"Z mojim prihodom na župansko mesto se je zgodila bistvena sprememba v načinu vodenja, v komunikaciji znotraj koprske občine in na zunaj," je prepričan Aleš Bržan, ki ugotavlja, da so med mandatom to vse bolj začeli ceniti tudi občanke in občani. Foto: Tomaž Primožič FPA/BoBo

Aleš Bržan je vodenje mestne občine Koper prevzel po izredno napetem drugem krogu lokalnih volitev leta 2018. V njegovem volilnem štabu se je ob informaciji, da ima pred protikandidatom, dolgoletnim koprskim županom Borisom Popovičem, 70 glasov prednosti, že začelo slavje, ki so ga kmalu prekinili uradni podatki Državne volilne komisije. Ti so pokazali, da je razlika po prištetih glasovih predčasnega glasovanja le 12. O zmagovalcu je tako naslednji dan odločalo preštevanje petdesetih glasov, ki so prišli po pošti. Bržan je na koncu prejel le 17 glasov občank in občanov več od Popoviča.

Intervjuji z župani mestnih občin

Na MMC-ju bomo v prihodnjih dneh objavili pogovore z župani vseh mestnih občin ob zaključku štiriletnega mandata. Vabljeni k spremljanju.

Danes 46-letni Bržan, je županski mandat tako začel v izredno razklani občini in napetem ozračju. Kot pravi, je v prvih mesecih ostro razdeljenost čutil tudi med sprehodi po koprskih ulicah, a se je stanje po volitvah začelo umirjati. Ugotavlja, da predvsem na račun spremenjenega, bolj umirjenega načina vodenja občine, ki ga je zastavil s svojim prihodom na župansko mesto.

Ob izteku mandata smo se s koprskim županom pogovarjali o izzivih, pritiskih in kritikah, s katerimi se je srečeval, o tem, kako uspešen je bil pri usklajevanju številnih interesov, ki prevevajo največje slovensko obmorsko mesto, in viziji, ki jo ima za nadaljnji razvoj občine.


Za koprskega župana ste bili izvoljeni s 50,03-odstotno podporo občank in občanov. Kakšna popotnica za vaše županovanje je bila takšna razdeljenost v koprski občini?

Sorodna novica Iz koprskih volilnih štabov: patpozicija preprečila slavje ene ali druge strani

Razdeljenost je bila občutna, je pa res, da je bila to bolj razdeljenost na prvi pogled. Ko so se stvari malo umirile, je bil čas tudi za analizo tega, kaj so ljudje sploh želeli. Mislim, da so vsi občani v prvi vrsti želeli zelo podobne stvar – da bi sami odločali o tem, kaj si želijo v tem prostoru. Tesen rezultat je bil po mojem mnenju predvsem odraz tega, da ljudje 16 let niso imeli predstave, ali se sploh da drugače voditi občino na neki učinkovit način. Ljudje niso poznali drugih načinov vodenja, so se pa v večji meri oz. vsaj 17 več od polovice odločili, da poskusijo. Ta razdeljenost, ki je včasih bila, je po mojem mnenju zdaj že nekoliko izzvenela, ker nam je postalo jasno, da se da tudi brez kričanja ali afer in sodnih postopkov, da se da drugače, na nekonflikten način, s sodelovanjem, z javnimi razpravami, tudi soodločanjem ljudi učinkovito sprejemati odločitve in projekte peljati naprej in ustvarjati boljše razmere za bivanje vseh občank in občanov.

Upam si trditi, da smo projektov izpeljali celo več. Moja pobožna želja na začetku je bila, da bi bili pet odstotkov učinkovitejši, danes si upam na podlagi več različnih kazalnikov trditi, da smo več kot 12 odstotkov učinkovitejši. Pa ne v primerjavi s prvim mandatom predhodnika, ampak v primerjavi z njegovim zadnjim.

Zadovoljstvo z delom županov mestnih občin v kontinuirani raziskavi enkrat letno preverja javnomnenjska agencija Ninamedia. Vas je vsa štiri leta uvrščala na rep lestvice, a ste svoj rezultat iz leta v leto vseeno izboljševali, najbolje so vaše delo občanke in občani ocenili letos. Kaj je po vašem mnenju najbolj vplivalo na to, da je zadovoljstvo z vašim delom rastlo?

Gre za proces. Prvo leto smo po prevzemu mandata začeli s tem, da smo morali plačevati račune za leto 2018. Torej se ni moglo zgoditi kaj veliko novega. Začeli smo govoriti, ampak ljudje so slišali nekoga, ki vodi občino drugače, niso pa videli nobenega učinka. Ti učinki so se začeli kazati vsako leto bolj. Zato je to tudi proces dojemanja ljudi, da se nekaj vseeno dogaja, in predvidevam, če sem lahko malo prevzeten, da bo podpora in ocena vsako leto rastla.

Ves čas ste bili sicer tudi na udaru kritik. Občani so vam v anketah očitali predvsem neodločnost in preveliko ukvarjanje prejšnjim županom. Kako je na vaše županovanje vplivalo to, da ste stopili v čevlje, ki jih je štiri zaporedne mandate nosil Boris Popovič, ki je s svojim načinom vodenja občine pogosto dvigal prah?

Dejstvo je, da nisem stopil v njegove čevlje, ampak sem čevlje zamenjal. Z mojim prihodom na župansko mesto se je zgodila bistvena sprememba v načinu vodenja, v komunikaciji znotraj koprske občine in na zunaj. Čisto realno gledano, pa se nisem hotel prenagliti, hotel sem razumeti stvari, s katerimi se ukvarjamo. Proces učenja znotraj občine na tej funkciji je, kot se po navadi šalim, tak, da je treba v šestih mesecih končati dva faksa, da se naučiš in začneš obvladovati vse procese. Želel sem si vzeti čas, razumeti problem in ga poskusiti rešiti. Če se je to kazalo kot neka neodločnost – jaz temu rečem preudarnost. V nasprotnem primeru bi blefiral in se odločil na podlagi nečesa, česar ne razumem.

Ukvarjanje s prejšnjim županom pa – iskreno, jaz se nisem veliko ukvarjal z njim. To sem prepustil nadzornemu svetu, ker so ljudje pričakovali tudi nekakšne ukrepe za vse tiste stvari, ki so se mu očitale. Sam se s tem nisem želel ukvarjati, ker bi samo zameglilo tisto, kar je moja funkcija. Je pa res, da so očitki o prevelikem ukvarjanju z nekdanjim županom prišli od tistih, ki ga podpirajo, sam pa je delal svojo zgodbo prek medijev, prek družbenih omrežij in ves čas poudarjal, kaj je po njegovem mnenju prav in kaj ne.

A kritike na vas niso letele samo iz nasprotnega političnega tabora, temveč tudi iz vrst vaših koalicijskih partnerjev. V lokalnem odboru Levice so vam v javnem pismu po manj kot letu dni mandata očitali kadrovanje prek županove komisije, prosto upravljanje sredstev v načrtu za ravnanje s stvarnim premoženjem … Posledično ste z mesta podžupanje razrešili Majo Tašner Vatovec, ki prihaja iz vrst Levice. Sami ste omenjali, da ste zamenjali čevlje nekdanjega župana, v Levici pa so vas označili za "še enega samodržca v nastajanju". Če malo karikiram – na eni strani so vam očitali, da niste takšen kot prejšnji župan, na drugi pa, da postajate takšen kot on. Kako komentirate takšne očitke?

Levica je pričakovala kadrovsko čistko in znotraj tega, da bi se nastavili novi kadri tudi iz vrst Levice. Tega nisem hotel, in zato se je Levica odločila, da bo stopila v opozicijo. In mislim, da je bila to dobra odločitev, ker se Levica po mojem mnenju nekako bolje znajde v opozicijskih vrstah. In z mojega stališča lahko nekdo, ki je v opoziciji, samo izboljša odločitve, ki se dogajajo na lokalni ravni. Njihova vloga je bila tako dobra tudi v opoziciji. Če je samo enoumje, so sprejete odločitve slabše. Kritike Levice sem spremljal in sprejemal. Kakšna mi je dala malo misliti, ali bi bilo res morda dobro kaj narediti drugače, in včasih sem kakšno odločitev tudi spremenil. Tako da sem to jemal kot nekaj, kar konstruktivno pripomore k procesu vodenja občine.

"Želel sem si vzeti čas, razumeti problem in ga poskusiti rešiti. Če se je to kazalo kot neka neodločnost – jaz temu rečem preudarnost. V nasprotnem primeru bi blefiral in se odločil na podlagi nečesa, česar ne razumem," očitke o neodločenosti, ki so nanj leteli predvsem v prvem delu mandata, komentira koprski župan. Foto: Tomaž Primožič FPA/BoBo

Ko sva že pri konstruktivnem sodelovanju – v vašem mandatu se je okrepilo tudi sodelovanje med istrskimi župani.

Ne gre toliko za sodelovanje županov, kot za sodelovanje občin. To sodelovanje in usklajevanje je obstajalo že stoletje pred tem in se je prekinilo pod županovanjem mojega predhodnika. Mi smo ga vzpostavili na novo, ker smo bili vsi štirje župani mnenja, da je to nekaj, kar je samoumevno. Moramo sodelovati, smo del skupnega prostora. Sodelovanje smo poglobili, nastavili skupaj veliko projektov, vzpostavili smo medobčinsko upravo Istre, ki je med drugim tudi prihranila kar nekaj sredstev. To bi se lahko zgodilo tudi že prej. To je nekaj, kar se mora dogajati. Smo del skupnega prostora, šprica nas isto morje in skupaj moramo reševati tudi težave.

V volilni kampanji ste veliko govorili o zaledju in naložbah v podeželje. Kako je življenje na koprskem podeželju danes boljše, kot je bilo pred štirimi leti?

Kar se tiče podeželja, sem obljubljal, da mu bom namenil bistveno več pozornosti, konkretno na letni ravni 10 milijonov evrov naložb. Tega smo se držali, in to bomo ohranili tudi naprej. Dejansko ljudje čutijo neko razliko, a je pot še dolga. Vsaka cesta, ki se popravi, izboljša kakovost bivanja.

Od kar smo v začetku mandata uvedli participativni proračun, lahko poleg tega vsaka vas predlaga svoj projekt. To možnost občanke in občani imajo in to tudi počnejo. Participativni projekti so odlična stvar, tako za mesto kot njegovo zaledje. Gre za projekte, na katere lahko na občini, ko skušamo krpati najbolj nujne zadeve, hitro pozabimo. S pomočjo participativnega proračuna tako nastajajo razgledne ploščadi in podobne stvari, ki jih ne moreš dati med prioritete, ko imaš luknje na cesti. Poleg tega spodbuja interakcije z občani, kot smo si jih lahko samo želeli. Udeležba je bila pri glasovanju o participativnem proračunu prvo leto dvoodstotna, naslednje leto petodstotna, nazadnje je bila že okoli 14-odstotna. Če gre tako naprej, bomo v nekaj letih skoraj na stopnji volilne udeležbe. Ljudje glede tega resnično kažejo vse večje zanimanje

Sicer pa lahko dejansko rečem, da se je na podeželju zgodila neka infrastrukturna renesansa. Popravili smo na desetine, lahko tudi stotino cestnih odsekov, številne mostove, smo v fazi izvedbe največjega vlaganja v kanalizacijsko infrastrukturo, skoraj 16 milijonov evrov je namenjenih za naložbe.

Vam je kateri od projektov, ki so jih v okviru participativnega proračuna izbrali občani, še posebej pri srcu?

Številni projekti so zelo zanimivi, med mojimi najljubšimi pa je gotovo projekt Drevo, kamor le lahko, v okviru katerega ljudje lahko sami predlagajo, kje v mestu zasaditi drevo. Drevesa izboljšajo podobo mesta, poleg tega ohlaja, zadržuje vlago. V tem času smo zasadili krepko čez 500 dreves. Poleg tega se dogaja miselni preskok, kjer smo prej videli le beton, zdaj vidimo vse več možnosti za ozelenitev.

Omenili ste urejanje kanalizacijske infrastrukture. Gre za enega obsežnejših projektov, ki ste jih poudarjali pred začetkom mandata. Ob tem ste opozarjali, da je treba veliko nadomestiti in da bo celoten proces trajal desetletje. Ste na tem področju že dosegli kakšen večji napredek?

Konkreten projekt za območje Hrvatinov, Ankarana in Bertokov, ki je ocenjen na približno 16 milijonov, je v teku. Je pa res, da ob začetku mojega mandata nismo imeli niti ažurnega katastra kanalizacijskega omrežja, predvsem pa ne katastra potreb po kanalizacijskem omrežju. Torej sploh nismo vedeli, kaj moramo narediti. Leto in pol je trajalo, da so pripravili kataster, celovit pregled, kje je potreba po priključkih, in da smo naredili seznam, kako se bomo tega lotili po prioritetah. Da bodo ljudje dobili občutek, kdaj približno lahko pričakujejo, da se bo uredilo pri njih.

Poleg tega se pojavljajo tudi novi izzivi. V zadnjem desetletju je postalo jasno, da so podnebne spremembe dejstvo, prihaja do bistveno pogostejših kratkotrajnih močnih nalivov, ki obremenjujejo tudi kanalizacijsko omrežje. Imamo veliko obstoječega omrežja, ki je mešano, v istih ceveh so meteorne in fekalne vode. In na račun teh močnih deževij se prelivalniki prelijejo v hudournike. Tak najbolj viden in javno izpostavljen je bil izliv v Žusterni. Problem je treba rešiti dokončno na tak način, da se čisto na novo vzpostavi omrežje. In tega se bo treba tudi lotiti, kar pomeni še novih 50 milijonov evrov. Pot je še dolga, ampak zdaj vemo, kakšna je ta pot, ker smo jo nastavili. Prej je bilo vse skupaj reševano zelo kampanjsko.

Poleg nalivov je težave letos sicer povzročala predvsem suša. V tem kontekstu je ena od bolj izpostavljenih problematik v Istri zagotovitev dodatnega vodnega vira. Omenja se več možnosti, denimo zajetja Klariči in Malni ter zajezitev Suhorce in Padeža. Ampak to so dolgoročnejši načrti. Kaj pa kratkoročno – če bo tudi naslednje poletje tako sušno, kakšni so načrti, bodo ponovno vzpostavljeni ukrepi za omejevanje porabe vode?

Pereč problem vodooskrbe Istre je letos poleti dodatno zaostrila huda suša. V koprski občini ob tem pri iskanju dolgoročnih in vzdržnih rešitev pričakujejo pomoč države. Foto: Rižanski vodovod
Pereč problem vodooskrbe Istre je letos poleti dodatno zaostrila huda suša. V koprski občini ob tem pri iskanju dolgoročnih in vzdržnih rešitev pričakujejo pomoč države. Foto: Rižanski vodovod

Že leta 2019 sem opozarjal, da suša ni glavni problem naše vodooskrbe – naš največji problem je ogroženost reke Rižane. To se je najbolj pokazalo leta 2019, ko se je v Hrastovljah prevrnil vagon s kerozinom, pred kratkim smo imeli še eno nesrečo. Suša samo dodaja še več zavedanja za to, da je to nujno treba rešiti. Mirno lahko rečem, da pred petimi leti nekega splošnega zavedanja o pomenu vodooskrbe ni bilo. Najprej smo morali dvigniti zavest pri ljudeh, da je to problem, ki ga je treba rešiti, in posredno tudi zavest pri odločevalcih, torej državi. Šel sem od parlamenta do ministrov in jih prepričeval, da je treba to čim prej rešiti. Pri prejšnjem ministru za okolje Vizjaku smo bili tudi uspešni za tisti čas. Padla je odločitev, da se to začne reševati s pripravo državnega prostorskega načrta. Našla se je rešitev – Padež, Suhorca, in tudi obljuba je bila, da bi bilo v letošnji jeseni že urejeno tudi gradbeno dovoljenje. Malo preveč optimistično, vedno lahko pride tudi do nekaj zapletov, ampak zavedanje je ostalo.

Tudi s sedanjim okoljskim ministrom Brežanom in vlado je komunikacija stekla zelo dobro. Zavedajo se, da je problem akuten, zato so tudi čez noč sprejeli odločitev za reševanje suše in pomanjkanja vode s cisternami, tako da imajo nekje na vrhu svojih prioritet tudi reševanje tega problema. Glede na vse, kar se je dogajalo v preteklem desetletju, smo se zavedali, da je to treba razdeliti na tri svežnje rešitev – kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno. Zajezitev oziroma akumulacija je dolgoročna rešitev, najvarnejša, ni obremenjena z nekimi izdatnostmi podzemnih tokov. Vmesna, srednjeročna rešitev se za zdaj še zastavlja. Kratkoročno pa lahko naredimo sicer malo, ampak naredili bomo vse, kar se da. Vključno z zmanjšanjem puščanj. Ker drugega vira nimamo, bomo izboljševali tudi to, ker je vsak liter, ko ga ni, dragocen. Zdaj se poleg tega pravkar ureja obnova nekega zelo starega cevovoda v povezavi z Italijo, za okoli 10 do 20 litrov na sekundo, kar ni ogromno, ampak je že več, kot so lahko pripeljale cisterne.

Težava je, ker smo ves čas odvisni od drugih. Rižana nam v tem obdobju, ko je res deževno, da dovolj vode. Ampak tudi pred poletjem, pred sušo, smo odvisni od Hrvatov, od Krasa in zdaj bomo postali pač odvisni še od Italijanov. To je nekaj, kar je lahko nekaj časa vzdržno, ampak smo ves čas odvisni od nekoga drugega, kar ni prav. Od države pričakujemo, da nam zagotovi nekaj, kar nam bo omogočalo avtonomno upravljanje tega.

Koper podobno kot druga slovenska mesta pesti stanovanjska problematika. Glede na demografsko študijo urbanističnega inštituta iz leta 2020 je v Kopru okoli 2800 stanovanj premalo. V tem kontekstu poteka tudi razprava o tem, kaj naj se stori z zemljiščem Toncity oziroma zdaj urbanim središčem Barka – gradnja nove stanovanjske soseske ali centralni park. O tem je v občini potekal tudi referendum, na katerem so občanke in občani v 60 odstotkih podprli načrt gradnje stanovanjske soseske, za katero se zavzemate tudi sami. V iniciativi Parka ne damo, ki jo podpira tudi nekdanji župan Popovič, opozarjajo, da bi pozidava zemljišča pomenila izgubo velikega razvojnega potenciala. Kakšni so vaši argumenti za gradnjo stanovanjske soseske?

Ne bom se spuščal v komentiranje, kaj pomeni razvojni potencial neke občine. Večkrat slišim to pri mojem predhodniku, ampak imam občutek, da nima nekih jasnih pojmov, kaj to pomeni. Dejstvo je, da je organska rast mesta rast v širino. Mi smo omejeni z morjem, z luko, s Škocjanskim zatokom, ki je dejansko na prvi pogled najbolj naraven prostor za širitev mesta. Jasno si želimo, da bi novogradnje nastale na tak način, da bi zagotavljale čim boljšo kakovost bivanja za naše občane. In to smo na območju nekdanjega Toncitiyja tudi dosegli. Računamo, da bo tam med 300 in 400 novimi stanovanji.

Poleg tega gradimo tudi neprofitna stanovanja oz. javna najemniška stanovanja. To bomo tudi zelo intenzivno nadaljevali. Preko stanovanjskega sklada lahko k reševanju stanovanjske problematike sicer prispevamo malo, a ta malo mora biti čim več.

Ampak med očitki glede nove soseske v urbanem središču Barka je slišati tudi opozorila, da naj bi šlo za nadstandardno gradnjo, ki ne bo veliko pripomogla k reševanju stanovanjske problematike, ki je najbolj pereče med mladimi … Kakšna stanovanja bodo zgrajena?

 Občina Koper bo lahko z uveljavitvijo občinskega odloka, ki so ga na referendumu podprli občanke in občani, omogočila začetek postopkov, s katerimi bo na degradiranem območju zrasla stanovanjska soseska s parkom. Foto: Radio Koper
Občina Koper bo lahko z uveljavitvijo občinskega odloka, ki so ga na referendumu podprli občanke in občani, omogočila začetek postopkov, s katerimi bo na degradiranem območju zrasla stanovanjska soseska s parkom. Foto: Radio Koper

Po besedah investitorja bodo to stanovanja, ki bodo po kvadratnem metru čisto konkurenčna starogradnjam. Pri prostorskih aktih smo se tudi dogovorili, da se objekti znižajo, zožijo, da se okolica ozeleni, skratka, da se zagotovi kakovost bivanja, ki jo pričakujemo kot neki standard za tiste, ki bi radi tukaj živeli. In to smo dosegli in to pričakujem, da se bo tudi zgodilo. Torej, da se bo gradilo stanovanja za občane. Jasno, ne moremo preprečiti, da jih kupi kdor koli drugi, ki ima denar za to. Z lastnikom smo se sicer dogovorili, da vsaj v prvem krogu prodaje stanovanja najprej nameni občanom, kar ostane, pa se da širše na trg. Bistvena stvar, na katero lahko kot lokalna skupnost vplivamo, je dejansko prav to, na kakšen način se gradijo stanovanja. V preteklosti smo imeli primere Nocturna in podobnih objektov, ki so zelo pozidani in, po domače povedano, zelo primerni za vikendaše. Zato usmerjamo ta del, ki ga lahko, in skušamo zagotavljati življenjsko okolje, ki si ga želimo. Tako da si prizadevamo za to, da bo tudi stanovanjska soseska v urbanem središču Barka primerna za naše prebivalce.

Poleg tega imamo z investitorjem podpisan sporazum, da mora na zemljišču urediti tematsko pot do parka Škocjan. Tam bo tudi park, površine morajo biti dostopne vsem, skrbeli smo res za vse podrobnosti. Za gradnjo podzemne garaže smo, denimo, dali kot pogoj, da ostane najmanj 1,2 metra zemljine, da se lahko dejansko zasadijo drevesa in da bo to res zeleno okolje okrog zgradb.

Še eno od zemljišč, okrog katerega poteka razprava o njegovi prihodnosti, je zemljišče sedanjega kamionskega terminala, ki se mu v Luki Koper prihodnje leto izteče 30-letna koncesijska pravica.

Tako je. Ta prostor danes še ni toliko, ampak bo za občino nekoč zelo dragocen. Zato zemljišča ne prodajamo več, ampak zanj dajemo stavbno pravico. To pomeni, da čez določeno obdobje ta prostor dobimo nazaj.

Tam bo zdaj nastal nov nakupovalni center. Je gradnja nakupovalnih površin, ki jih v Kopru na prvi pogled ne primanjkuje, res prioriteta? Na to, da bi lahko zemljišče izkoristili za kaj drugega, je opozorila tudi civilna iniciativa.

Tam bo nastal nakupovalni center trgovca Bauhaus. Razumem vse pomisleke, ki jih je imel marsikdo. Temu sicer zelo po tiho rečem, da gre za dvojno moralo – vsi si želimo, da trgovskih centrov ne bi bilo, ampak vsi pa nato hodimo vanje. Res je, da je Koper poln nakupovalnih centrov, ampak treba je gledati specifiko – če interesa zanje ne bi bilo, jih trgovci ne bi gradili. Ampak izhajali smo iz tega, da imamo prostor, ki se zdaj sprošča, in ki mu še ne znamo in ne zmoremo dati neke namembnosti. Mesto se bo tja nekoč širilo. Če je parcela Toncitiyja naslednja pri širitvi mesta, bo to zemljišče v poštev prišlo nekje v obdobju 20 do 25 let. Optimalno bi bilo, da bi stavbno pravico dali za takšno obdobje, a smo morali najti kompromis, da bo ponudba zanimiva za investitorja in da ob tem lokalna skupnost vseeno nekaj dobi. In to obdobje bo pač 40 let, približno deset let je bilo treba žrtvovati za to, da območje ne bo degradirano in bo lokalna skupnost od tega imela tudi neposredne finančne koristi. Proračun se bo posredno z gradnjo trgovskega centra napolnil za približno 10 milijonov evrov – 7,5 milijona za stavbno pravico in 2,5 milijona za komunalni prispevek. To pride več kot prav, za popravilo šol, vrtcev in druge naložbe.

Kamionski terminal na tem območju konec prihodnjega leta torej ne bo več operativen. Ob tem je bila v načrtu gradnja novega kamionskega terminala v obrtni coni Sermin. Leta 2019 ste napovedovali, da je interes za gradnjo tako na strani lastnika zemljišča kot na strani Luke Koper. Ampak to zemljišče se zdaj ponovno prodaja, občina pa ne bo izkoristila predkupne pravice. Kakšen je torej načrt za to zemljišče in kako bo nadomeščen kamionski terminal?

Naš interes leta 2019 je bil drugačen, ker je bilo še veliko časa do tega, da se trenutni kamionski terminal ukine. Premik tovornega prometa iz mesta je gotovo eden od glavnih interesov, kar se tiče prometa in obremenitve cest. Bližje je konec leta 2023, ko se bo ukinil kamionski terminal, manjši je interes, da bi kjer koli neki zasebnik postavil novega. Tudi ta interes lokalne skupnosti je usahnil.

Luka Koper zdaj vzpostavlja kamionski terminal znotraj svojega območja, konec leta 2023 naj bi tudi zaživel in zadostil potrebam. Zemljišče v Serminu se prodaja, mi dajemo signale, da si na tem območju želimo nekaj drugega, in ne kamionskega terminala. Interesenti imajo to možnost graditi, ampak če ni več interesa lokalne skupnosti in ne Luke, potem pričakujemo, da se bo tam zgradilo nekaj drugega, kar bom moralo biti tudi v sozvočju s krajevno skupnostjo Bertoki, ki je večkrat poudarila, da si tam želi neko tamponsko območje med Luko in krajem.

"Pristanišče živi z mestom in mesto z njim, eni in drugi se nekako strinjamo, da je treba soustvarjati tudi mesto, zato pomagajo tudi pri različnih projektih," o usklajevanju potreb in interesov Luke Koper in občanov poudarja župan Bržan. Foto: BoBo

Med zadnjimi vidnejšimi projekti v občini je prenova avtobusne postaje, ureditev nove mestne plaže, poleg tega je spet oživela tudi ideja o dvigalu na Markovec. Ravno ob odprtju novega obmorskega parka v Žusterni ste povedali, da ste od lastnika dobili služnostno pravico in da projektiranje poteka. Kako se novi projekt, ki ste mu naklonjeni, razlikuje od preteklih idej o dvigalu?

Ideja o dvigalu na Markovec je stara več kot 30 let in niti nikoli ni zamrla. Najprej se je sicer govorilo o tekočih stopnicah na Markovec, nato o dvigalu s stolpom. Dejstvo je, da neka vertikalna povezava je bila in je še vedno potrebna. Ampak eno je vertikalna povezava, ki rešuje vprašanje mobilnosti, nekaj drugega pa je turistična znamenitost, ki je v takšni obliki v Kopru ne potrebujemo. Jasno je, da more biti videti lepo, ampak ni to projekt za 15 milijonov evrov, stati nas mora nekajkrat manj.

Bistvena razlika je torej to, da se bomo najprej osredotočili na postavitev dvigala. Navadno dvigalo, recimo, da stane 100 tisoč evrov, nato so tu gradbeni posegi in urejanje okolice. Tu govorimo o nekem znesku, ki ga ocenjujem, recimo, na 2 milijona evrov. Nadaljevali smo razvoj te ideje in zagotavljanje pogojev. Kar nekaj časa je potekalo usklajevanje z lastnikom, da smo pridobili stavbno pravico. Zdaj imamo možnost graditi in zato lahko začnemo projektirati. Želja je, da bi se konec leta že začelo graditi, če ne bo večjih zapletov. Torej čez dve leti bi se ljudje lahko že peljali s tem dvigalom.

Koper je kot največje slovensko obmorsko mesto s pristaniščem močno gospodarsko in turistično središče, ki ga prevevajo različni interesi. Kako ste kot župan pluli med različnimi interesi, ki so znotraj občine? Kako usklajevati zahteve in interese tako gospodarstva, posebej Luke Koper, in turistov in hkrati ohranjati oziroma dvigovati življenjski standard domačinov?

Prvi korak pri tem je bil zelo preprost – ne nagajati Luki Koper, da lahko normalno posluje. Luka Koper se lahko razvija znotraj državnega prostorskega načrta, torej območja, ki je že definirano. Usklajevati je seveda treba stvari, ki so stične, denimo uporabo mejnih območij. Tu sploh ni bilo nekih večjih težav. Težave se pojavljajo na cesti, pri pretovoru prometa, transportu. Vsi skupaj čakamo, da se čim prej zgradijo drugi tir ter serminska in bertoška vpadnica, kar bo razbremenilo promet. Zvočno, svetlobno onesnaževanje pa je tisto, ki ga skušamo zadržati v mejah normale. Pristanišče živi z mestom in mesto z njim, eni in drugi se nekako strinjamo, da je treba soustvarjati tudi mesto, zato pomagajo tudi pri različnih projektih. Pravkar se pogovarjamo, da bi ozelenili delček mesta ob tržnici.

Da bi lažje usklajevali potrebe pristanišča in domačinov ter turistov, ste uredili tudi novo mestno plažo. Kako je bila ta sprejeta med občankami in občani?

Nekdaj degradirano območje med ustjem Badaševice in Žusterno z letošnjo kopalno sezono zaživelo v novi podobi in tako domačinom kot obiskovalcem ponudilo nove površine za kopanje in druge dejavnosti. Foto: Tomaž Primožič FPA/BoBo
Nekdaj degradirano območje med ustjem Badaševice in Žusterno z letošnjo kopalno sezono zaživelo v novi podobi in tako domačinom kot obiskovalcem ponudilo nove površine za kopanje in druge dejavnosti. Foto: Tomaž Primožič FPA/BoBo

Sprejeta je bila odlično. Cilj je bil to, da zelenje približamo čim bližje morju. Da ni to spet neki betonski kompleks in mislim, da smo to tudi dosegli. Imamo zelo malo obmorskega pasu, specifika občine Koper je to, da nima več niti enega delčka naravnega pasu, vse je umetno. Naš cilj je, da poskušamo narediti nekaj, kar je čim bolj podobno nekemu naravnemu pasu, ker to tudi izboljša kakovost bivanja. Zdaj smo uredili teh 700 metrov, kar v praksi pomeni trikrat več kopalnih površin, kot jih je bilo pred nekaj leti. In s tem bomo tudi nadaljevali. Naslednji korak je ureditev starega kopališča Žusterna, ki je tudi dotrajano, in nadaljnje urejanje obmorskega pasu vse do Izole.

Kampanja za lokalne volitve je pred vrati, vnovično kandidaturo ste napovedali konec avgusta. Takrat ste dejali, da boste kandidirali, ker ne želite, da bi se občina vrnila za štiri leta nazaj. Kaj ob izteku mandata štejete kot svoje največje dosežke, kaj se je za Koprčanke in Koprčane spremenilo v zadnjih štirih letih?

Največji dosežek je to, da so ljudje razumeli, da se da občino voditi na drugačen način. In to bolj učinkovito in bolj usmerjeno k potrebam ljudi kot v preteklosti. Ta miselni preskok je po mojem mnenju najpomembnejši. Pa da ne govorim o potem o vseh infrastrukturnih projektih, teh je bilo res ogromno. Po mojem mnenju je to tisto, kar je ustvarilo razliko, in od tu dalje sem skoraj prepričan, da v obdobje pred letom 2018 nekako družba ne bo več pripravljena iti, ker smo po moji presoji pokazali več kot dovolj, da se vidi, da se da res drugače delati in da lahko ljudje bolje živijo z drugačno politiko.

Kar se tiče infrastrukturnih projektov, smo sicer v našem mandatu med drugim zgradili dve garažni hiši, obnovili in dozidali več osnovnih šol, v teku je gradnja nove šole na Škofijah, postavili smo dva nova parka, avtobusno postajo, skatepark, plezalno steno, zelo veliko pozornost namenjamo tudi ohranjanju kulturne dediščine.

Na volitve se podajate s svojo listo, Listo Aleša Bržana. Ali je že jasno, če vas bo podprlo tudi Gibanje Svoboda?

Pogovori so v teku in verjetnost, da bom tudi njihov skupni kandidat, je velika. Ti procesi se morajo sicer še odviti, ampak ne glede na vse, ljudje so Gibanju Svoboda zaupali, da vodi našo državo. Imamo veliko projektov, ki so v praksi državni projekti, ki pa jih moramo mi pripeljati do rešitve – od vodoosrkbe in drugega tira do hitre ceste Koper– Dragonja in vpadnic v Luko Koper. Tako da to sodelovanje mora biti res dobro, nekonfliktno, ciljno usmerjeno in mislim, da lahko mirno rečem, da je moja kandidatura garancija za to, da bo do tega sodelovanja tudi prišlo.

Pričakujete morda še na podporo kakšne druge stranke?

Parlamentarne ne, ker so načeloma že napovedale svoje kandidate. Še kakšna druga politična opcija pa bo verjetno svojo podporo podala.

Bržan za letošnje lokalne volitve napoveduje umirjeno in skromno kampanjo.
Bržan za letošnje lokalne volitve napoveduje umirjeno in skromno kampanjo. "Ker velike parole in gesla verjetno ljudi ne bodo prepričali bolj, kot jih je naše preteklo delo," je prepričan. Foto: Tomaž Primožič FPA/BoBo

Vnovično kandidaturo je pred nekaj časa napovedal tudi prejšnji župan Popovič. Tudi sicer se je v vašem mandatu na trenutke zdelo, da volilna kampanja pravzaprav nikoli ni zamrla. Kaj pričakujete v naslednjem mesecu, okrog česa se bo vrtela kampanja za koprski županski stolček?

Še preden sem prišel do pisarne, me je Popovič že označil za nesposobnega župana. Zdaj sicer mislim in upam, da bodo glavne teme kampanje to, kaj se bo storilo v naslednjih štirih letih. Verjamem, da so ljudje videli, kaj vse smo naredili, tako da bo težko kdorkoli ljudi prepričal, da se ni naredilo nič ali da se je vse naredilo narobe, kar je nekako modus operandi, ki ga s strani mojega predhodnika poslušam zadnja štiri leta. Imeli bomo, podobno kot leta 2018, umirjeno in skromno kampanjo, ker velike parole in gesla verjetno ljudi ne bodo prepričali bolj, kot jih je naše preteklo delo.

Računate na zmago v prvem krogu?

Nerad napovedujem rezultata. Povedal bom, kaj načrtujem v naslednjih štirih letih, in ljudje se bodo odločili.

Ampak na podlagi vaših odgovorov takšne razdeljenosti med volivkami in volivci, kot je v Kopru vladala leta 2018, ne pričakujete?

Ne. To se občuti že med sprehodom po ulicah. Na začetku mandata se je to zelo jasno čutilo razdeljenost, polovica ljudi je bila izjemno prijazna, polovica pa je gledala grdo. Kot sem dejal v uvodu, mislim, da ostre razdeljenosti ni več oziroma da je zvodenela.