Dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT-ju je študiral v letniku profesorjev Jožice Avbelj, Jerneja Šugmana in Jerneja Lorencija in že med študijem igral v ljubljanski Drami in Mestnem gledališču ljubljanskem. Že med študijem je prejel nagrado Sklada Staneta Severja za študente igre, v Posledicah Darka Štanteta pa je bil za izjemno upodobitev nasilneža Željka nagrajen z vesno za najboljšo stransko moško vlogo. Po letu dni v SNG-ju Maribor je od 2018 član ljubljanske Drame.

Na letošnjem Berlinalu se je 28-letnik mudil kot ena od desetih vzhajajočih zvezd, t. i. Shooting Stars. Kot je povedal v intervjuju, mu je Berlin, kjer je bil urnik zelo naporen, za zdaj prinesel dve avdiciji.

Več v intervjuju.

Dober mesec dni je, odkar ste se vrnili iz Berlina, kjer ste bili eden od deseterice letošnjih t. i. vzhajajočih zvezd (Shooting Stars) festivala Berlinale. Vtisi so se že polegli, je na vidiku tudi že kakšen izkupiček udejstvovanja na berlinskem festivalu, če se lahko tako izrazim?
Bilo je precej naporno, nisem si mislil, da bo tako. Ko vidiš urnik na papirju, je to eno, ko pa to doživiš v živo, je to nekaj čisto drugega. V bistvu so bili vsi dnevi skrajno napolnjeni, od 6. zjutraj do 23. zvečer. Zjutraj takoj v masko, intervjuji, fotografiranje in druge promocijske dejavnosti. Želel bi si, da bi bilo več časa za spoznavanje in povezovanje z drugimi Shooting Starsi, ker so bili vsi zelo zanimivi, z različnih vetrov, vsak drugačen, poseben, samosvoj in zanimiv.

Potem so bila tu še razna mreženja (networkingi) z različnimi casting agenti. Gre za neke vrste hitre zmenke, kjer imaš na voljo sedem minut, da se predstaviš, kdo si in kaj počneš. To si zapišejo, poberejo kontakte. Če imajo kakšno vlogo, te pokličejo.

Za zdaj je tako, da sem šel na dve avdiciji, ki mi ju je prinesel Berlin.

Ko sem brala intervjuje z nekaterimi vašimi kolegi, ki so bili prav tako vzhajajoče zvezde, so nekateri poudarili pomen agenta, da je brez njegove vloge zelo težko prodreti?
Zelo težko je, ja. Sicer so neke platforme, kot je E-talent, Spotlight, kjer se lahko sam logiraš, vneseš svoje podatke, videe in fotografije ter potem spremljaš, če je kje odprt klic za kakšno avdicijo za vlogo, za katero bi bil lahko primeren. Je pa res, da je veliko avdicij zaprtega tipa, tako da ne moreš priti zraven kar tako.

Vas tovrstno filmsko ustvarjanje zanima, bi šli v tujino? Zdaj ste angažiran v SNG-ju Drama, kar pomeni, da je vse to dodaten angažma, ki seveda terja svoj čas.
Je kar naporno, včasih se stvari tudi prekrivajo. Zdaj bi moral na avdicijo v Berlin, pa so na urniku dodatne predstave, in ne morem iti. Tu je še logistika, letalske povezave so slabše, težko dobiš neposredno linijo, in včasih traja predolgo, da prideš do želenega kraja in nazaj.

Prek takih platform se odpira širši evropski filmski prostor, v zadnjih letih pa se je močno okrepilo tudi število koprodukcij na območju nekdanje Jugoslavije, tudi tukaj se verjetno ponuja več možnosti.
Po mojem je celo lažje priti do koprodukcij na Balkanu in v bližnjih državah. So pa seveda avdicije, ki jih je pa treba tudi opraviti in vlogo dobiti.

Oblikuje se nov zakon na področju avdiovizualnih umetnosti, če se ne motim, po zgledu Srbije. Ta naj bi omogočal dodatno financiranje filmske industrije iz temeljnega dohodka in tako omogočal, da se produkcija bolj razvija. Snemalo bi se lahko več projektov letno, bolj kakovostno in v boljših razmerah.

Epidemija je močno zarezala tudi v delo kulturnih ustvarjalcev. Kako ste ga vi doživljali? Nekateri so rekli, da je bil na začetku to čas, da so si končno malo spočili, ker je sicer tempo brutalen, projekt za projektom, predstava za predstavo, ko so minevali meseci in ustvarjalnost ni našla poti do izraza, pa je postalo zelo mučno.

Res je bilo sprva olajšanje, imel sem nekaj časa zase, potem ko je kar trajalo in trajalo, smo si pa vsi samo še želeli spet delati. Sploh v gledališču, ki brez občinstva, brez dela v živo, ne obstaja. Vsi ti poskusi spletnih predstav, zoom predstav, pač niso enako in ne morejo biti, ker je to čisto drug medij.

Ne predstavljam pa si, kako so to kolegi, ki so na svobodi, preživljali. To je res čisti odklop prihodkov. Še danes je problematično. Virus še vedno kroži, kup predstav odpada, urniki se spreminjajo. Ko si na svobodi, računaš na ta prihodek. Ko predstava odpade, ostaneš brez priliva denarja in ne pripada ti nikakršen nadomestek vsaj delen nadomestek prihodka.

Član ljubljanske Drame ste štiri leta. Ko pride mlad igralec v gledališče, se je velik izziv dokazati oz. poiskati svoj igralski jaz. Če pogledate nazaj na ta leta, kako ocenjujete ta prehod?
Zmeraj traja, da se vklopiš v določen kolektiv in da se sprostiš, se mi pa zdi, da je lažje, če se to dogaja v skupini, če pride več mladih hkrati, ker se medsebojno oplajamo, opogumljamo, skupaj rastemo, lažje bivamo na odru, imaš skupne interese, približno enake stvari te zanimajo v gledališču in v življenju. Tako da sem zelo vesel, da sta zelo hitro prišla Benjamin Krnetić in Nejc Cijan Garlatti. Skupaj smo stopili na to pot v Drami.

Trenutno igrate v več predstavah, med njimi tudi Jacques in gospodar, v katerem igrata glavni vlogi z očetom Brankom Šturbejem. Sicer sta že prej igrala skupaj, v Faustu in Razbitem vrču, toda tokrat sta prvič v enakopravnih vlogah, če lahko tako rečem. Kako je igrati z očetom?
Zmeraj gre za žive odnose. Velikokrat se to prepleta. Kaj doživljaš veliko bolj osebno, mogoče tudi preveč osebno jemlješ, hkrati pa to prispeva k nekemu sobivanju na odru, ker velikokrat ni treba zapolnjevati nekih vmesnih prostorov ali graditi odnosov, ker so ti že sami po sebi tu. Lahko je naporno, lahko je pa tudi v pomoč.

Za igro se niste odločili zaradi očeta, temveč po spletu drugačnih dejavnikov.
Ja, v igro sem padel v čisto drugačnih okoliščinah. Konec srednje šole sem si zelo želel igrati električno kitaro. Očim Tomaž, ki je imel prijateljico, mentorico gledališke šole na prvi gimnaziji v Mariboru, mi je prigovarjal, naj grem na dramski krožek, ker jim je zelo primanjkovalo fantov, in da dobim kitaro za rojstni dan. In to sem res naredil. Kitaro sem čez nekaj mesecev opustil, igra me je pa čisto prevzela in tako sem pristal v teh vodah.

Nikoli nisem čutil kot breme, da prihajam iz igralske družine. Veliko je takih primerov, če pogledamo družine Šugman, Juh, Valič ... Mogoče bi bila prednost, ker imaš od majhnega večji vpogled, napol živiš z gledališčem in spremljaš, vidiš, kaj pomeni biti igralec, kakšna so odrekanja, kakšni so urniki. Da nimaš utopične predstave, kako je to videti. Po drugi strani je pa seveda težje imeti lastno entiteto, veliko ljudi gleda skozi prizmo družine in te stalno vzporeja z njo.

Ena od misli, ki jih v predstavi izreče Jacques, je, da je človeška zgodovina že tisočkrat napisana in da ne vemo, kdo smo. Če gledamo širše poustvarjalni poklic, kot je igralski, je to kdaj frustrirajoče, da je že vse bilo odigrano?
Lahko je frustrirajoče, sploh z vso informacijsko tehnologijo, ki hitro napreduje. A tudi v tem je določen čar in izziv najti nove oblike izraza, nove estetike znotraj gledališkega poligona. Spet bi se tukaj navezal na kolektiv, ki je po mojem smoter teatra: da smo skupaj, v istem prostoru, v živo, v enakem času in da smo mi mi, ker so drugi drugi. Nekdo je režiser, ker je nekdo igralec in obratno. Tako vemo, kdo smo.

Največkrat govorimo, da nam gledališče nastavlja ogledalo. Ko gre človek v gledališče, je to nekakšen umik od vseh dražljajev, ki nas sicer bombardirajo čez dan. Ta osnovni princip: igralec in gledalec ostaja brezčasen in bo preživel.
Gotovo bo. Če je do zdaj, bo tudi naprej. Prisotna je tudi neka posebna ritualnost, gre za druženje, ki je po mojem brezčasno, ne bo izgubilo svojega pomena. Kot koncerti in zasebno druženje ne.

Nekaj let po koncu študija lahko že podate oceno, kaj vam je študij dal.
Zagotovo mi je dal veliko vpogledov v umetnost, dal mi je tudi neko obrtno znanje, hkrati pa spremenil določeno gledanje na gledališče, kaj naj bi bilo, oblikoval je tudi moj okus. Na to veliko vplivajo tudi mentorji. V teh letih, odkar sem končal, sem pa dobil tudi vpogled v to, koliko je stvari, ki jih ne znam, ali sem mislil, da jih obvladam oz. sem se jih šele pozneje začel učiti.

Sorodna novica Avtoportret: 56 sekund s Timonom Šturbejem

Igra v gledališču je drugačna kot v filmu. Proces dela je drugačen, kako gledate nanj?
Sam sem bil prepričan, da sem netalentiran za igro pred kamero, ker ima svoje specifične zakonitosti. Še en celoten tir obrtnega znanja je potreben, že kar se tiče kamere, različnih leč, postavitve pred njo, da veš, kdaj si v nekem close-upu, kdaj moraš bolj ali manj izrazito igrati. Hkrati kamera zazna tudi bolj subtilne note igranja, ki jih v gledališču lahko na ta način izkusimo le redko.

Teater ima pa spet svoje specifične zakonitosti, terja čisto drugačno prezenco. Hkrati sta pa področji seveda zelo sinhroni in obstaja nešteto podobnosti.

Vam je kaj ljubše?
Uživam v obojem, trenutno bi si želel več snemati, a oboje me vznemirja na svoj način.

Je kakšna vloga, ki si želite igrati?
Da bi lahko navedel čisto specifično vlogo, ne. Bolj kot sama vloga me zanimajo umetniška vizija projekta, sodelavci, režiser in igralci. Ta hierarhija se zelo spreminja, gre bolj za soavtorstvo kot diktat režiserja, je pa seveda odvisno od režiserja do režiserja. So režiserji, ki puščajo bolj proste roke, kar je meni bližje, so pa tudi taki, ki zahtevajo točno določeno vizijo, od katere ne odstopajo. To se mi zdi po svoje tudi v redu, ker ohranja področje raznoliko. Raznolikost je nekaj, kar mi je najbolj všeč pri tem poklicu, ker se vse spreminja, vedno si na ničli, vse je nov učni proces in svojevrstna izkušnja. Ni skoraj nobene konstante, rutine.

Vloga Željka, ki ste jo odigrali v filmu Posledice in zanj dobili tudi vesno za stransko moško vlogo, je bila res izjemna. Za to vlogo ste se tudi fizično preobrazili, kar ni bilo zadnjič.
Osebno imam zelo rad raznolikost, oziroma igralce, ki se trudijo biti raznoliki na filmu. To je tudi stvar, h kateri sam stremim: da se torej ne bi preveč ponavljal. Hkrati pa vedno ostajamo v nekih gabaritih lastne osebnosti, preko tega pač ne moreš. Lahko vplivam na to, da se vizualno ali psihično približam neki vlogi, da postane sama igra bolj verjetna. Ne bi doma šival obleke tri leta kot kakšen Daniel Day Lewis (smeh), rad pa seveda naredim čim več, da sem tem bolj prepričljiv.

Kako shajate z vsemi obveznostmi? Ste se že naučili krotiti željo, da bi vse naenkrat?
To se dogaja, veliko je primerov, ko igralci pregorijo. Osebno sem prišel do spoznanja, da pač ne moreš vsega, da pride vse ob svojem času. Tako ne sprejmem več vsake ponudbe, ker se želim posvetiti temu, kar delam, in želim to narediti čim bolje. Več kot sprejmeš projektov, manj imaš časa za priprave za posamezen projekt. Presojam po občutku in seveda po tem, koliko me sam projekt zanima.

Vloge se počasi nabirajo. Jih kdaj pogledate za nazaj in si rečete, to je bilo dobro, tole pa ne?
Sam sebe ne maram pretirano gledati, se pa seveda kdaj vidiš in ti kaj ni všeč, bi kaj drugače naredil. Tudi kakšen projekt bi preskočil in si rekel, tega mi v tem trenutku ni treba. Toda ni tako ekstremno, so bile pač različne izkušnje.

V teatru je ta prednost, da redko vidiš posnetke, sploh ker večinoma ni realna podoba predstave, tudi posneto ni tako dobro, kot je na filmu, ker je pač drugačen medij.

Na lestvici od 1 do 10, kako nestrpno čakate na nove prostore Drame? Stari prostori imajo v sebi bogato zgodovino, toda tehnični napredek bi vam močno olajšal delo.
Seveda je določena zgodovina, smo pa že vsi videli to novo Dramo, za nas je na neki način že stala. Tako da smo bili zelo optimistični, da se bo to končno zgodilo, da bomo lahko tudi v tehničnem vidiku parirali večjim teatrom. Skupaj še s to poplavo smo to res videli kot alarm, da je čas, da se nekaj premakne.

Ampak očitno bomo še precej časa čakali.

In še zadnje vprašanje. Kdaj bomo gledali Jezdeca, ki ste ga snemali z Dominikom Mencejem?
Projekt se je zavlekel tudi zaradi epidemije. Trenutno film čaka svetovno premiero, zmontiran je do konca. Po mojem mnenju ga bomo videli, če ne prej, na Festivalu slovenskega filma.