The Miha Artnak ob svojem portretu, ki ga je poimenoval Avtoportret. V lasti ga bo imel do konca svojega življenja in ga ni mogoče kupiti. Foto: Katja Štok
The Miha Artnak ob svojem portretu, ki ga je poimenoval Avtoportret. V lasti ga bo imel do konca svojega življenja in ga ni mogoče kupiti. Foto: Katja Štok
Razstava Last je na ogled v Galeriji Vžigalica. Foto: Katja Štok
Razstava Last je na ogled v Galeriji Vžigalica. Foto: Katja Štok

Zanimivost nekega umetniškega dela je zagotovo tudi v tem, da je eno samo, original, da ima svojega avtorja in lastnika, ki ga poseduje.

A tehnologija umetne inteligence (UI) je pri ustvarjanju (umetniških?) del zapisano pretresla v več pogledih.

Postavljajo se vprašanja avtorstva (je avtor UI ali tisti, ki je zapisal navodilo?), lastništva (je lastnik dela program, ki je generiral podobo, ali tisti, ki je dal navodilo?) in avtentičnosti (tudi UI mora od nekod črpati podobe, po katerih naredi novo podobo, kar odpira široko polje kraje avtorstva, plagiatorstva, izvirnosti in še česa).

Umetnik in oblikovalec The Miha Artnak je vprašanje lastništva, ki izhaja iz umetniškega dela, prenesel na povsem novo polje razmisleka, ki ga za zdaj ne ureja niti pravo. S sedmimi deli, ki so na ogled v Galeriji Vžigalica, je želel dojemanje umetniških del redefinirati s tem, da je koncept lastništva, avtorstva in avtentičnosti obravnaval skozi proces sodobne tehnologije umetne inteligence, a v reverzibilnem smislu.

V galeriji Vžigalica razstava Last The Mihe Artnaka

Ko človek izigra umetno inteligenco

Vsako izmed del je sestavljeno iz štirih komponent: orisa, digitalne podobe, slike in pogodbe.

Oris (pri umetni inteligenci je to prompt, navodilo), kaj naj bi sploh bilo na sliki, je podal kar avtor razstave Last The Miha Artnak sam. Nato je po njegovi predlogi fotograf Klemen Ilovar ustvaril digitalno podobo (fotografijo), ki so jo na platno naslikali umetniki (slika). A to ne kateri koli umetniki – prav vsi so kitajski slikarji (Saho M. Zeng, Jim Xing, James Lin, David Lin, Pendy Chen, Cathy Wu, Nane Fang, John Zeng, John Li, Max Feng), s katerimi je umetnik stopil v stik prek spleta.

Tihožitje je v omejeni seriji treh del, tip lastništva je zasebni in ga je mogoče kupiti. Vsako delo se med seboj razlikuje po detajlih. Foto: Katja Štok
Tihožitje je v omejeni seriji treh del, tip lastništva je zasebni in ga je mogoče kupiti. Vsako delo se med seboj razlikuje po detajlih. Foto: Katja Štok
Slika Enobarvno nima omejene serije. Vsak si jo lahko prosto naloži s spleta in natisne. Lastnik umetnine smo vsi. Foto: Katja Štok
Slika Enobarvno nima omejene serije. Vsak si jo lahko prosto naloži s spleta in natisne. Lastnik umetnine smo vsi. Foto: Katja Štok

Artnak je pri svojem projektu dodal še četrto komponento, ki je po njegovem mnenju bistvena – pogodba. V njej so zapisana "pravila igre", torej podatki o tipu lastništva, o količini del, o lastniku umetnine, pravicah prenosa, pa tudi avtorskih tantiemah in možnosti spremembe same podobe dela. Vse pogodbe je overil pri notarju, "zato jih je treba upoštevati", je jasen The Miha Artnak.

Na novo definiran koncept lastnine

Vsako umetniško delo ima overjeno pogodbo (desno spodaj) in svoj NTF. Na fotografiji delo Žival. Foto: Katja Štok
Vsako umetniško delo ima overjeno pogodbo (desno spodaj) in svoj NTF. Na fotografiji delo Žival. Foto: Katja Štok

Razstavo je v grobem razdelil na tri razstavne prostore, ki obravnavajo štiri različne koncepte lastnine.

Ob vstopu v galerijo je izpostavljen Avtoportret samega Mihe Artnaka, ki deluje pod umetniškim imenom The Miha Artnak. Posebnost slike pa je v tem, da je ne more prodati, kar pomeni, da jo bo imel v lasti do konca svojega življenja. "Čeprav jo ima v posesti nekdo drug ali mi jo ukradejo, je to enako, kot če bi mi ukradli osebno izkaznico. Na koncu mora vedno priti do mene."

Novi koncept javno-zasebne lastnine

Sledita sobi, pri čemer ena obravnava umetnikovo delo kot zasebno lastnino v klasičnem pomenu besede, druga pa odpira polje razprave z uvedbo pojmov, kot sta javno-zasebna lastnina in nelastnina.

Zasebna soba s tremi deli (Figura, Tihožitje in Žival) se od sobe z deli Pokrajina, Enobarvno, Abstraktno razlikuje po tem, da lahko umetnine v (ne)omejeni seriji kupimo in s tem postanemo njihov lastnik(ca).

V drugi sobi imajo dela družbeni koncept, saj se je avtor odpovedal ekskluzivnemu lastništvu in ga prenesel na družbo.

Pri delu Pokrajina, ki mu je opredelil javno-zasebno lastništvo, smo solastniki dela kar vsi. Delo Enobarvno ima javno lastništvo, solastniki umetnine smo prav tako vsi, medtem pa slika Abstraktno kot nelastnina ne more imeti lastnika, kar pomeni, da jo lahko le posedujemo.

Po tej logiki ima delo Enobarvno, ki kot rumen pravokotnik upodablja naše Osončje, neomejeno serijo. Prenesemo ga lahko s spleta in natisnemo v poljubnih količinah; Artnak je s tem namenom natisnil tudi nalepke s podobo rumenega pravokotnika in izobesil rumeno zastavo.

Tudi delo Pokrajina pripada vsem osmim milijardam ljudi na Zemlji, a imata odrekanje lastništva avtorja in prenos na vse Zemljane pravno praznino.

"S tem namenom sem že spisal predlog o sprejetju zakona, da lahko sliko podarim vsem, a bomo videli, ali bo zadeva uspela." Težava, ki se pojavi, nadaljuje Artnak, je, "ali se lahko vsi, ki dobijo to sliko z rojstvom in jo izgubijo s smrtjo, dogovorijo(mo), kje bo razstavljena, kdo bo plačal popravilo, če se poškoduje. Kar naenkrat se moramo začeti pogovarjati in ustvariti sistem (…) Glede na to, da ste vsi vi njeni solastniki, se bomo med razstavo ali pa po njej dogovorili, kje bo razstavljena."

Fotografija Pokrajina je last vseh Zemljanov in odpira številna vprašanja. Med njimi tudi to, kako se bomo dogovorili, kje bo delo po razstavi shranjeno. Foto: Katja Štok
Fotografija Pokrajina je last vseh Zemljanov in odpira številna vprašanja. Med njimi tudi to, kako se bomo dogovorili, kje bo delo po razstavi shranjeno. Foto: Katja Štok

Avtor razstave je za vsako sliko naredil tudi digitalno različico NFT-ja.

Poseben pristop pa je ubral tudi pri sami promociji razstave, ki jo je na družbenih omrežjih promoviral sam Damjan Murko, pa starleta Denis Dame, Artnak pa je ustvaril tudi različne meme.


Slika Pokrajina je lastnina vseh nas. Kaj pa se zgodi, če slike ne želiš? Če se želiš odreči (so)lastništvu?
Nekatere stvari imaš v življenju, tudi če si jih ne želiš.

Pa lahko sliko snamem in jo odnesem iz galerije, če sem že njena delna lastnica?
Če se dogovorite še s preostalimi osmimi milijardami ljudi.

Monokrom ima neomejeno serijo, ki si jo lahko vsak natisne. Ste si prav zato izbrali manj všečen motiv? Rumeni pravokotnik?
Malo sem užaljen.

No, v primerjavi z mucki v t. i. zasebni sobi?
Že, ampak to predstavlja Sonce, naše Osončje.

Zakaj vas zanima tema lastništva?
Ker je eno zanimivejših vprašanj delovanja družbe. Vse večje ideologije se pogosto ukvarjajo prav s temo lastništva.

Je to še posebej izrazito v umetnosti?
Zadnja leta opažam, da umetniki in zbiralci, ki se ukvarjajo z umetniškim trgom, umetnost razumemo kot zasebno last. Ker sam izhajam iz ulične umetnosti in grafitiranja, ki je na javnih površinah in javna last, me je zanimalo, ali lahko obstaja še kaj.

Zakaj pa ste sploh začeli razmišljati o tej temi?
S pojavom NFT-jev in veriženja podatkovnih blokov se je začelo vprašanje lastninjena medmrežja, kar pa ni povsem v skladu z medmrežjem in njegovimi začetki, ko je bilo na voljo vsem. Z drugimi primeri sem hotel pokazati, da obstajajo tudi druge vrste lastnine.

Zakaj pa kitajski umetniki? Kitajska je znana po plagiatih, krajah avtorskih del, po reprodukcijah. Lahko govorimo o ironiji?
Že od performansa, kjer sem pretental medije s sliko, ki so jo kupili Kitajci, sem vzpostavil most s Kitajsko in zdi se mi, da spada zdaj v moj milje.

Za konec vas moram vprašati: je bil dražji najem Damjana Murka za promocijo razstave ali kitajskih slikarjev, katerih storitve se bojda gibljejo med 300 in 500 evri?

Ne povem.

Razstava Mihe Artnaka v Galeriji Vžigalica