Prav to se je zgodilo skupini Klaxons in njenemu prvencu Myths Of The Near Future, ki je z novopečeno etiketo 'nu rave' za sabo potegnil cel niz sebi podobnih skupin, okoli nje pa se je vodila srdita polemika med otoškimi glasbenimi tradicionalisti in glasbenimi modernisti.
Ko se je nepovabljen v debato vključil starejši brat Gallagher in dobesedno "sesul" glasbo skupine Klaxons, točneje enega izmed nastopov na Ibizi, ni bilo medija, ki se ne bi zanimal za skupino. Toda fantje so celotno evforijo dobro izkoriščali in ustvarjali še dodatno 'famo' okrog mistifikacij svojega znanstvenofantastičnega sveta. Zato je, čeprav z velikim pričakovanjem, njihov novi album z naslovom Surfing The Void le kronološko in vsebinsko nadaljevanje prvenca. To je tudi prav! Zakaj spreminjati zmagovalno formulo, ki je uspela s precejšnjo dozo pobalinstva in odštekanosti četverice študentov stratfordske in greenwiške univerze, in preformulirati Futuristični manifest za 21. stoletje?
Album Surfing The Void je tako v slogu njihove nuklearne filozofije za 21. stoletje še ena inteligentna popdiverzija. Že podatek, da so imeli Klaxons precejšnje težave, ker jim založba Polydor ni hotela 'odobriti' prvotnih posnetkov, ker naj bi bili 'preveč eksperimentalni', je dovolj zgovoren.
Fantje so čez noč zamenjali producenta Jamesa Forda z razvpitim Ross Robinsom (Korn, Slipknot, Sepultura), ki je naredil korekturo njihovih 'preveč' eksperimentalnih skladb. Že prvi singel Echoes ponuja kar nekaj ugibanj o tistem prvotnem materialu. Kajti Klaxons so na novem albumu 'spustili žogo' in zdi se, da sta kaotičnost zamenjali silovitost (Surfing The Void) in globina (The Same Space) tako zvoka kot tudi njihove znanstvenofantastične liturgije. Spet smo priča omamni simbiozi postpunkovskih rifov in elektronske popmelodije. Album Surfing The Void ne razočara v vsej svoji dolžini in zagotovo ga bomo še dolgo dešifrirali. Naslednja tri leta do nove plošče!?
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović