in videzov ali celo nasilni izpadi in napadi nad homoseksualnimi partnerji ali osebnostmi queer, ponotranjena homofobija se ohranja tudi v obliki strahu. V tem smislu njen performans deluje tudi kot gesta, ki priznava vsakršne oblike seksualne identitete, raznolike življenjske sloge in izraz teh v javnem prostoru.


A bolj kot politična gesta Hoditi:Držati deluje kot osebna gesta, s katero sami sebi dovolimo posebno (pre)izkušnjo, mali eksperiment, s katerim dovolimo biti lastni ranljivosti, ne glede na kulturne kode, ki določajo (ne)sprejemljivost dotika v različnih situacijah – s kom se lahko dotikamo, kako, kdaj in kje, kako drugi zaznavajo fizični stik v javnem prostoru. Hoja z roko v roki enostavno ni enaka izkušnja kot hoja drug poleg drugega. Predpostavlja pripravljenost razširiti svoj intimni prostor, ga deliti, človeku poleg sebe nas odpre v večji meri, oblikuje skupen prostor in vpliva na samo srečanje. Dotik lahko razumemo kot dejanje sprejemanja, nege in skrbi, potrditve, a tudi nadzora. Kako primemo za roke drugega in kako se v njegovih dlaneh počutimo, nam pripoveduje o marsičem, če temu prisluhnemo, za kar pa se moramo naravnati na zaznavanje in dojemljivost zunaj racionalnega uma. Vsak stik, tišina ali pogovor (ki je prepuščen popolnoma našim željam) z vsakim posameznikom ustvarja edinstveno srečanje; energije oseb se ujamejo in srečajo na drugačen način, v izkušnji se utelesijo naša osebnost, prepričanja in navade, pa tudi okolje, v katerem sprehod poteka.

Kako naše srečanje in izkušnjo določa oseba poleg nas, kakršna koli že je? Koliko in na kakšen način se nam v mislih vrtijo vprašanja, kako nas zaznavajo mimoidoči? Če ta ne prevladajo, je še bolj zanimiv občutek specifične varnosti, kajti kolikor nas držanje za roko izpostavlja (pogledom, pričakovanjem), nas tudi varuje, vzpostavlja razširjen prostor osebnega, ki omogoča drugačen stik in se upira hrupu ter hitenju urbanega središča, da nam je na koncu celo žal zaradi kratkosti teh individualnih sprehajalnih srečanj. Konec koncev performans tudi v tej zasnovi drugačnih možnosti srečevanj, na čisto osebni ravni, s stališča izkušnje ob izhodišču, kako se povezujemo z drugimi in kako kot zasebni posamezniki vstopamo v javni in družbeni prostor, deluje kot močna politična gesta.

Preoblikovanje individualnega spomina
Performans Rie Hartley Spomin izključi druge, okolico, zunanje zaznavanje, in se osredotoči na "politično" arheologijo osebne zgodovine – preteklosti sodelujočega obiskovalca, ki živi, se pretaka v sedanjost in jo sooblikuje, prav tako kot tudi sedanjost oblikuje preteklost – naše spomine nanjo. "Človeški spomin ureja informacije, da bi predstavil zgodbo, ki ustreza posameznikovi sedanji resničnosti," pravi umetnica, ki obiskovalca povabi k osebnemu transformativnemu dejanju lastne avtobiografije. "Kaj bi naredili, če bi lahko priklicali spomin in ga spremenili? Bi to vplivalo na vašo prihodnost? Bi lahko na novo napisali del svoje preteklosti?" je enostavno izhodišče performansa, ki se na prvi pogled zdi preprost, celo poljuben, a pušča dolgotrajnejši vtis, ki spremlja obiskovalca tudi po koncu. Umetnica nastopi kot vodnica v procesu oblikovanja novega spomina oziroma prepisovanja, preoblikovanja izbranega spomina glede na želje sodelujočega. Čeprav smo v dveh ločenih sobah in je srečanje z njo posredovano prek kamere, je to izredno intimno. Z njo se pogovarjamo, njen obraz z golimi rameni vidimo na zaslonu, ona pa obiskovalca ne vidi. Ta možnost samote v zatemnjenem prostoru in njen nagovor z razumevanjem za delikatnost osebnih spominov oblikuje prostor, ki omogoča varno potopitev v notranji prostor spominov.

Tu lahko izbrani spomin peljemo v drugačno razrešitev ali si v tem procesu potrdimo pravilnost spomina za našo življenjsko pot, ne glede na to, ali se nam zdi neprijeten ali odvečen. Morda obiskovalcu niti ne uspe resnično doseči tega notranjega potovanja, ne nazadnje je za takšno izkušnjo treba prekiniti z vsem zunanjim vrvenjem, vzpostavljanje zaupanja v odnosu z nedomačo osebo ima svoja pravila, čas za Spomin pa je omejen le na 20 minut in morda nekdo toliko rabi le za "izklop in pripravo". Individualne razlike predstavljajo tveganje za izvedbo in vpliv takšnega performansa. A kljub tej mogoči spodletelosti se v obiskovalcu zapiše (vsaj) en nov spomin – informacija in izkušnja o relativnosti spominov, o njihovem izpisovanju naših teles in identitet, o možnosti vračanja k spominom, njihovega raziskovanja in preoblikovanja; o živosti in nenehnem potovanju nefiksirane identitete in osebnih izbir. Performans je v tem popolnoma odprt, obstaja predvsem kot možnost, ki jo nudi sodelujočemu, možnost, ki ni vnaprej določena, usmerjena in poimenovana, temveč si jo vsak izbere in prisvoji po lastni odločitvi. Je performans, ki izključi materialno in se zgodi zgolj v osebni izkušnji posameznika – v prepuščanju nezavednemu, spominom, ustvarjalni domišljiji, intuiciji. A tu – morda še pomembneje kot v drugih, navidezno bolj realnih prostorih – odpira nove potenciale in pusti svojo sled.

Nika Arhar
Prijavi napako
Komentarji
daryankoff
# 16.10.2016 ob 15:57
Bi rekel, da se intimne stvari s popolnimi neznanci lažje delijo kot z bežnimi znanci ali celo prijatelji.
heron
# 16.10.2016 ob 15:48
Jojmene joj,kaj se dogaja.
Luke Skywalker
# 16.10.2016 ob 20:59
Haha. s kakšnimi bedarijami se eni ukvarjajo...
interista93
# 16.10.2016 ob 17:33
Bi rekel, da se intimne stvari s popolnimi neznanci lažje delijo kot z bežnimi znanci ali celo prijatelji.
-------------------------------------------
Bi rekel, da imaš prav.
Celt
# 16.10.2016 ob 20:16
Bolane finte
Coen
# 17.10.2016 ob 00:43
To človeštvo, še bolj toni, dno je očitno še daaaleč stran.
cocker
# 16.10.2016 ob 23:49
Slovenke, slovenke. Al boljše od slovenke bilo ni nobene....
Kaj vas muči, kaj želite??
seven7
# 16.10.2016 ob 19:33
Dol bi se dal s popolno neznanko le fotko bi moral prej videt :)

Kje se prijavim?
evaevi
# 24.10.2016 ob 20:05
Bi se držali za roko s tujci? Bi jim zaupali svoje spomine? Barvo svojega spodnjega perila?

Čemu ?
Ne.
Kazalo