Ne vem, kaj se je s športno aktivnim umetnikom zgodilo potem, toda čez noč se je prelevil v resnega glasbenika in svoje gramofone obesil na klin. Sosedje bi znali povedati, da je gospodič odkril stare zaprašene vinilne plošče Captain Beefhearta in Roky Ericksona ter se začel učiti plesnih korakov po metodi Lee "Scratch" Perryja. Kakorkoli, izjemne nadarjenosti nista pospremili tudi diskografska angažiranost in dovzetnost, saj je Gonjasufi doslej izdal le tri albume.

Že prejšnji album A Sufi And A Killer je bil pričakan s splošnim navdušenjem nad Sufijevo introvertirano različico psihadeličnega elektro blues punka. Vem, rekli boste, kakšna hudičeva glasbena skovanka je to?, toda Gonjasufi krmari z vsemi naštetimi glasbenimi prvinami. Na albumu Mu.ZZ.Le nekoč eksotično mistiko nadomešča z avantgardnim in eksperimentalnim pristopom, na pol poti med The Residents in že omenjenim Captain Beefheartom.

Skladbi Skin in The Blame se zdita projicirani iz tistih pionirskih eksperimentalnih časov, ko so v Silicijski dolini šele urejali gradbena dovoljenja. Hote ali nehote je Gonjasufi tokrat oplazil mikronezijski šum The Avalanches, toda to mu štejem za dovršeno iznajdljivost, ki poudarja njegovo pridiganje na robu živčnega zloma (Sniffin', Feedin' Birds, Rubberband). In četudi so emocije zbrušene do bridkosti in Gonjasufi poskuša svoje zgodbe pripeljati do konca, v letošnjem letu bolj eksperimentalno čudaškega dela še nisem slišal.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović