Klemen Janežič in Nina Ivanišin sta dolgoletna člana igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana. V kratkem bosta postala starša. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan
Klemen Janežič in Nina Ivanišin sta dolgoletna člana igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana. V kratkem bosta postala starša. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Prvi del uprizoritve z naslovom Moj prvi informans z delovnim naslovom Sea Wall, ki bo spletno premiero doživel danes, jutri pa sledi ponovitev in pogovor z ustvarjalnim dvojcem Ivanišin-Janežič, predstavlja monodrama britanskega dramatika Simona Stephensa v prevodu Jureta Škerla z naslovom V morju zid, v katerem Alex (Janežič) pripoveduje o sebi, svojem življenju in tudi najbolj krutem dejanju, ki ga je kadar koli storil. V drugem delu pa Nina Ivanišin razloži svoje videnje ustvarjalnega procesa.

Uprizoritev bo danes ob 20.00. Več informacij najdete na spletni strani Drame.

Kot je v krajšem pogovoru za MMC pojasnila priznana igralka, ki je za svoje igralske stvari prejela že vrsto nagrad, nazadnje lani nagrado Prešernovega sklada, jo je že dalj časa vznemirjala platforma Drama Laboratorij. Na vprašanje, če je k temu, da je projekt, o katerem je razmišljala že dlje časa, uresničila, pripomogla tudi zdajšnja situacija, ko so gledališča že mesece zaprta, odgovarja, da v bistvu ja in ne. "V bistvu je težko reči, kaj bi, če bi. Pri tem projektu gre za spodbuditev platforme Drama Laboratorij, ki jo Drama ima, odkar je njen ravnatelj Igor Samobor, ni pa nikoli zares zaživela. O tem smo večkrat govorili, kako se tega lotiti, kaj sploh bi, da bi jo boljše izkoristili. Mene je zanimala ta oblika, je pa res, da smo že večkrat začenjali projekt, vsaj v ideji, a se je vedno izkazalo, da je ali premalo časa ali prostora ali pa smo bili preveč zaposleni z drugimi projekti."

V zadnjem času pa se je vendarle utrla pot, da se loti raziskovanja, da se je to zgodilo točno v tej obliki oziroma vsebini, pa je pripomogla tudi koronska kriza. "Besedilo Simona Stephensa oziroma intepretacijo njegovega dela, ki jo je izvedel Andrew Scott, sem srečala, ko smo po prvi karanteni aprila lani iskali rešitve, kako nadaljevati naše delo, kakšne so naše opcije." Takrat so se resneje začeli pogovarjati o projektu znotraj te platforme, oktobra je bila prižgana zelena luč za izvedbo projekta, sledil pa je odlog, da se je sprostil Klemnov urnik.

Najprej monolog, potem razlaga

Sorodna novica Nina Ivanišin: Za mano je res zelo bogatih 10 let

"Uprizoritev je sestavljena iz dveh delov: prvi del je monolog, ki ga izvaja Klemen Janežič, drugi del pa je moja razlaga pristopa, zakaj sem se tega lotila, zakaj informans. Obrazložitev je že del same uprizoritve, zato je to informans. S tem projektom preizkušam Platformo, kajti sicer nimam nobenih režiserskih ambicij, ostajam pri igralstvu. Zato se ne delam, da je to predstava, ampak je to raziskava. Kot platforma, ki bi lahko omogočila tako igralcem kot avtorjem raziskovanje določenih področij. Mene je recimo v tem pogledu zanimalo pripovedovanje oziroma izpovedovanje," razloži koncept, ki jo je vodil pri projektu.

Kot pojasnjuje, je v klasični predstavi igralec del celote, v informansu pa so za raziskavo izvzeli le delček predstave. "Tudi realizacija ni čisto točno končen izdelek, to je informans, gre za implikacijo določenega segmenta, ki bi bila sicer znotraj predstave," pove in doda, da je pri sebi začutila potrebo, da bi z informansom odprla debata o igralskih principih.

Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan
Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

"Želela sem se izogniti temu, da bi bila režiserka. Nisem. Sem avtorica koncepta informansa, vodja projekta, usmerjevalka. Ampak tu je šlo bolj za usmerjanje Klemna, ker sem želela preizkusiti neke stvari, napotek, nekaj, česar pri sebi, če delaš sam, ne moreš udejanjiti. Tudi če se snemaš in se potem gledaš, ni idealno," pojasni svoj cilj. Na Klemna se je obrnila, ker je, kot pravi, dovolj močen v tehničnem in intuitivnem pristopu. Ker smo v času epidemije, ki je močno spremenila vsakdan gledaliških ustvarjalcev, pa je bilo dejstvo, da sta s Klemnom par tudi zasebno, velika olajševalna okoliščina, saj sta lahko nemoteno delala doma.

Prevetritev razmišljanja o igralstvu, gledališču

Avtorica projekt opiše kot plod svojih osebnih razmislekov o preteklosti gledališča in potrebi po artikulaciji dosedanjih dognanj in artikulaciji novih vprašanj, pri čemer gre predvsem za preizkus same sebe. "Končna oblika bo mogoče malo bolj groba ali robata, brez umetelnosti, ampak to samo zato, da se izognemo kakršni koli zlaganosti," je ob začetku študija zapisala Nina Ivanišin. Kljub zavedanju, da je v gledališču že veliko odkritega, si želi, da bi ta informans prinesel začetek pogovora o igralstvu, igralski umetnosti in o gledališču.

S tem informansom se hkrati začenja tudi konceptualna prenova programske platforme Drama Laboratorij, ki je nastal iz želje in potrebe po prostoru za eksperimentalne oblike gledališkega izraza.

"Tri dokumentarne zgodbe treh oseb, od katerih ni nobena ne igralka ne igralec, so me prevzele do te mere, da sem se namenila raziskovati načine pripovedovanja. Kaj je potrebno, da samo z besedami opišemo in orišemo neko zadevo, dogodek, spomin, misel, če hočete, tako živo, da beseda postane meso, da lahko poslušalec vstopi v to zadevo, dogodek, spomin, misel, če hočete. Da dve – druga drugi sicer tuji – domišljiji ustvarita skupen imaginarni prostor, ki ima svoje življenje. In to brez vizualne komponente. Raziskujem in strašno me zanima, ali je to mogoče samo pri dokumentarnih izpovedih, ko so pripovedovalci tudi lastniki pripovedovanih zadev, ali tudi v igralski obravnavi konvencionalnega dramskega besedila," je zapisala Nina Ivanišin. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan