Denarja jima ne primanjkuje, jima pa primanjkuje medosebnega stika, potrpljenja; družina Ulrike-Michael-Vincent je verjetno ena tistih, ki vrzel ljubezni krpa s kupi materialnosti ali pa kar z gospo, ki čisti in spotoma poskrbi za odraščajočega člana. Foto: MGL/Peter Uhan
Denarja jima ne primanjkuje, jima pa primanjkuje medosebnega stika, potrpljenja; družina Ulrike-Michael-Vincent je verjetno ena tistih, ki vrzel ljubezni krpa s kupi materialnosti ali pa kar z gospo, ki čisti in spotoma poskrbi za odraščajočega člana. Foto: MGL/Peter Uhan
Marius von Mayenburg je leta 1972 v Münchnu rojeni nemški dramatik, ki je nase opozoril z dramo Ognjeni obraz, za katero je leta 1997 dobil Kleistovo priznanje za mladega dramatika Foto: MGL/Peter Uhan
Zase Mayenburg pravi, da ne sledi gledališkim smernicam, ker je po svojem umetniškem bistvu tradicionalist, saj se je razvijal pod vplivom Brechtove dramatike. Do danes je napisal šestnajst besedil, od katerih je bila večina uprizorjena v berlinskem gledališču Schaubühne, kjer je zaposlen kot hišni avtor, dramaturg in režiser. Foto: MGL/Peter Uhan

s plastike, ki ga je za Malo sceno MGL-ja režiral Primož Ekart. Mačke so bogataške in skrite za (kvazi)politično korektnostjo, miš pa njihov socialni protipol.

Marius von Mayenburg je v svojih dramah bolj kot ne neizprosen: navzven 'poštirkana' družina s samega socialnega vrha - on zdravnik, ona asistentka svetovno priznanega sodobnega umetnika Haulupe in njun zapostavljeni sin -, ki jim nič ne manjka, razen seveda bistvenega, medosebne bližine in topline - torej ljubezni. Tudi medosebno spoštovanje ni njihova najmočnejša vrlina. Kako naj torej ti privilegiranci spoštujejo socialno šibkejše, če niti sebe ne morejo? Oholi so do te mere, da so prejšnjo gospodinjsko pomočnico odpustili, ker je s poljskim naglasom vplivala na izreko najstniškega sina, nova pa je prav priročno tiha in pridno izpolnjujoča vse zahteve.

Avtor besedila, ki ga na slovenskih odrih že dobro poznamo, torej tudi tokrat ne izstopa iz svoje običajne tematike: sodobne družine in otroka v njej, le da tokrat pristopi na izrazito razgaljujoče komičen način, čeprav je v besedilu mogoče zaslutiti tudi zametke zloveščega, kar pa v Ekartovi režiji in dramaturgiji Ire Ratej ne pride na plan. Bolj izraziti so izstopi iz igre, aparteji, znotraj katerih so liki izrazito resnicoljubni, v gledalcu pa želijo vzbuditi razmislek bodisi politične bodisi družbene narave. V tem je najizrazitejši prvi monolog nastopaškega umetnika Serga Halupe - Gašperja Tiča, ki dobro razplasti nianse lika, a ga v končni fazi - zadnjem prizoru - pripelje že do skoraj burkaše predimenzioniranosti in ekscesa.

Disfunkcionalen in v svoji namišljeni superiornosti vase zatopljen par sta Ulrike - Iva Krajnc jo kot večno za ugledom pehajočo se, zaledenelo in neizživeto tako v osebnem kot službenem smislu, žensko, ki ji ostane samo še njena zunanjost (večerna lepotna rutina), izdela do podrobnosti - in Michael, mencajoči zdravnik, ki se boji vsega in v svojem stanovanju išče t. i. refugium ("To stanovanje je naš refugium. Refugium po latinsko pomeni zatočišče", pravi gospodinjski pomočnici), ki pa ga seveda ne najde, je natančen Gregor Gruden. Njuno zatočišče je hladno, z zaboji napolnjeno stanovanje/galerija, kjer se na vsakem koraku pozna duhovna izpraznjenost (scenografija Damir Leventič), v nasprotju s hvalisavo obleko (kostumografija Belinda Radulović). V tem okolju se s tretjim očesom/večno snemajočim telefonom skuša kot le ve in zna znajti njun sin Vincent (Rok Prašnikar).

Videoposnetki (montaža Matic Drakulič) so tudi tisti, ki jih Ekart v svojo tekočo režijo vpelje kot drugi pogled, znotraj katerega se znajde, vsaj na pravi pogled, nedolžna Jessica (Tina Potočnik). Netaktnost družine, pri kateri dela, se je kot da ne dotakne; njen izraz ostaja smehljajoče nespremenjen, pa če ji razlagajo o tem, kaj naj skuha, ali o tem, da bi ji prav prišel dezodorant, ali pa če bi morda njihovo svinjarijo lahko čistila kar v galeriji kot del perfmansa. Vprašanje pa je, kdaj se bo zgodila kaplja čez rob. Kdaj bo miš začela loviti mačke in jim v njihovem lastnem 'refugiumu' pokazala, da jim preostane le še sesutje same vase in da je Haulupov vzklik "Naj živi luksuz za vse!" še bolj prazen in nemogoč, kot se tega zaveda sam.

Kos plastike je komedija, ki nas zaobjame z vseh strani, nas nasmeji in nam pove, da je sodobna Evropa še kako razslojena in nepravična.