Založniška akademija je v sklopu 36. Slovenskega knjižnega sejma, ki letos poteka virtualno, med drugim ponudila pogovor na temo Skrivnost norveškega knjižnega uspeha. O tem, kje vidita razloge zanj, sta spregovorila Tore Slaatta in Helge Ronning, ki že dobro desetletje proučujeta norveške knjižne politike in jih primerjata z evropskimi.

Na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu je bila Norveška država v gosteh. Foto: EPA
Na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu je bila Norveška država v gosteh. Foto: EPA

Norveška je, vsaj s slovenskega založniškega in bralskega zornega kota, tako rekoč sanjska dežela: imajo enega najnižjih odstotkov nebralcev na svetu, knjižno-bralne navade so ne glede na medijske revolucije bolj stabilne kot v večini drugih držav, nekateri norveški avtorji pa so postali tako rekoč izvozne blagovne znamke, je mogoče prebrati na spletni strani SKS-ja.

Kulturna politika oblikuje bralne navade
Slaatta meni, da ima zasluge, da je danes literatura v sklopu kulture uvrščena zelo visoko, konstanten vpliv literarne politike od 60. let preteklega stoletja dalje. Ronning ob tem dodaja, da je zelo pomembno tudi zgodovinsko ozadje. Pred 270 leti, ko je bila Norveška del Danske, pa tudi pozneje, ko je prišla pod Švedsko in je imela pomembno vlogo Cerkev, se je moralo prebivalstvo že v otroštvu naučiti brati, da je lahko bralo Biblijo v svojem maternem jeziku.

Tudi po 2. svetovni vojni so imele po Ronningovih besedah literarne politike pomembno vlogo v kulturni politiki. Ob tem je poudaril še skrb za knjižnice, ki prav tako pomembno vpliva na bralno kulturo.

Na Norveškem so stare telefonske govorilnice obnovili in predelali v bralne kioske. Foto: AP
Na Norveškem so stare telefonske govorilnice obnovili in predelali v bralne kioske. Foto: AP

Zasloni po besedah moderatorja Mihe Kovača na Norveškem še niso izrinili knjige do te mere, kot so jo kje drugje. Kot je pojasnil Slaatta, je razlog v tem, da na Norveškem še vedno izhaja veliko tiskanih publikacij, tudi časopisov v tiskani obliki še vedno izhaja približno 200, knjige pa so le del tiskanih medijev.

Zelo pomemben element so po njegovih besedah tudi knjigarne, saj se še vedno kar 70 odstotkov nakupov zgodi v knjigarnah. Zagotovo je zelo učinkovita ničelna stopnja DDV-ja na knjigo, kot izjemno učinkovit ukrep, ko gre za knjižnično nabavo, pa je poudaril, da številne nove knjige kupi Arts Council in jih distribuira knjižnicam.

Tudi Ronning razlog za priljubljenost tiskane knjige vidi v številnih knjigarnah, ki jih je mogoče najti tudi v manjših mestih. Pomembno vlogo pa ima tudi enotna cena knjige, od česar imajo korist ne le avtorji in založniki, ampak tudi kupci knjig, ki lahko po vsej državi nove knjige kupijo po isti ceni.

Glede te so, kot je pojasnil Slaatta, naredili evalvacije, ki so zajele različne evropske države, pokazale so, da je enotna cena knjige v dobro tako avtorjev in bralcev kot tudi knjigarn.

Česa se lahko naučimo od norveškega gostovanja v Frankfurtu?
Sogovorniki so se dotaknili tudi predstavitve Norveške na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer je bila država v gosteh. Kot je povedal Kovač, je bila njena predstavitev v Frankfurtu ocenjena za uspešno in tudi vodstvo sejma je bilo zadovoljno z njo.

Slaatta je ob tem dodal, da je v Frankfurtu vsekakor bila uspešna, koronavirus pa je nato zaustavil tisto, kar je pravzaprav najpomembnejše, učinek, ki bi ga gostovanje lahko imelo – da bi se norveška literatura razširila po svetu. Kot je poudaril, je epidemija koronavirusne bolezni 19 pravzaprav zelo otežila vrednotenje učinka norveškega gostovanja na sejmu.