Gostovanje Slovenskega mladinskega gledališča v Omsku v Sibiriji konec maja s predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, ki je od premiere marca 2010 zakrožila že po številnih festivalih v Evropi in Ameriki, je sprožilo številne diskusije o (ne)moči ruskega političnega gledališče ter aktualnosti slovenske predstave, škandalozne odzive in kritiške apologije, končalo pa se je s "posebno nagrado za pogum pri razvoju zvrsti političnega gledališča", ki jo je predstavi v režiji Oliverja Frljića in v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) podelila žirija mednarodnega festivala Mlado gledališče v Omsku.
Politično gledališče, kot ga v Rusiji ni
Marina Dmitrevska, članice žirije festivala, gledališka kritičarka in glavna urednica sanktpeterburške revije za gledališče, je povedala, da je bila predstava "prava bomba" in da je to politično gledališče, kot ga v Rusiji ni, v odgovor na burne reakcije publike pa je s svojo kolegico v dveh prispevkih za revijo Peterburški teatralni žurnal poskušala osvetliti po njunem mnenju prelomno politično predstavo in gledališče, v katerem so se pogumni igralci izpostavili fizično in duhovno, da bi "brez laži razodeli vse rane in nesreče sodobnega sveta ter pokazali bistvo našega časa brez vrednot in tudi srž svojega poklica – ko je vse naprodaj".
Neizprosni tudi do samih sebe
Izpostavila je, da so igralci izkazali surov in neizprosen sarkazem v odnosu do našega norega sveta, pa tudi do samih sebe. "Slovenci, ki jih je pretresla vojna, razumejo, da je 'bila sovjetska cenzura pičkin dim v primerjavi z današnjim neoliberalnim kapitalizmom'," a pri tem gledalcem ne vzklikajo zgolj "Kaj gledate, ruske pizde?" ampak tudi hladnokrvno sklenejo, da so tudi oni sami "v svojem igralskem poklicu prave pizde …"
Šokirano občinstvo, odhodi in ovacije
S svojo izvedbo je Slovensko mladinsko gledališče razburilo in šokiralo številne gledalce: "Vse navzoče so tolkli direktno po glavi, vse po vrsti," piše Dmitrevska, "in iz dvorane dobesedno pregnali vse tiste, ki niso bili pripravljeni poslušati njihove surove debate." Neka gledalka, ki je v dvorani sedela poleg kritičarke, naj bi po mobilnem telefonu celo klicala organizatorje festivala in razburjeno spraševala: "Koga ste nam pripeljali?! Zakaj to potrebujemo v Omsku? Davkoplačevalski denar …"
Raje Dostojevski kot pogled vase?
Po pisanju drugih kritikov je začetni prizor golote med gledalci povzročil zgolj prvi šok, ki ga je še okrepil monolog Primoža Bezjaka, v katerem je izpostavil soodgovornost tamkajšnjega župana za ekološke katastrofe in porast rakastih obolenj v Sibiriji. Dele besedila, ki se nanašajo na specifično okolje, namreč za vsako gostovanje priredijo tako, da se nanašajo na državo, v kateri gostujejo. Ruski gledalci so po zapisu Dmitrevske slišali marsikaj: "No, morali so priti 'hej Slovani' in ruskemu gledalcu povedati o svoji slovenski tragediji: češ sediš tukaj, misliš, da bi rajši gledal svojega Dostojevskega in da te to, kar govorijo na odru, čisto nič ne zadeva? Fuck! Ni res! Pri tej grozi, ki se je dogajala na Balkanu, ima prste vmes tudi Rusija, ker je dala zatočišče srbskim vojnim zločincem, sploh pa je postala deponija za zbiranje raznih idiotov z vsega sveta, vključno z Depardieujem! Tukaj je lani umrlo 1.055 gastarbajterjev iz Tadžikistana. Za majhno plačilo gradijo olimpijske objekte, denar za to pa se steka k skorumpiranim pravoslavnim politikom."
Kot so sporočili iz gledališča, je v Omsku do konca predstave kar dobra tretjina dvorane zapustila dvorano, preostali dve tretjini pa sta igralce pospremili z ovacijami.