„Rojen revolucionar, Trocki pisane besede.“ Tako je Ezro Pounda označil njegov prijatelj in 'kolaborant' pri ustvarjanju britanskega odgovora na futurizem in obenem tudi na manifestu utemeljen 'kontinentalni tip' avantgarde, sicer pa predvsem slikar Wyndham Lewis. Revolucija, oziroma bolje rečeno, revolucionarni nagibi Ezre Pounda so bili sicer v širši perspektivi političnega cirkusa prve polovice 20. stoletja sporni. To nam najbolje pojasni izsek iz enega izmed govorov, ki jih je Ezra Pound na začetku štiridesetih imel po rimskem radiu, ki so ga oddajali na kratkih valovih in je dosegel tudi Združene države Amerike, torej Poundovo domovino: „Vsak človek, ki premore zdrav razum, in tako tudi zadnji britanski parlamentarec, ve, da ima vsak človek zdravega razuma raje kot komunizem fašizem, in sicer vse od tistega trenutka, ko o njiju izve nekaj dejstev.“
Ezra Pound, ameriški pesnik, ki je s tako imenovanim imagizmom v britansko literaturo zanesel modernizem in ki se je zadnja desetletja svojega življenja ukvarjal z veličastno in za bralca skoraj 'neprebojno' pesnitvijo (nekaj takšnega kot pesniški Ulikses), nikakor ni bil edini znani literat, razpet med Ameriko in Veliko Britanijo, ki se je spogledoval s fašizmom. V tem mu je bil navsezadnje podoben T. S. Eliot, in kot piše George L. Mosse v svojem delu Kultura zahodne Evrope – 19. in 20. stoletje, so ti intelektualci, vzgojeni na častitljivih utrdbah anglosaksonske znanosti in kulture (Pound je vendar na pennsylvanijski univerzi magistriral iz filologije), v fašizmu videli ideologijo in gibanje, ki bo znova vzdignilo vrednote stare Grčije in Rima in z njimi zatrlo ničevo buržoazijo. Pound je to še posebej sovražil zaradi njene povezave s kapitalizmom, ki so ga po njegovem mnenju 'uzakonili' Judje, katere je seveda sovražil. In antisemitizem, nasprotovanje finančnim mešetarjem in tudi instituciji centralne banke, ki naj bi poosebljala navezavo države na kapitalizem, ter podpora Mussolinija so bili dejavniki, ki so Poundovo pisanje določali tudi po koncu druge svetove. Zato si je tudi pridobil mnogo sovražnikov – Orwell je o njem pravil, da je docela sprijen pisatelj –, v političnem zaporu pa ni pristal, saj je veljal za klinično norega. A to še sledi …
V leseni koči z Yeatsom študiral japonščino
Že Poundov prvi vstop v Evropo je bil na neki način škandalozen oziroma je sledil škandalu. V Evropo je namreč leta 1898 odpotoval, potem ko so ga kot profesorja na kolidžu v Crawfordsvillu v državi Indiani razkrinkali, da je v svoji sobi 'ponudil prenočišče' neki igralki. Službe potem zanj na kolidžu seveda ni bilo več. Z Veliko Britanijo, v kateri se je Ezra Pound nekaj po letu 1910 za nekaj let ustalil, je Pounda povezovala že ljubezen do prerafaelitske umetnosti, v katero se je poleg srednjeveške romantične literature (predvsem provansalske) in mistične kvazifilozofije, ki je se je s teozofijo na čelu v 19. stoletju 'razpasla' po celinski Evropi, poglabljal v svojem zgodnjem ustvarjalnem obdobju. V Angliji je kot sostanovalec. B. Yeatsa odkrival kulturo Daljnega vzhoda in tam je tudi pobral gradnike svojega imagizma. Pri imagizmu je šlo za pesniško linijo, ki se je v ZDA in na Otoku na začetku 20. stoletja s svojim jasnim in jedrnatim jezikom ter z opustitvijo rime uveljavila kot nasprotje podedovani tradiciji sentimentalne in pripovedne viktorijanske in romantične poezije. Svojo dikcijo pa je imagizem krepil s pogledom v zelo ekonomizirani jezik kitajske in japonske poezije.
Vorticizem kot protiudarec pompoznemu Marinettiju
V večji plan britanskega kulturniškega prizorišča pa je Pound skupaj z Wyndhamom Lewisom vstopil leta 1914. Tedaj je šele pompozni obisk tistega, ki je najbolje obvladal žanr manifesta kot žanr, ki hkrati zastopa svoje naslovnike in ki hkrati te naslovnike ustvarja, hkrati pa tudi že teatralno uprizarja prihodnost, ki jo bo ustvaril skupaj s temi naslovniki, omogočil oblikovanje britanskega odgovora na kontinentalno težnjo umetniških skupin z manifestom kot temeljem svojega obstoja. Do tega, da se je kot britanski sopotnik evropske uveljavil vorticizem, je namreč prišlo šele zaradi 'izzivanja' vélikega futurista F. T. Marinettija. Marinetti je leta 1914 v London pripotoval v zanj tedaj že klasičnem pompoznem slogu. Imel je nekaj predavanj in sopodpisal je angleški futuristični manifest, ki pa se je 'znašel' natisnjen na papirju umetniškega centra Rebel Art Centre, katerega avtonomnost predvsem nasproti 'organiziranemu' boemstvu Bloomsburyja je Lewis vneto branil.
Lewis je pobesnel in v tedniku Observer objavil članek, v katerem je pojasnil, da on in njegovi sodelavci v centru (med njimi tudi Pound) z Marinettijem nimajo nič opraviti: „Podpisani … prosimo, da se nas ne povezuje s 'futurističnim' manifestom, ki ga je 7. junija objavil tudi Observer.“ (citat v Puchner, Martin: Poetry of the Revolution – Marx, Manifestoes and the Avant-Gardes) Da ga ne bi morebiti skušali postaviti na laž in mu očitati slogovne podobnosti s futurističnimi slikarji, je Lewis še pojasnil, da njegovo abstraktno slikarstvo drugače kot futuristično ne daje prednosti dinamizmu in gibanju, ampak se priključuje modernističnemu klasicizmu, ki vztraja pri jasnih oblikah. In za ta slog je ime vorticizem skoval prav Pound, ki je potem Lewisu v prizadevanjih za jasno ločitev njegovega dela od celinske avantgarde pomagal tudi kot sodelavec časopisa Blast, s čimer je tudi sam postal vrhunski vorticist.
Proti aperitivom, poštnim poslovalnicam in še marsičemu
Vorticizem je v letih 1914 in 1915 postal edini izvirni britanski -izem, njegova retorika pa je ponekod sumljivo spominjala na futuristično. Seznam sovražnikov, ki so bili napadeni v manifestih, je bil dolg; od poimensko imenovanih ljudi do aperitivov, poštnih poslovalnic, humorja in športa. Neke konsistentne teoretske pozicije pa v tem pisanju ni bilo najti. Zanimivi so pozivi k zmernosti v akciji in pa dokajšnja naklonjenost ženskam. Kar bi bilo pri Marinettijevem hipermoškem diskurz povsem nemogoče, je bilo tukaj vendar navzoče razumevanje sufražetk in nasprotovanje le njihovemu 'divjemu krilu' kot odziv, na katerega so vorticisti v Blastu zapisali: „Sufražetkam. Kratek nasvet. V destrukciji, tako kot v vseh drugih stvareh, ki se jih lotite, ostanite pri tistem, kar razumete. Poslali vam bomo darilo, v katerem bodo naši (volilni, op. P. B.) glasovi. Vendar pa pustite umetniška dela pri miru. Lahko se namreč zgodi, da boste po nesreči uničile dobro sliko.“ Vorticisti so se namreč dejansko ukvarjali le z umetnostjo, z družbo pa le posredno. In njihova umetnost je bila tisto, kar jih je dejansko skrbelo. Kljub temu pa so bili edini britanski modernizem, ki se je razvil okoli nečesa, podobnega manifestu in ki je vsaj približno posnemal silovitost celinskih avantgardistov.
Mussolini je kot Jefferson za ZDA
Te je Ezra Pound nato prav kmalu srečal, saj se je leta 1920 podal v Pariz. Že kmalu pa se je preselil v Rapallo v Italijo, kjer se je med drugim ukvarjal z organizacijo koncertov in Vivaldija prvič po njegovi smrti spet naredil modnega. Poundovo življenje je nato zelo zaznamovalo srečanje z Mussolinijem leta 1933, ki mu je sledil niz njegovih avtonomnih političnih akcij, s katerimi je želel predvsem anglosaški svet prepričati, da nasprotovanje fašizmu preprosto ni 'higienično', saj je poslanstvo fašizma veliko. Prek znancev v vrhovih ameriške politike je celo poskušal preprečiti vstop Amerike v drugo svetovno vojno, znan pa je tudi njegov pamflet iz leta 1935: „Jefferson in/ali Mussolini: L'idea statale, fašizem, kot sem ga videl jaz, Ezra Pound, ekonomija volje.“ Pound je bil dejansko prepričan, da je Mussolini za Italijo storil toliko kot Jefferson za Ameriko ali, tudi to je vedno znova poudarjal, Lenin za Rusijo.
Kriminalni roman o ameriški centralni banki
To njegovo stališče ga je seveda ob koncu druge svetovne vojne pripeljalo v vojaški zapor, nato pa tudi v norišnico v Washingtonu D. C. Od tam so ga izpustili šele leta 1958. Ne, niso verjeli, da je ozdravljen. Še naprej je bil opredeljen za norca, a za drugim nenevarnega norca. Čeprav nor morda niti ni bil. Vsa leta v zaporu je namreč pisal dokaj trezna besedila in bil je svetovalec več ameriškim akademikom, ki so se ukvarjali z japonsko in kitajsko poezijo. Redno je Pounda obiskoval tudi Eustace Mullins, ki je delal v knjižnici ameriškega Kongresa, ki slovi po svojem izjemnem zgodovinskem arhivu. Pound, prepričan, da so obe svetovni vojni zakuhali vodilni možje ameriške centralne banke in njihovi angleški kolegi (kako neeksotična se zdi ta ideja v današnjih razmerah finančne krize), je želel Mullinsa prepričati, da bi v obliki kriminalnega romana napisal zgodovino ameriške centralne banke. A iz tega ni bilo nič.
Ko se je leta 1958 Pound vrnil v Italijo, je ob sestopu z ladje na kopno v neapeljskem pristanišču pozdravil po fašistično. Nihče se ni kaj dosti oziral na to. Mož je bil vendar nor. In tako rekoč do smrti v Benetkah leta 1972 oziroma tudi po tem, ko je bila pesnitev že napisana, se je ukvarjal z že omenjenim delom The Cantos. Pesnitev je pisal vse od leta 1915 in nekateri jo imajo za najbolj zapleteno in najmočnejše delo modernistične poezije. Predvsem je sila nerazumljivo, saj je Pound v besedilo vključeval kitajske pismenke in citate iz različnih evropskih jezikov. Pesnitev so uvrščali med Joyceovo zapisovanje toka misli in Eliotov misticizem, predvsem pa gre kljub ogromnemu obsegu (izdaje imajo prek 800 strani) za dokaj fragmentarno delo, saj Pound skoraj nobene ideje ne izpelje do konca, ampak preskakuje s teme na temo. Kakor koli že, ko je še pisal prve vrstice, je načrt za pesnitev orisal nekako tako: 1. Živi človek se potopi v kraljestvo mrtvih; 2. Ponovitev zgodovine; 3. Magični moment ali metamorfoza in vstop v božanski svet večnosti. Svojo večnost s je Pound pridobil, čeprav na zelo kontroverzen način. A prav zato je njegova usoda ena izmed tistih usod, ki nas vedno znova spomnijo, kako zelo zanimivo je bilo 20. stoletje.