Gledališče danes lahko nekaj pove le še na etičnem področju, ko igralci na odru spregovorijo o sebi in ustvarijo skupne točke prepoznavanja na odru in v dvorani. Foto: SMG/Žiga Koritnik
Gledališče danes lahko nekaj pove le še na etičnem področju, ko igralci na odru spregovorijo o sebi in ustvarijo skupne točke prepoznavanja na odru in v dvorani. Foto: SMG/Žiga Koritnik
Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!
Biografije in izkušnje igralcev so v procesu vaj postali besedilo uprizoritve. Na koncu je ustvarjena fikcija, ki pa v veliki meri sloni na samih igralcih. Foto: SMG/Žiga Koritnik
Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!«
S pomočjo politično skrajno nekorektnega jezika (predstava) skuša odpreti kar najbolj neposredne kanale komunikacije z občinstvom in odrsko materializirati njegovo nezavedno. (O. Frljić, B. Šeparović, T. Toporišič v gledališkem listu). Foto: SMG/Žiga Koritnik

Turbofolk je tako kot mnoge druge njegove uprizoritve zbujala burne odzive v javnosti, a kot je hrvaški novinar Siniša Kekez posrečeno zapisal, so ti napadi na Turbofolk kot napad na otroka, ki kriči: 'Cesar je nag!' Frljić, odmevni avtor, režiser, pisec, teoretik, performer in igralec mlajše generacije hrvaških gledaliških ustvarjalcev, ki deluje tako v institucionalnih gledališčih kot v neodvisnih produkcijah, je namreč šokanten in provokativen ravno s svojim brezkompromisnim in surovim razkrivanjem naše družbene realnosti. Njegovi družbenokritični pogledi na vlogo gledališča v sodobni družbi se razkrivajo v uprizoritvah, ki odmevajo kot izredno kontroverzne, nekatere so odsvetovane mladoletnikom ali pa celo vzbujajo pozive k prepovedi uprizarjanja.

Ali je gledališče še lahko politično?
V nasprotju s klasičnim dramskim gledališčem, ki je po njegovem mnenju v primerjavi s hitro in agresivno produkcijo informacij sodobnega sveta in novih medijev, prepočasno v prikazovanju naše resničnosti, ter se vedno bolj odreka tematizaciji in refleksiji političnega, se pri svojem delu sprašuje, kako gledališče danes deluje, kaj nam lahko sporoča in ali danes sploh še lahko govorimo o političnem gledališču. Frljić zavzema stališče, da lahko gledališče danes nekaj pove o svetu predvsem na področju odpiranja etičnih vprašanj, prek razkrivanja gledaliških mehanizmov in temelja gledališča, torej živega izvajalca oziroma igralca. Ukvarjanje z okoljem, v katerem dela in z gledališčem kot mehanizmom reprezentacije zunanje stvarnosti tako njegovemu gledališču podeljujejo neke vrste pedagoško-didaktično funkcijo.

V predstavi, ki jo je ustvaril z igralci Slovenskega mladinskega gledališča, tematski okvir in začetni ustvarjalni impulz ponuja razpad Jugoslavije in simbolnega prostora nekdanje skupne države ter pojav novih nacionalnih držav, ki kolektivni spomin nadomeščajo s parcialno nacionalno retoriko. Naslov Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! je stih himne SFR Jugoslavije Hej, Slovani, kot se glasi v srbskem, bosanskem, hrvaškem, črnogorskem in makedonskem jeziku, čeprav je v slovenskem prevodu nekoliko predrugačen (».../črna zemlja naj pogrezne/tega, kdor odpada.«)

V preiskovanju meje med realnim in fiktivnim
Kot Frljić zapiše v besedilu O gledaliških truplih, v gledališkem listu ustvarjalci na ozadju izkušnje razpada Jugoslavije prek uprizarjanja neštetih smrti z nenehnim ponavljanjem nečesa, kar ni ponovljivo, v gledališču, katerega narava zahteva ponovitev, problematizirajo samo gledališko reprezentacijo in poudarjajo mehanizme proizvajanja fikcije ter jih z nenehnimi smrtmi in 'oživitvami' podvržejo zastoju. Gledališče kot laž se tako skuša izmikati tej laži v preizpraševanju odnosa med realnim in fiktivnim ter s tem vzpostavlja svoj družbeni modus odgovornosti.

Vprašanje, kaj je v uprizoritvi realno in kaj ne, je na poseben način vzpostavljeno tudi zaradi samega principa dela, t. i. 'devised theatre'. Uprizoritev namreč ne nastaja po vnaprej pripravljeni tekstovni predlogi z določeno zgodbo, dejanji in vlogami, ampak igralci na vajah skozi lastne izkušnje in igralske improvizacije gradijo lastno besedilo, ki je potem izgovorjeno na odru. Takšen način ustvarjanja predstave je do igralcev še posebej zahteven, saj se ti ne morejo skriti za svojimi vlogami, ampak morajo zavzeti stališče do procesa dela, do gledališča in do družbene skupnosti ter to stališče tudi izraziti, v čimer režiser vidi pomembno moč uprizoritve.

Družbena kritičnost gledališča
Dramaturg Tomaž Toporišič je izpostavil, da se uprizoritev navezuje na zgodovino Slovenskega mladinskega gledališča od sredine sedemdesetih, predvsem pa od osemdesetih let dalje, z angažiranim, političnim in raziskovalnim gledališčem, ki preizprašuje lastne pozicije, kakršno je v tej stavbi že imelo svoje mesto. Sedanja uprizoritev združuje igralce, ki so tudi sami sodelovali v teh predstavah ter igralce mlajše generacije, ki na drugačen način vstopajo v »politično«, družbenokritično gledališče.

Uršula Cetinski, direktorica in umetniška direktorica SMG-ja je projekt označila kot zelo stimulativen, saj po ogledu poraja potrebo po komentiranju uprizoritve in po postavljanju vprašanj ter tako v ospredje postavlja etično in spoznavno funkcijo umetnosti.

Ustvarjalci predstave opozarjajo, da predstava ni primerna za gledalce, mlajše od šestnajst let. Obiskovalce opozarjajo tudi na večkratne glasne poke strelnega orožja, zaradi katerih pa bo vsak gledalec dobil zamaške za ušesa.

V predstavi nastopajo Primož Bezjak, Olga Grad, Uroš Kaurin, Boris Kos, Uroš Maček, Draga Potočnjak, Matej Recer, Dario Varga, Matija Vastl; pri oblikovanju predstave je sodelovala tudi Romana Šalehar, ki pa zaradi poškodbe v njej ne bo nastopila. Dramaturga uprizoritve sta Borut Šeparović in Tomaž Toporišič, asistent režije (študijsko) in svetovalec za gib Matjaž Farič.

Nika Arhar