V petstoletni zgodovini delovanja je bil idrijski rudnik vedno med vodilnimi ne le po količini izkopane rude, ampak tudi v tehnološkem pogledu. Foto:
V petstoletni zgodovini delovanja je bil idrijski rudnik vedno med vodilnimi ne le po količini izkopane rude, ampak tudi v tehnološkem pogledu. Foto:
Idrijski rudnik živega srebra
V nominacijo za pridobitev naziva spomenik svetovne kulturne dediščine so vključeni še rudniki živega srebra in obrati za njegovo uporabo v Španiji in Mehiki. Foto: Rudnik živega srebra Idrija
Idrijski rudnik živega srebra
Najzgodnejši dokument, ki govori o delovanju idrijskega rudnika, izvira iz leta 1493, vrhunec proizvodnje pa je bil dosežen leta 1913. Foto: Rudnik živega srebra Idrija

Skupno kandidaturo treh držav, ki jih povezuje mednarodna živosrebrna os, bo Odbor za svetovno dediščino pri Unescu na svojem rednem letnem zasedanju obravnaval konec junija, ko bo v precep vzel še okoli 30 drugih predlaganih lokacij; v štirih primerih gre za nominacijo spomenika naravne, v 23 za nominacijo spomenika kulturne dediščine, v treh pa za kombinacijo obeh kategorij. V tokrat aktualni kandidaturi je Slovenija zastopana z dediščino rudarskega mesta Idrija, Španija z živosrebrnim rudnikom Almaden, Mehika pa z mestom in rudnikom srebra San Louis Potosi.

Mednarodna naveza živega srebra, ki napoveduje globalizacijo
Idrija, v kateri je izkoriščanje živosrebrne rude prvič omenjeno v dokumentu iz leta 1493, je bila ena 'vstopnih točk' v mednarodno živosrebrno pot, ki je predvsem od sredine 16. stoletja segla vse do Amerike. Leta 1554 so namreč tam odkrili tehniko amalgamacije, s katero so iz nečiste rude pridobivali zlato in srebro. Povpraševanje po živem srebru, potrebnem za izvedbo tega procesa, se je tedaj skokovito povečalo in obenem spodbudilo razvoj tehnologije pridobivanja in možnosti uporabe živega srebra. Ta mednarodna 'naveza', katere temelj je bilo živo srebro, je bila katalizator širjenja novega znanja in povezovanja dežel, ki mu lahko pripišemo tudi vlogo predhodnika dejavnikov, ki so spodbudili oblikovanje svetovnega gospodarstva.

Mahinacije Habsburžanov
Zgodovina živosrebrnega rudnika v Idriji ni zanimiva le zato, ker gre za enega najstarejših in tudi največjih rudnikov živega srebra v Evropi, ampak tudi zato, ker je bilo njegovo poslovanje nekajkrat vpleteno tudi v velike politične intrige. Kot zanimivost lahko tako omenimo, da so Habsburžani konec 17. stoletja ravno na podlagi idrijskega rudnika na Nizozemskem najeli velika državna posojila. S tem pa so za rudnik tudi nastopili težki časi, ki so se končali šele leta 1736 oziroma po odplačilu dolga. Rudnik, ki je sredi 18. stoletja vstopil v dobo velikega tehnološkega napredka, je še dolgo ostal eden najpomembnejših avstrijskih gospodarskih obratov in je še konec 19. stoletja ustvarjal okoli tretjino dobička vseh avstrijskih rudniških obratov. Vrhunec proizvodnje je rudnik sicer dosegel leta 1913.

Ob koncu omenimo le še, kateri so tisti deli rudnika in mesta Idrija, ki bi predstavljali slovenski del novega Unescovega spomenika. V gradivu, ki ga obravnavajo Unescovi odborniki, se tako omenja območje idrijskega rudnika (usedline rude, tuneli, jaški, administrativne zgradbe rudnika, vodne črpalke, strojna in druga oprema); idrijsko staro mestno jedro, v katerem je še vedno mogoče prepoznati sledi življenja rudarskih družin z njegovimi reprezentativnimi objekti: gledališčem, mestno hišo, starim mestnim trgom, gradom Gewerkenegg, stanovanjskimi hišami rudarjev …; klavžami na bližnjih rekah Idrijci, Belci in Kanornljici; okolica mesta in rudnika.

Polona Balantič