Lukić dela v izolski splošni bolnišnici na oddelku za pulmologijo, kjer se zdravijo tudi pacienti, oboleli za novo virusno boleznijo covid-19. Ker je to respiratorna bolezen, ki je njegovo področje, se dr. Lukić trudi, da bi na družbenih omrežjih ljudem pomagal pri spopadanju z novo boleznijo. Njegovo objavo na Facebooku o tem, kako prepoznati pljučnico, ki jo povzroči covid-19, in kaj storiti, če vas ne bodo mogli sprejeti v bolnišnico, je prebralo več tisoč ljudi, celotno besedilo je objavljeno tudi v srbskih in slovenskih medijih. Dr. Lukić se je pred letom preselil v Slovenijo iz Srbije.

Pred kratkim ste se preselili iz Srbije v Slovenijo in takoj začeli delati v zelo zahtevnih razmerah, ki jih epidemija ustvarja za zdravstvo. Kako ste doživeli ta čas?
Pri meni je bilo tako, da se mi je hkrati zgodilo dvoje. V Sloveniji sem zdaj že eno leto in moj prihod in obdobje prilagajanja na novo okolje sta se časovno ujemala s pandemijo. Zato ta čas doživljam na več ravneh. Nova virusna bolezen napada respiratorne organe, to je moje področje, in po tej strani mi ni bilo težko se prilagoditi na zdravljenje. Čeprav je bolezen precej specifična, je to respiratorno vnetje. Zato sem hitro dojel, kaj jo povzroča, tako teoretično kot tudi pri praktičnem delu s pacienti, ne glede na to, ali gre za blago, srednje težko ali težko obliko te bolezni. Saj bi bilo čudno, če se kot pulmolog ne bi hitro znašel, ne glede na to, da me je nova bolezen presenetila na terenu, ki je bil zame nov, ne na znanem, na katerem sem tudi postal pulmolog, v Srbiji.

Ali bi kot nekdo, ki ima izkušnje v dveh različnih zdravstvenih sistemih, srbskem in slovenskem, lahko primerjali ta sistema?
V letu dni sem dobro spoznal slovenski zdravstveni sistem, srbskega pa poznam odlično, saj sem v njem delal deset let. Razlike so precej očitne, to je razvidno tudi v načinu delovanja v izrednih okoliščinah. V Sloveniji so vse bolnišnice obdržale tudi svoje osnovno delo, sicer v manjšem obsegu, v Srbiji pa so vse spremenjene v covidne bolnišnice, to pomeni, da so opustile svoje osnovno delo. Veliko vprašanje je, kaj se dogaja z bolniki, ki nimajo covida. V Sloveniji se je v prvem valu, ko sem delal v kliniki na Golniku, nadaljevala diagnostika tumorja pljuč, konziliji so delovali še naprej. Tudi v drugem, močnejšem valu so vsako sredo konziliji, ne le na Golniku, ampak tudi v bolnišnici v Izoli. Ko dobimo pacienta, delamo diagnostiko, ne glede na vse preostalo, kar se dogaja okrog nas. V Srbiji, kolikor vidim od daleč, pa vse preostalo stoji, ne deluje nič, razen covidnih bolnišnic. Srbski sistem ima možnost, da se spoprime z epidemijo, samo če se skoraj vsi viri angažirajo za zajezitev. V Sloveniji je veliko covidnih pacientov, vseeno pa je sistemu uspelo, da se drugo delo s pacienti ni ustavilo.

Glede na vaše izkušnje – so kakšne pomanjkljivosti v zdravstvu, ki ste jih opazili v letu dni dela v Sloveniji?
Nisem razmišljal o slabih stvareh. Oprijel sem se le dobrih, tistih, ki so v Sloveniji boljše kot v Srbiji, saj mi je to pomagalo v težkem obdobju prilagajanja. Gledal sem samo dobre stvari in se navezal le na dobre ljudi, saj so mi vsi rekli, da je prvo leto najtežje in da se stvari potem izboljšajo. Zagotovo se še nekaj časa ne bom ukvarjal s slabimi stranmi življenja v Sloveniji.

Kakšno je vaše strokovno mnenje – koliko časa bomo še živeli v pandemiji?
Dokler se zadostno število ljudi ne cepi, se pandemija ne bo končala. Pri tem mislim na ves svet, ne le na določene države. Nič ne pomaga, če zajezite epidemijo le na svojem ozemlju. Če še obstaja zunaj, jo bodo spet prinesli tudi k vam. Ključ je v obsežnem cepljenju, tako na našem ozemlju kot na vsem svetu, da bi se virus izkoreninil. Take primere smo imeli v zgodovini. Veliko virusov ne obstaja več po zaslugi učinkovitosti cepljenja. Številni so pred izumrtjem, na primer otroška paraliza, ki ima tri seve. Dva sta uradno izkoreninjena, ostal je še eden in upamo, da bo tudi ta izkoreninjen in ne bo več grozil človeštvu.

Ko smo že pri novih sevih virusa – kaj menite o novem sevu covida-19, ki se je ponekod po svetu že pojavil?
To je bilo malo medijsko prenapihnjeno. Virusi kot vsi živi organizmi nenehno mutirajo in spreminjajo obliko. Tako se varujejo pred sovražniki. To je njihov način, da se prilagodijo okolju in preživijo. To se dogaja z vsakim virusom. Vendar so te mutacije brez pomena, kar zadeva cepljenje, saj gre za mutacijo manj pomembnih proteinov v strukturi. Pomembno je, da ne nastane mutacija konice, ki vdira v celice domačinov. Ti proteini so tarča cepiva. Virus lahko v celoti spremeni strukturo, ne spremeni pa konice proteina in v tem primeru je za učinkovitost cepiva vse drugo nepomembno, saj cepivo meri le na ta protein, ki ostaja nespremenjen. Za zdaj ni podatkov, da bi katera koli mutacija v svetu prispevala k spremembi konice proteina. Po informacijah, ki jih imam, se to niti ne pričakuje. Tudi ta, ki se je pojavil v Angliji, ne bo zmanjšal učinkovitosti katerega koli cepiva, ki je na trgu.

Katero cepivo je najučinkovitejše oziroma ali so vsa enako učinkovita?
Vsa cepiva niso enako učinkovita. Vendar to, ali je cepivo učinkovito 90-odstotno, malo bolj ali malo manj, ni pomembno, če imamo dovolj cepljenih. Vsekakor je vsako cepivo veliko boljše od virusa. S cepljenjem stimulirate svoj imunski sistem v nadzorovanih razmerah, ko pa dobite virus, je vaš imunski sistem stimuliran v popolnoma nenadzorovanih razmerah in ne morete vedeti, kaj se bo zgodilo. Zato so vprašanja, kot je "katero cepivo naj izberem”, ki jih te dni pogosto dobivam od prijateljev, odveč. Prvič, ne morete izbirati, katero cepivo bo uvozila vaša država, in drugič, katero koli cepivo, ki vam ga država ponudi, je boljše kot preskočiti cepljenje in čakati, da pride neko drugo cepivo, ki vam bo bolj všeč, saj med tem čakanjem tvegate, da dobite virus, in če ga dobite, se to lahko usodno konča.

V medijih smo slišali, da tudi potem ko se cepimo, še vedno lahko prenesemo virus. Malo nelogično je, da lahko prenesemo virus, če ga ne moremo dobiti, saj nas pred njim varuje cepivo. Kakšno je vaše mnenje?
Za zdaj velja priporočilo, da se še naprej vedemo, kot da nismo cepljeni, to pomeni, da še naprej spoštujemo epidemiološke ukrepe. To je zato, ker so se med testiranjem cepiva ukvarjali le s tem, koliko je učinkovito za osebo, ki je bila cepljena. Torej, niso se konkretno ukvarjali s tem, ali cepljeni ljudje lahko prenesejo virus. Če se pogovarjamo teoretično, je malce nesmiselno, kot ste sami rekli, da ljudje, ki ne morejo zboleti, lahko prenesejo virus. Vendar to ni empirično potrjeno, to ni bil predmet raziskovanja in nihče ne more z gotovostjo reči, da ljudje, ki so cepljeni, ne morejo prenesti virusa. Zagotovo se bodo raziskovalci ukvarjali tudi s tem in bomo dobili odgovor na to vprašanje. Dokler ga nimamo, se je zaradi varnosti treba obnašati tako, kot da lahko virus prenesemo, čeprav smo cepljeni. Strinjam se, da to teoretično zveni nemogoče, ampak dokler ni empirično potrjeno, teorijo jemljemo s pridržki.

Na svojem profilu na Facebooku pogosto zelo preprosto in laikom razumljivo razlagate medicinske pojme in postopke, dajete ljudem priporočila za samopomoč v pandemiji. Vaše objave so zelo priljubljene, ljudje se vam javno zahvaljujejo, veliko jim pomenita strokovni nasvet in razlaga. Na drugi strani pa smo priče tudi velikemu nezaupanju do zdravnikov, ki se ukvarjajo s covidnimi bolniki. Od kod v javnosti toliko nezaupanja v znanost in medicino?
To je vprašanje za komunikologe. Zakaj in kako nastajajo lažno ustvarjene informacije? Kako je mogoče, da nekdo bolj zaupa nekomu, ki nima pojma o medicini, kot ljudem, ki so jo leta in leta študirali? Kako je mogoče, da nekdo verjame tistim, ki nimajo nikakršnega stika s pacienti (niti eden izmed njih ne zdravi), kot tistim, ki se vsak dan ukvarjajo z njimi? Zelo je pomembno, da komunikacijo prilagodimo laični javnosti, da strokovno gradivo približamo ljudem, da bi ga lahko razumeli. V svojih besedilih se zelo trudim, da bi me ljudje razumeli. Zdravniki se na splošno radi izražamo v strokovnem jeziku, da bi zveneli pametneje kot drugi. Uporabljamo strokovno retoriko, ki je laiki ne razumejo. Temu se izogibam. Na podlagi svojih izkušenj dela s pacienti sem se z leti naučil, da bo zdravljenje uspešnejše, če bo pacient razumel svojo bolezen. Čim bolje jo razume, učinkovitejše bo zdravljenje. Medicinske stvari je treba razložiti v navadnem jeziku. Strokovnjakov, ki nas v medijih zasipavajo s kupi strokovnih besedil in terminov, nihče ne razume. Mogoče ljudje bolj zaupajo nestrokovnjakom prav zato, ker govorijo v navadnem jeziku. Mogoče zato ne zaupajo učinkovitosti medicine. Vendar vseeno težko razumem, saj potrebujete le pet minut, da si ogledate, kakšno korist je imelo človeštvo od cepljenja. Cepivo je nekaj najboljšega, kar je medicina iznašla kadar koli v zgodovini. Niti en njen dosežek se ne more primerjati z njim. Mogoče antibiotiki, ampak niti ti niso imeli takega učinka kot cepivo. Dvom o cepivu je danes anticivilizacijsko dejanje.

Za konec – kaj bi kot zdravnik svetovali ljudem v tem trenutku epidemije?
Ko boste dobili možnost, da se cepite, nikar ne oklevajte, ne premišljujte preveč – cepite se! Če imate v svojem okolju ljudi, ki so skeptični do cepiva, jim poskušajte razložiti njegovo učinkovitost, poiščite besedila o cepivih, poiščite seznam vseh kužnih bolezni, ki so bile izkoreninjene samo po zaslugi cepiva. V zadnjem letu smo poskusili vse: karantene, zdravljenje, epidemiološke ukrepe. Vse to je seveda delovalo, saj bi bila brez tega epidemija veliko hujša, ampak nič ni moglo ustaviti virusa. Edino, kar lahko ustavi ta virus, je cepljenje. Moj nasvet je: ko dobite možnost, da se cepite, ne razmišljajte niti sekundo. Cepite se, cepite svoje bližnje in vsem povejte, da je cepivo tisto, kar nas bo rešilo.